Opis in biologija

Hrušev ožig je nevarna rastlinska bolezen, ki jo povzroča bakterija Erwinia amylovora. Bakterija napada okoli 200 različnih vrst rastlin iz 40 rodov iz družine rožnic (Rosaceae). V Sloveniji je poleg gostiteljskih rastlin za pridelavo plodov (jablane in hruške) na nekaterih območjih veliko samoniklih gostiteljskih rastlin (primer: glog, jerebika, lesnika), povsod po državi pa so kot okrasne rastline zelo razširjene v vrtovih in parkih. V primeru ugodnih klimatskih razmer lahko bolezen uniči občutljivo gostiteljsko rastlino v eni rastni dobi. Bakterija lahko okužuje gostiteljsko rastlino brez povzročanja bolezenskih znamenj in to je skupaj z njeno sposobnostjo prezimitve v neopaznih razjedah pomembna faza v njenem življenjskem ciklu, kar lahko vodi v nenadne izbruhe hruševega ožiga.

Bolezenska znamenja

Tipična bolezenska znamenja so venenje, rjavenje in odmiranje cvetov in pecljev, venenje in povešanje poganjkov v obliki pastirske palice, kasneje pa rjavenje ali počrnelost listov. Na površini poganjkov se lahko izloča bakterijski izcedek, sestavljen skoraj v celoti iz bakterij in njihovim sladkornim izločkom za boljši oprijem na prenašalce (žuželke). Izloček je sprava brezbarven do mlečno bel, a s staranjem se spremeni v jantarno rumeno do rjavo barvo in se strdi. Okuženi poganjki dobijo ožgan videz; mladi vršički dobijo oranžno barvo, veje in vejice venijo, se sušijo in potemnijo (rjavi pri jablanah, črni pri hruškah, rdečerjavi pri ostalih gostiteljskih rastlinah). Širjenje bakterij iz poganjkov v veje lahko vodi v propad večjih vej ali celih rastlin. Značilno je tudi odmiranje plodov, ki potemnijo, se zgrbančijo in posušijo in ostanejo na rastlini tudi čez zimo. Pod lubom je lahko les rdeče obarvan.

Jeseni lahko opazimo predhodno rdečenje in rumenenje listov pri rastlinah, ki sicer ne kažejo bolezenskih znamenj, vendar so latentno okužene. Ker se bakterije navadno nahajajo tudi v delih rastline, ki je oddaljen od vidnih znamenj okužbe, je izrezovanje vej večkrat neučinkovito.

Pri ostalih gostiteljskih rastlinah, kot so panešplja, glog, ognjeni trn in jerebika, so znamenja bolezni neznačilna. Opazimo le odpadanje listov cvetov in rjavenje listov. Pri ognjenem trnu so pogosto okuženi le sadeži in cvetovi. Pri manj občutljivih rastlinskih vrstah se posušijo posamezni okuženi cvetovi in poganjki, rastlina pa lahko še mnogo let raste naprej, preden opazimo, da je okužena. Ves ta čas pa predstavlja žarišče bolezni, saj služi kot rezervoar bakterij, ki jih žuželke v času opraševanja cvetov prenašajo na okoliške rastline in s tem širijo okužbo.

Gostiteljske rastline

Gostiteljske rastline hruševega ožiga iz družine rožnic (Rosaceae) so:

• sadne rastline: Malus Mill., Pyrus L., Cydonia Mill., Mespilus L.

• okrasne rastline: Amelanchier L., Chaenomeles Bartl., Crataegus L., Cotoneaster Ehrh., Eriobotrya Lindl., Pyracantha M.J.Roe., Sorbus L., Photinia Lindl.

Širjenje in poti prenosa

Bakterija se lokalno širi kapljično, in sicer s pomočjo vetra in dežja, prenašajo jo ptice in žuželke ter človek s svojo aktivnostjo pri okuženih rastlinah. Na večje razdalje jo lahko prenesemo z okuženimi cepiči, podlagami ali sadikami, s prometnimi sredstvi, lahko pa jo prenesejo tudi ptice selivke. Če je bakterija na nekem območju že navzoča, je njeno lokalno širjenje v času cvetenja povezano s čebelami in drugimi žuželkami. Bakterija vdre v rastlino preko naravnih odprtin, ran ali preko cveta, na površini katerega se močno namnožuje. Obseg in hitrost širjenja bolezni je odvisna tudi od klimatskih razmer, dobro se širi ob visoki zračni vlagi in visoki temperaturi. Čeprav se bakterije lahko razmnožujejo pri 3–37 °C, je optimalna temperatura med 25 in 27 °C.

Geografska razširjenost

Bakterija izvira iz Združenih držav Amerike in je bila v Evropi prvič ugotovljena v Angliji leta 1957. Od tam se je hitro razširila po celi Evropi in je danes navzoča v vseh državah članicah EU. Omejeno je navzoča v vseh sosednjih državah Avstrija, Madžarska in Hrvaška, pri čemer ima priznan status varovanega območja le še Italija v določenih regijah. 

Ukrepi v Evropski uniji

Bakterija Erwinia amylovora ima v Evropski uniji status karantenskega škodljivega organizma za varovano območje. Predpisi Evropske unije določajo seznam varovanih območij v Evropski uniji in z njimi povezanih karantenskih škodljivih organizmov za varovana območja, vključno z ukrepi/posebnimi zahtevami za preprečevanje njihovega vnosa in širjenja v Evropski uniji.

Prepovedan je vnos predpisanih vrst rastlin in živega peloda, razen plodov in semen, iz držav, ki niso članice Evropske unije, razen Švice.

