Skoči do osrednje vsebine

Hrušev ožig je karantenska bolezen, ki okužuje okoli 200 različnih vrst rastlin iz 40 rodov iz družine rožnic, predvsem sadne in okrasne rastline. Pri bolj občutljivih vrstah, kot so kutina, hruška in jablana, povzroča sušenje vej in celih rastlin, pri manj občutljivih rastlinah se posušijo posamezni okuženi cvetovi in poganjki. Bakterija se lokalno širi s pomočjo vetra in dežja, prenašajo jo čebele, druge žuželke in ptice. Na večje razdalje se širi z okuženim sadikami.

| Foto: Jože Miklavc

Opis in biologija

Hrušev ožig je karantenska rastlinska bolezen, ki jo povzroča bakterija Erwinia amylovora (Burr.) Winsl. et al.. Bakterija napada okoli 200 različnih vrst rastlin iz 40 rodov iz družine rožnic (Rosaceae). V Sloveniji je poleg gostiteljskih rastlin za pridelavo plodov (jablane in hruške) na nekaterih območjih veliko samoniklih gostiteljskih rastlin (npr. glog, jerebika, lesnika), povsod po državi pa so kot okrasne rastline zelo razširjene v vrtovih in parkih. V primeru ugodnih klimatskih razmer lahko bolezen uniči občutljivo gostiteljsko rastlino v eni rastni dobi. Bakterija lahko okužuje gostiteljsko rastlino brez povzročanja bolezenskih znamenj in to je skupaj z njeno sposobnostjo prezimitve v neopaznih razjedah pomembna faza v njenem življenjskem ciklu, kar lahko vodi v nenadne izbruhe hruševega ožiga.

Bolezenska znamenja

Tipična bolezenska znamenja so venenje, rjavenje in odmiranje cvetov in pecljev, venenje in povešanje poganjkov v obliki pastirske palice., kasneje pa rjavenje ali počrnelost listov. Na površini poganjkov se lahko izloča bakterijski izcedek, sestavljen skoraj v celoti iz bakterij in njihovim sladkornim izločkom za boljši oprijem na prenašalce (žuželke). Izloček je sprava brezbarven do mlečno bel, a s staranjem se spremeni v jantarno rumeno do rjavo barvo in se strdi. Okuženi poganjki dobijo ožgan videz; mladi vršički dobijo oranžno barvo, veje in vejice venijo, se sušijo in potemnijo (rjavi pri jablanah, črni pri hruškah, rdečerjavi pri ostalih gostiteljskih rastlinah). Širjenje bakterij iz poganjkov v veje lahko vodi v propad večjih vej ali celih rastlin. Značilno je tudi odmiranje plodov, ki potemnijo, se zgrbančijo in posušijo in ostanejo na rastlini tudi čez zimo. Pod lubom je lahko les rdeče obarvan. Jeseni lahko opazimo predhodno rdečenje in rumenenje listov pri rastlinah, ki sicer ne kažejo bolezenskih znamenj, vendar so latentno okužene. Ker se bakterije navadno nahajajo tudi v delih rastline, ki je oddaljen od vidnih znamenj okužbe, je izrezovanje vej večkrat neučinkovito. Pri ostalih gostiteljskih rastlinah, kot so panešplja, glog, ognjeni trn in jerebika, so znamenja bolezni neznačilna. Opazimo le odpadanje listov cvetov in rjavenje listov. Pri ognjenem trnu so pogosto okuženi le sadeži in cvetovi. 


Pri manj občutljivih rastlinskih vrstah se posušijo posamezni okuženi cvetovi in poganjki, rastlina pa lahko še mnogo let raste naprej, preden opazimo, da je okužena. Ves ta čas pa predstavlja žarišče bolezni, saj služi kot rezervoar bakterij, ki jih žuželke v času opraševanja cvetov prenašajo na okoliške rastline in s tem širijo okužbo.

Gostiteljske rastline

Gostiteljske rastline hruševega ožiga iz družine rožnic (Rosaceae) so:

  • sadne rastlineMalus Mill., Pyrus L., Cydonia Mill., Mespilus L.

  • okrasne rastlineAmelanchier L., Chaenomeles Bartl., Crataegus L., Cotoneaster Ehrh., Eriobotrya Lindl., Pyracantha M.J.Roe., Sorbus L., Photinia Lindl.

