Članki

Samovoljno zadrževanje slovenskih fantov v jugoslovanski vojski

V času, ko je jugoslovanska vojska z vsemi sredstvi povečevala bojno pripravljenost, se je izkazalo, da se več kot 600 slovenskih fantov, ki so odslužili vojaški rok v jugoslovanski armadi, ni vrnilo domov. Po podatkih ministrstva za obrambo jugoslovanska vojska uvaja nezakonito prakso, da slovenske vojake takoj po odsluženju roka vpokličejo v rezervno sestavo. Minister za obrambo Janez Janša je zveznemu »sekretarju za ljudsko obrambo« Veljku Kadijeviću poslal odločen protest in zahtevo, da se vsem vojakom iz Slovenije, ki so že odslužili vojaški rok, takoj omogoči odhod domov, vsem drugim pa najpozneje do 10. junija.

15. maj se je vpisal v slovensko vojaško zgodovino kot eden simbolno najpomembnejših datumov. Leta 1991 se je na ta dan začelo urjenje prve generacije nabornikov v zgodovini Slovenije. Na tajni seji razširjenega predsedstva Republike Slovenije pa so bile sprejete obrambne in varnostne smernice za zavarovanje slovenske osamosvojitve, ki jih je z vso skrbnostjo pripravilo ožje vodstvo Ministrstva za obrambo. Tega dne je odmevala tudi neizvolitev Stipeta Mesića za predsednika predsedstva SFRJ, ki je pokazala, da na srbski strani ni politične volje za demokratični razplet jugoslovanske krize.

Dolžnost predsednika zveznega predsedstva je po načelu rotacije med člani predsedstva SFRJ prevzemal predstavnik Hrvaške in dotedanji podpredsednik predsedstva SFRJ Stipe Mesić. V svojih izjavah je bil Mesić optimist, dotedanji predsednik predsedstva Srb Borisav Jović pa pesimist. Jović je sicer za 15. maj točno ob 12. uri sklical sejo predsedstva SFRJ z eno samo točko, to je izvolitev in razglasitev novega predsednika SFRJ, vendar se je hkrati, kot bodo pokazali dogodki naslednjih dni, dejansko pripravljal na to, da oblast v državi prevzame vojska.

Ob 50. obletnici prvega spopada tigrovcev s fašističnim okupatorjem na Slovenskem se je slovensko državno vodstvo pripravljalo na soočenje z jugoslovansko armado, ki je grozila z novo okupacijo. V republiškem centru za obrambno usposabljanje v Poljčah se je sestalo razširjeno predsedstvo in se seznanilo s potekom priprav na obrambo Slovenije pred grozečim napadom. Slovenija je medtem krepila svoj mednarodni položaj tudi po zaslugi karizmatičnega Otta von Habsburga. Doma pa je opozicija kritizirala delo vlade.

Ministra dr. Dimitrij Rupel in dr. Rajko Pirnat sta na okrogli mizi spregovorila o napetih odnosih z JLA, o prizadevanjih za mednarodno priznanje nove države, zakonu o denacionalizaciji in Sacksovem modelu privatizacije. V Evropski uniji in Sloveniji sosednjih državah so razmere v Jugoslaviji intenzivno spremljali, najbolj dejavni pri iskanju rešitve sta bili Avstrija in Italija. Zaskrbljujoče so se zaostrovale razmere na Hrvaškem v samooklicani SAO Krajini, kjer je potekal referendum o priključitvi k Srbiji. Jugoslovanska vojska je nadaljevala okrepljene aktivnosti na slovenskem ozemlju, ZDA pa so ponovno podprle ozemeljsko celovitost Jugoslavije. V Zemonu pri Vipavi so se zgodovinarji pogovarjali o razmerah na Primorskem pred drugo svetovno vojno in o razlogih za nezaupanje in ideološko sumničenje članov predvojne protifašistične organizacije TIGR.

Na dogodkov poln sobotni dan sta nastopila predsednik zvezne vlade Ante Marković v Makarski in predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan v Kopru. V Ljubljani pa je zasedal pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije, ki se ga je udeležilo okoli 200 laikov, duhovnikov in redovnic.

Črnogorska vlada je zavrnila slovensko resolucijo o sporazumni razdružitvi. Hkrati se je končalo večdnevno zasedanje srbskega parlamenta. Vedno bolj jasno je postajalo, da so obmejni spori in vojaški posegi neizogibni, saj so poslanci zanikali meje s Hrvaško in opozarjali na domnevno nasilje nad Srbi na Hrvaškem. Obenem pa je JA nadaljevala s krepitvijo bojne pripravljenosti. V Sloveniji pa je začela delo komisija za novi slovenski grb, ki je imela kar 22 članov z različnih področij družbenega življenja.

Slovenska vlada je v skladu z obveznostmi iz zakona o plebiscitu v skupščino poslala predloge osamosvojitvenih zakonov, s katerimi je želela Slovenija prevzeti več pristojnosti federacije in utrditi glavna področja svoje državnosti.

Slovenski parlament je tega dne sprejemal za osamosvojitev nujne zakone in obvestil zvezno skupščino o zadnjem možnem datumu osamosvojitve. Zvezno predsedstvo je medtem razpravljalo o uvedbi izrednih razmer, obrambni minister Janez Janša pa upal, da se to ne bo zgodilo, saj slovenska vojska še ni bila pripravljena na poseg JA. Tujina je čedalje pozorneje spremljala dogajanje v državi.