Pri premikih v in znotraj varovanih območij za hrušev ožig v Evropski uniji mora predpisane rastline za saditev spremljati rastlinski potni list za varovana območja, ki zagotavlja, da so izpolnjene posebne zahteve iz predpisa Evropske unije in sadilni material ni okužen z nevarno bakterijo.

V obdobju od 15. marca do 30. junija se lahko v in znotraj varovanih območij v Evropski uniji premikajo čebelji panji le pod pogojem, da izpolnjujejo ustrezen karantenski ukrep.

Izven varovanih območij se hrušev ožig šteje za nekarantenski nadzorovan škodljivi organizem na nekaterih rastlinah za saditev, ki morajo za premike po Evropski uniji izpolnjevati predpisane pogoje.

Hrušev ožig v Sloveniji

Hrušev ožig je bil v Sloveniji prvič najden v letu 2001, do prvega večjega širjenja pa je prišlo v letu 2003 na Gorenjskem. V letu 2007 je ponovno prišlo do širjenja hruševega ožiga z Gorenjske na nova območja, zato so bila določena številna nova žarišča okužbe na jugu in vzhodu države. Bolezen se je v letih od 2003 do 2008 razširila in se ustalila na Gorenjskem, na območju Maribora, na Koroškem in na Notranjskem. V letu 2018 je bil zaradi ugodnih vremenskih razmer za razvoj bakterije, ki povzroča hrušev ožig, ponovno potrjen pojav okužb na novih lokacijah.

Bakterija je v Sloveniji še vedno omejeno navzoča. V pretežnem delu jugovzhodne, severovzhodne in jugozahodne Slovenije, kjer so največja pridelovalna območja gostiteljskih rastlin za pridelavo plodov, bakterija razen posamičnih najdb, ki so bile izkoreninjene, še ni bila ugotovljena.

Varovano območje v Sloveniji

Slovenija je varovano območje za hrušev ožig, kjer se izvajajo predpisani ukrepi za karantenske škodljive organizme za varovana območja, razen regij Gorenjska, Koroška, Maribor in Notranjska ter občin Dol pri Ljubljani, Lendava, Litija, Moravče, Renče - Vogrsko, Velika Polana in Žužemberk ter naselij Fužina, Gabrovčec, Glogovica, Gorenja vas, Gradiček, Grintovec, Ivančna Gorica, Krka, Krška vas, Male Lese, Malo Črnelo, Malo Globoko, Marinča vas, Mleščevo, Mrzlo Polje, Muljava, Podbukovje, Potok pri Muljavi, Šentvid pri Stični, Škrjanče, Trebnja Gorica, Velike Lese, Veliko Črnelo, Veliko Globoko, Vir pri Stični, Vrhpolje pri Šentvidu, Zagradec in Znojile pri Krki v občini Ivančna Gorica).

V Sloveniji so vzpostavljena štiri nevtralna območja: Dobrova – Polhov Gradec, Savinjska dolina, Selo in Sorško polje, površine najmanj 50 km² na katerem je uradno dokazana odsotnost hruševega ožiga zaradi pridelave rastlin za saditev, za katere se lahko izda rastlinski potni list za varovana območja.

Ukrepi v Sloveniji

Ukrepi za preprečevanje vnosa in širjenja hruševega ožiga kot karantenskega škodljivega organizma za varovano območje so predpisani s predpisi Evropske unije.

Izven varovanih območij se v zvezi s hruševim ožigom izvajajo predpisani ukrepi Evropske unije samo za določene rastline za saditev.

Na  območjih, kjer je  hrušev ožig ustaljen, lahko pričakujemo nadaljnje lokalne izbruhe vsakič ob ugodnih vremenskih razmerah, ko bo dovolj toplo in vlažno vreme. Priporoča se, da se čimprej in sproti odstranjuje okužene veje in poganjke, da se prepreči širjenje bakterije in nastanek škode na drevesih in v okolici. Več kot ostane kužnih rastlin na vrtovih, travnikih in sadovnjakih, tem močnejši bodo naslednji izbruhi.

• Navodila za ravnanje z okuženimi rastlinami v vrtovih
• Obvladovanje hruševega ožiga, priloga 1 - revizija 7. maj 2019

Omejitev premikov čebeljih panjev v Sloveniji

Čebele sodijo v skupino žuželk, ki imajo pomembno vlogo pri opraševanju sadnega drevja. Žal so gospodarsko pomembne tudi kot prenašalke bakterije Erwinia amylovora, ki povzroča hrušev ožig, ki je ena najbolj nevarnih bolezni pečkarjev (jablane, hruške, kutine), saj povzroča veliko gospodarsko škodo. Bakterija se z dotikom pripne na telo čebele in se predvsem v času cvetenja prenaša na gostiteljske rastline na preletni razdalji čebel. Fitosanitarni predpisi urejajo prenos hruševega ožiga s čebelami na daljše razdalje ob prevozu čebel na pašo, to je ob premeščanju čebeljih panjev. Na območjih Evropske unije, kjer je sadjarska pridelava gospodarsko pomembna, je premik čebeljih družin na sadjarskih območjih dovoljen le pod posebnimi pogoji, da se preprečuje prenos okužbe hruševega ožiga na neokužena območja (varovano območje) in še posebej v intenzivne nasade jablan in hrušk, matične nasade in drevesnice.

Premik čebeljih družin je omejen v obdobju:

• od 15. marca do 30. junija v primeru premika na Primorsko,
• od 25. marca do 30. junija v primeru premika na preostala območja Slovenije.