Poročilo Lokalne komisije za izsuševanje Ljubljanskega barja

Ideja, da bi Ljubljansko barje izsušili in ga s tem naredili rodovitnega, ob začetku 19. stoletja ni bila nova, saj je o tovrstnih načrtih v Slavi vojvodine Kranjske pisal že Valvasor. Pričakovanja, da bo za dosego tega cilja zadoščala izgradnja Gruberjevega prekopa leta 1780, se niso uresničila. Prekop ni zmogel odvesti velikih količin vode, ki so se ob deževju stekale na Barje tako iz izvirov na njegovem južnem robu kot tudi s hribovij, ki ga obdajajo. Reke in potoki, ki tečejo čez Barje, skorajda nimajo padca. Ljubljanica, v katero se izlivajo, pa je bila v Ljubljani ozka in zaradi naplavin plitva, poleg tega so njen tok v mestu upočasnjevali mlini in jezovi. Ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja so vprašanje na pobudo dunajskega dvora skupaj z deželnimi in lokalnimi oblastmi večkrat pretresali, a tudi zaradi vojn s Francozi do uresničitve načrtov ni prišlo. Takoj po koncu Ilirskih provinc so prizadevanja ponovno obudili. Analizirali so posestno stanje, načrtovali mogoče vire financiranja in se z vprašalnikom o pripravljenosti za sodelovanje v slovenskem jeziku obrnili tudi na lokalno prebivalstvo. Nov zagon je prinesel ljubljanski kongres Svete alianse leta 1821, ko si je cesar Franc I. Ljubljansko barje sam ogledal in se osebno zavzel za načrt njegove izsušitve. Avgusta 1823 je bil načrt skupaj s financiranjem dokončno potrjen. Sredstva je deloma prispevala državna blagajna, deloma lokalne oblasti, prebivalci pa so se zavezali, da bodo prispevali z delom.

Pred začetkom del na samem Barju je bilo potrebno očistiti in poglobiti Ljubljanico in Gruberjev prekop, utrditi njuni nabrežji ter odstraniti zapornice, mline in druge vodne naprave v mestu, kar so imenovali pripravljalna dela (»Vorarbeiten«). Čeprav so manjša dela potekala že prej, lahko za začetek sistematičnih del v notranjosti Ljubljanskega barja štejemo ustanovitev Lokalne komisije za izsuševanje Barja. Ta je bila ustanovljena 1. julija 1826 z namenom, da usmerja potek dela sosesk oziroma vseh deležnikov na Barju in tako zagotovi, da bo delo potekalo usklajeno in enovito. Brez potrditve komisije se ni smelo izkopati nobenega jarka ali se lotiti katerega koli drugega dela. V njej so pod vodstvom ljubljanskega okrožnega komisarja Johanna Zarube d'Oroszova sodelovali predstavniki gradbene direkcije, ljubljanski župan Janez Nepomuk Hradecky in predstavniki okrajnih gospostev na Barju – Ljubljana − okolica, Ig, Bistra in Višnja Gora. Kanale so skušali začrtati tako, da bi vodo v čimbolj ravni liniji in po čim krajši poti spravili do Ljubljanice. Hkrati je potekala tudi izgradnja potrebnih mostov, cest in tako imenovanih štradonov, gospodarskih poti, ki so povezovale vasi s pripadajočimi zemljišči. Delo komisije je potekalo tako, da so člani pripravili načrte, se odpravili na teren, se tam posvetovali z lokalnim prebivalstvom, ki je najbolje poznalo razmere, in načrte nato dopolnili. 

Ob koncu prvega leta delovanja komisije so na zahtevo ljubljanskega gubernija pripravili poročilo o »napredku in uspehu zaupanih jim del pri izsuševanju Barja«. Uvodoma se člani komisije niso pozabili poklonili darežljivosti cesarja Franca, ki je omogočil začetek del. Komisija je najprej pojasnila, da so dela na samem Barju začeli pred koncem pripravljalnih del, saj je bilo pričakovati, da bo na manj zamočvirjenih delih mogoča odstranitev »tisočletnih luž«, kot so se izrazili, in njegova kultivacija že pred tem. Zato so se podali na teren in skupaj s kmeti določili primerne, nižje ležeče predele za izkop odvodnih jarkov. Uspeh je zaradi dobrega sodelovanja sosesk presegel pričakovanja, saj so pridelano seno že v prvem letu lahko odpeljali z vozovi s travnikov, s katerih je bilo mogoče prej z veliko truda nakošeno travo prinesti le na hrbtu izkušenih domačinov. Na delih Barja, kjer je voda ob poplavah najprej odtekla, so se začele tudi priprave, ki bodo sčasoma omogočile nove naselbine. Komisija si je prizadevala zgraditi ceste, ki bi bile obdane z dovolj širokimi jarki, da bi se v času poplav dalo po njih prepeljati s čolni, hkrati pa bi olajšali vzdrževanje cest. 

V prvem letu delovanja je bilo na področju magistrata Ljubljana izkopanih za 21.520 sežnjev (1 seženj je 1,89 metra) jarkov, okraja Ljubljana – okolica 4.524 in okraja Ig 6.847 sežnjev kanalov in jarkov. Poudarili so, da so bila ta dela izvedena z velikimi napori kmetov, del katerih je živel v težkih razmerah. Člani komisije so bili priča, da so pri kopanju jarkov pogosto sodelovale cele družine, včasih skoraj do pasu v vodi. 