Spopade med Hrvati in Srbi, ki so se v nazorni slikovni obliki pojavili tudi v množičnih občilih, so prvič začeli opisovati z izrazom državljanska vojna. Zaradi ultimata vojaškega vrha predsedstvu Jugoslavije so zaskrbljenost nad dokončno eksplozijo balkanskega soda smodnika izražali tudi v Sloveniji.

Na prvi majski ponedeljek se je s smrtjo prvega vojaka jugoslovanske vojske v okviru razpadanja federacije v Splitu nadaljevalo dramatično zaostrovanje razmer na Hrvaškem. V senco je potisnilo vse druge dogodke, tudi pisanje nove slovenske ustave.

Zaradi vse hujših napetosti in spopadov med Hrvati in Srbi na Hrvaškem, ki bi lahko pripeljali do državljanske vojne, je papež Janez Pavel II. pozval sprte strani k prenehanju spopadov. Pri nas je začel veljati Zakon o vojaški dolžnosti in tako je bila Slovenija še korak bližje na poti k osamosvojitvi.

Na današnji dan leta 1991 je Demosova vlada obravnavala in sprejela kar devet predlogov zakonov, ki so bili ključnega pomena za osamosvojitev Slovenije. To je vključevalo zakone, ki so vzpostavili temelje prihodnje slovenske monetarne politike (npr. Zakon o Narodni banki Slovenije, Zakon o bankah in hranilnicah, Zakon o deviznem poslovanju), pa tudi zakone o državljanstvu, o tujcih, o potnih listinah, o prehajanju državne meje in njenem varovanju. Slovenska skupščina je te zakone skupaj z amandmaji sprejela v začetku junija, veljati pa so začeli z razglasitvijo neodvisnosti in samostojnosti Slovenije.

Na današnji dan leta 1991 je odmeval poboj hrvaških policistov v Borovem selu v bližini Vukovarja. Po drugi svetovni vojni je bilo to največje prelivanje krvi v etničnih spopadih na jugoslovanskih tleh. Slovenska vlada je z zaskrbljenostjo spremljala dogajanje v sosednji republiki, izrazila pa je tudi skrb za svoje državljane, ki so bili na služenju vojaškega roka in bi morali proti svoji volji sodelovati v dejavnostih enot JLA na Hrvaškem.

Maj se je kljub prazničnemu vzdušju začel vse prej kot mirno. Zaznamovali so ga vse ostrejši odnosi med Hrvaško in Srbijo, ki so vidno preraščali v odkrit vojaški spopad. Ob tem se je zaostroval tudi položaj Slovenije. Novinar Borut Meško je v časopisu Slovenska država ob tem zapisal: »Če nas bodo držali v tem jugoslovanskem »prisilnem jopiču«, se lahko zgodi, da bomo tako ali drugače obsojeni na asimilacijo in eksodus. Slovensko nacionalno vprašanje moramo zato v čim večji meri internacionalizirati … Bolj kot kdajkoli potrebujemo v Sloveniji podporo v tujini in zamejstvu živečih Slovencev, njihove apele in interpelacije pri zahodnih vladah. Imamo možnost, da ustanovimo lastno državo, saj takšne priložnosti Slovenci bržkone ne bomo imeli nikoli več.«

Slovenski narod je 28. 4. 1875 objavil notico z naslovom »Umor«, v kateri je svaril ljudi pred prenočevanjem pri »usmiljenih ljudeh« in poročal o umoru krošnjarja, ki je po Koroškem potoval in prodajal »rezilno blago«. Sprva osumljeni krčmar Primož Mešnak se je čutil oškodovanega in je tožil odgovornega urednika Slovenskega naroda Josipa Jurčiča. Sodišče je Jurčiča oprostilo, tožnika pa glede odškodninskega zahtevka napotilo na civilno tožbo. Iz sodnega spisa predstavljamo nekaj zanimivejših dokumentov.

Mediji so poročali, da je prvi maj, medtem ko je Slovenija v procesu demokratizacije in priprav na osamosvojitev, izgubil precej političnega naboja. Ljudje so lepo vreme in prost dan izkoristili za delo na polju in v gozdu.

Zaradi naglega zaostrovanja političnih razmer v Jugoslaviji se je zdela mirna rešitev konflikta vedno manj uresničljiva. Osamosvojitvena vlada se je zato pripravljala na najslabše scenarije, obenem pa se je spoprijemala z velikimi političnimi in ideološkimi razhajanji Demosove koalicije in tudi znotraj nekaterih koalicijskih strank, zlasti intelektualno močne SDZ.

Slovenija se je pripravljala na zaostrovanje odnosov na vojaškem področju, zato je obrambni minister Janez Janša izdal odredbo o pripravi in izvedbi poskusnega usposabljanja vojakov v učnih centrih, načelnik Republiškega štaba Teritorialne obrambe (RŠ TO) Janez Slapar pa je izdal odredbo o varovanju učnih centrov na Igu in v Pekrah. Delegaciji zvezne in slovenske vlade sta sestanek v Ljubljani namenili bolj kot vsebinskim pogovorom o sodelovanju medsebojnemu informiranju in dogovarjanju o sobivanju v prehodnem obdobju do dejanske uresničitve slovenske osamosvojitve. Peterle je Markovića prepričeval, naj ZIS slovensko odločitev upošteva že zdaj in ne čaka na konec junija.

Zadnja aprilska nedelja leta 1991 je pomenila nekakšen preobrat tako v slovenskem kot jugoslovanskem okviru. Na Brdu pri Kranju so se v tajnosti zbrali predsedniki Demosovih strank in se lotili zamud pri osamosvojitvenem procesu. Dogajanje v Kijevu v kninski občini pa je končalo skoraj mesec dni nekakšnega zatišja na Hrvaškem.