Hrušev ožig v Sloveniji

Hrušev ožig je bil v Sloveniji prvič najden v letu 2001, do prvega večjega širjenja pa je prišlo v letu 2003 na Gorenjskem. V letu 2007 je ponovno prišlo do širjenja hruševega ožiga z Gorenjske na nova območja, zato so bila določena številna nova žarišča okužbe na jugu in vzhodu države. Bolezen se je v letih 2003-2008 razširila in se ustalila na Gorenjskem, na območju Maribora, na Koroškem in na Notranjskem. V letu 2018 je bil zaradi ugodnih vremenskih razmer za razvoj bakterije, ki povzroča hrušev ožig, ponovno potrjen pojav okužb na novih lokacijah.

Okuženo območje, kjer se je hrušev ožig ustalil, je na velikem delu Gorenjske, Koroške vse do Maribora in od leta 2007 dalje tudi pas od Gorenjske mimo Ljubljane preko Notranjske do Kočevja. V letu 2014 pa sta bili iz neokuženega območja izločeni še občini Lendava in Renče-Vogrsko (južno od hitre ceste H4). V letu 2018 pa je bil izločen del občine Ivančna Gorica. 

Nevtralno območje je del posebnega nadzorovanega območja, površine najmanj 50 km2, na katerem je dokazana odsotnost hruševega ožiga zaradi pridelave rastlin za saditev, za katere se lahko izda rastlinski potni list za varovana območja. V Sloveniji so vzpostavljena štiri nevtralna območja: Dobrova – Polhov Gradec, Savinjska dolina, Selo in Sorško polje.

Bakterija je v Sloveniji še vedno omejeno navzoča. V pretežnem delu jugovzhodne, severovzhodne in jugozahodne Slovenije, kjer so največja pridelovalna območja gostiteljskih rastlin za pridelavo plodov, bakterija razen posamičnih najdb, ki so bile izkoreninjene, še ni bila ugotovljena.

Okužena in nevtralna območja v Sloveniji

Ukrepi v Sloveniji

Hrušev ožig je rastlinska bolezen  in je uvrščena v prilogo II.A.II Direktive Sveta 2000/29/ES.

Ukrepi za preprečevanje vnosa in širjenja hruševega ožiga so predpisani s Pravilnikom o ukrepih za preprečevanje širjenja in zatiranje hruševega ožiga (Uradni list RS, št. 50/14). Izdane so bile tudi smernice za izvajanje pravilnika.

Zaradi ugodnih vremenskih razmer za razvoj bakterije, ki povzroča hrušev ožig, je bil v letu 2018 ponovno potrjen pojav okužb na novih lokacijah. Na okuženih območjih, kjer je bil hrušev ožig že ugotovljen, lahko pričakujemo nadaljnje lokalne izbruhe vsakič ob ugodnih vremenskih razmerah, ko bo dovolj toplo in vlažno vreme. Pomembno je, da se čimprej in sproti odstranjuje okužene veje in poganjke, da se prepreči širjenje bakterije in nastanek škode na drevesih in v okolici. Več kot ostane kužnih rastlin na vrtovih, travnikih in sadovnjakih, tem močnejši bodo naslednji izbruhi.

Omejitev premeščanja čebel v Sloveniji

Čebele sodijo v skupino žuželk, ki imajo pomembno vlogo pri opraševanju sadnega drevja. Žal so gospodarsko pomembne tudi kot prenašalke bakterije Erwinia amylovora (Burr.) Winsl. et al., ki povzroča hrušev ožig, ki je ena najbolj nevarnih bolezni pečkarjev (jablane, hruške, kutine), saj povzroča veliko gospodarsko škodo. Bakterija se z dotikom pripne na telo čebele in se predvsem v času cvetenja prenaša na gostiteljske rastline na preletni razdalji čebel. Fitosanitarni predpisi urejajo prenos hruševega ožiga s čebelami na daljše razdalje ob prevozu čebel na pašo, to je ob premeščanju čebeljih panjev. Na območjih Evropske unije, kjer je sadjarska pridelava gospodarsko pomembna, je premik čebeljih družin na sadjarskih območjih dovoljen le pod posebnimi pogoji, da se preprečuje prenos okužbe hruševega ožiga na neokužena območja in še posebej v intenzivne nasade jablan in hrušk, matične nasade in drevesnice.