Na desni strani Ljubljanice, na Ilovici, so vzporedno z Dolenjsko cesto izkopali šest vzporednih kanalov, ki so vodili bodisi v Ljubljanico bodisi v glavni kanal. Ta je bil izkopan do potoka Klen pri Lavrici in je meril v dolžino 3.470 sežnjev, širok je bil seženj in pol. Hkrati so dogradili še štradone. Prod, ki ga je nanašalo ob močnem deževju, so uporabili za izboljšanje kakovosti zemlje. Lastniki so zemljišča ob kanalih nato obdali z jarki. Tudi ljubljanski magistrat je imel na Ilovici svoja zemljišča, od katerih so imeli prej korist, ko poroča komisija, le izkušeni lovci, zdaj pa so že prinašala seno in jih je magistrat nameraval naslednjo pomlad prodati. 

Potok Želimeljščica je ob vsakem deževju poplavljal travnike. Travniki so bili tako slabe kakovosti, da je krma občasno povzročala pogin živine. Zato so potok Škofeljščico z 1.452 sežnjev dolgim kanalom pri Rogovili povezali z Iščico. Tako je voda iz Želimeljske doline odtekla po veliko krajši poti. To delo je bilo opravljeno po posvetu z predstavniki sosesk okraja Ig in na stroške prebivalcev. Uspeh je presegel pričakovanja, saj so se travniki ob kanalu že v prvem letu izboljšali do te mere, da so pridelali vozove sena na mestih, kjer se je prej pasla živina v nevarnosti, da se pogrezne. Načrtovali so tudi več novih, na kanal priključenih jarkov, ki bodo dodatno osušili zemljišča pri Kremenici ob cesti proti Igu. Ker se je kanal izkazal za tako koristnega, so komisijo lastniki tamkajšnjih zemljišč zaprosili, da se na njihove stroške odredi izkop še enega kanala, ki bo odvajal vodo iz jarkov, speljanih iz sosesk Gumnišče, Blato in Strojanova dolina, kjer je v nižini ob obronkih gričevja boljša zemlja. 

Začeli so tudi z izgradnjo ceste, ki je v ravni liniji povezala Škofljico in Ig čez takrat še stalno poplavljen del Barja. Računali so, da bosta široka jarka ob cesti pomagala izsušiti bližnja zemljišča. 

Reko Iščico so na Volarju povezali z Ljubljanico s tremi kanali. S tem so nameravali osušiti Barje med Ljubljanico in vasmi Iška Loka, Matena, Vrbljene in Tomišelj, z izgradnjo zapornic na Loščici in Iščici pa zagotoviti dovolj vode, ki bo po zaključenih delih omogočala plovnost na Ljubljanici v mestu. 

Cilj izsušitve Barja ni bila le kultivacija zemljišč, ampak tudi njegova kolonizacija. Tako komisija poroča o zametkih prve naselbine na sotočju Iščice in Loščice, kjer se je naselil »deloven družinski oče z imenom Martin Blaž«. Za nakup za obdelovanje primernih mestnih dominikalnih zemljišč na Volarju so se na magistrat že začeli obračati tudi drugi zainteresirani. Magistrat je bil prošnjam naklonjen, vendar je želel počakati, da bodo dela v mestu toliko znižala Ljubljanico, da bo mogoče vanjo speljati nove kanale. Komisija se je sama prepričala, da tam, kjer so izkopani manjši jarki, že uspevajo korenovke in žitarice. 

Komisija je guberniju poročala tudi o enako prizadevnih soseskah na levem bregu Ljubljanice. Njihova zemljišča so bila deloma že kultivirana, a izpostavljena pogostim poplavam, deloma pa še popolnoma zamočvirjena. 

Na močvirnatem predelu med Ljubljanico in tržaško cesto pod vasjo Notranje Gorice so že obstajali večji travniki, ki so omogočali živinorejo, a je slaba kakovost trave občasno povzročala pogin živine. Zato so sklenili očistiti glavni kanal od Notranjih Goric do Ljubljanice in mu dati primerno globino, da bi preprečili dolgotrajnejše poplavljanje ob večjih deževjih. Ker je bil njegov potek prepuščen naravi, je tvoril serpentine, zaradi visokega nivoja Ljubljanice pa vanjo ni mogel odvajati vode in je bil iz leta v leto bolj zamuljen. Očistiti so ga uspeli izključno na stroške prebivalcev. Seženj in pol širok in 1.482 sežnjev dolg kanal je omogočil, da se je voda umaknila takoj po deževju. Nato so jarek še podaljšali do deželne ceste proti Trstu, da bi, po besedah komisije, »sprejemal tudi vodo s hribovja in ji preprečeval, da se razliva na Barju v vse smeri in tvori luže in škodljivo izparevanje«. Izgrajena je bila tudi nova cesta med deželno cesto in graščino Zablate. Že v prvem letu so tu nastale rodovitne njive, saj je voda odtekala v obcestna jarka. Ker je bilo za dosego cilja tu potrebnega še veliko dela, se je komisija zavezala, da bo poskrbela, da prizadevni prebivalci ohranijo voljo in se ne utrudijo. Med Ljubljanico in tržaško deželno cesto od vasi Brezovica do Ljubljane je ostalo le še nekaj močvirja, a je komisija upala, da bo to izginilo, ko se bo znižal nivo Ljubljanice in bosta že dokončana kanala, imenovana Curnovec in Novi Graben, lahko odvedla vodo. Oba imenovana jarka v dolžini 2.870 sežnjev sta takrat že sprejemala vodo iz še neobdelanih področij in jo speljala v ravni liniji v Ljubljanico. 

S tem komisija zaključuje poročilo in opozarja, da bo za izpolnitev tako velike naloge potreben tudi ustrezen časovni okvir. Že v letu 1829, ko je bila končana prva faza izsuševanja, je Ljubljansko barje kazalo precej drugačno podobo kot v predstavljenem dokumentu, dela pa so se v več zagonih zavlekla v 20. stoletje.

Andreja Klasinc Škofljanec