Premik čebeljih družin je omejen v obdobju:

  • od 15. marca do 30. junija v primeru premika na Primorsko,
  • od 25. marca do 30. junija v primeru premika na preostala območja Slovenije.
Naziv Institucija
Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin

Geografska razširjenost

Bakterija je omejeno navzoča v vseh sosednjih državah (Avstrija, Madžarska in Hrvaška, pri čemer ima priznan status varovanega območja le še Italija (Abruzzo, Basilicata, Kalabrija, Kampanija, Lazio, Ligurija, Marche, Molise, Piedmont, Sardinija, Sicilija, Toskana, Umbrija, Valle d'Aosta),  ter do 30. Aprila 2016 še Apulija, Emilia-Romagna (pokrajini Parma in Piacenza), Lombardija (razen pokrajin Mantova in Sondrio), Benečija (razen pokrajin Rovigo in Benetke, občin Barbona, Boara Pisani, Castelbaldo, Masi, Piacenza d'Adige, S. Urbano in Vescovana v pokrajini Padova ter območja južno od avtoceste A4 v pokrajini Verona)).

Širjenje in poti prenosa

Bakterija se lokalno širi kapljično, in sicer s pomočjo vetra in dežja, prenašajo jo ptice in žuželke ter človek s svojo aktivnostjo pri okuženih rastlinah. Na večje razdalje jo lahko prenesemo z okuženimi cepiči, podlagami ali sadikami, s prometnimi sredstvi, lahko pa jo prenesejo tudi ptice selivke. Če je bakterija na nekem območju že navzoča, je njeno lokalno širjenje v času cvetenja povezano s čebelami in drugimi žuželkami. Bakterija vdre v rastlino preko naravnih odprtin, ran ali preko cveta, na površini katerega se močno namnožuje. Obseg in hitrost širjenja bolezni je odvisna tudi od klimatskih razmer, dobro se širi ob visoki zračni vlagi in visoki temperaturi. Čeprav se bakterije lahko razmnožujejo pri 3–37 °C, je optimalna temperatura med 25 in 27 °C.

Dodatne informacije

  • Brošura - gostiteljske rastline hruševega ožiga

    Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin
  • Navodila za ravnanje z okuženimi rastlinami v vrtovih (2018)

    Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin
  • Obvladovanje hruševega ožiga (2019)

    Strategije in programi | Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin
  • Smernice za izvajanje pravilnika o ukrepih za preprečevanje širjenja in zatiranje hruševega ožiga (2015)

    Smernice in priporočila | Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin

Zakonodaja EU

Uredba komisije (ES) št. 690/2008 z dne 4. julija 2008 o priznavanju varovanih območij v Skupnosti, izpostavljenih posebni nevarnosti za zdravstveno varstvo rastlin (1. maj 2016)

  • Izvedbena uredba komisije (EU) 2018/791 z dne 31. maja 2018 o spremembi Uredbe (ES) št. 69/2008 o priznavanju varovanih območij v Skupnosti, izpostavljenih posebni nevarnosti za zdravstveno varstvo rastlin (UL L 136, 1. junij 2018)
  • Izvedbena uredba komisije 2016/873/EU z dne 1. junija 2016 o spremembi Uredbe (ES) št. 690/2008 o priznavanju varovanih območij v Skupnosti, izpostavljenih posebni nevarnosti za zdravstveno varstvo rastlin (UL L 145, 2. junij 2016)
  • Direktiva komisije 92/70/EGS z dne 30. julija 1992 o določitvi podrobnih pravil za popise, ki se opravijo za priznanje varovanih območij v Skupnosti (UL L 250, 29. avgust 1992)
  • Direktiva komisije 93/51/EGS z dne 24. junija 1993 o predpisih za premeščanje nekaterih rastlin, rastlinskih proizvodov ali drugih predmetov prek varovanega območja in za premeščanje rastlin, rastlinskih proizvodov ali drugih predmetov, ki izvirajo s takega varovanega območja in se premeščajo znotraj njega (UL L 205, 17. avgust 1993)
Iskalnik