O italijanskem vohunu Antonu Kravanji − Kocu

»Imenovani je imel zelo pomanjkljivo vzgojo in je na slabem glasu.«

V turbulentnem obdobju ob koncu vélike vojne in prehodu pod novo samostojno upravo znotraj Države Slovencev, Hrvatov in Srbov je v okviru prve slovenske Narodne vlade deloval tudi Oddelek za notranje zadeve (po januarju 1919 Poverjeništvo za notranje zadeve), ki ga je vodil poverjenik dr. Janko Brejc. Oddelek je prevzel vse posle, ki so jih do tedaj izvajali Ministrstvo za notranje zadeve na Dunaju in deželne politične oblasti. Tako kot pri dunajskem ministrstvu je tudi oddelek za notranje zadeve delil spise med splošne, ki so jih obravnavali referenti odsekov, in predsedstvene, ki so bili bolj kočljive narave in jih je obravnaval poverjenik oddelka ali v njegovem imenu dr. Janko Kremenšek. Večina predsedstvenih spisov se je ohranila in jih Arhiv Republike Slovenije hrani v fondu SI AS 61.

Prehodno obdobje ob koncu prve svetovne vojne je bilo za notranjepolitično upravo zelo napeto. Soočala se je z umikanjem velikega števila enot razpadle avstro-ogrske vojske preko ozemlja nove države, s slabimi življenjskimi razmerami med prebivalstvom, ki so ponekod povzročale nemire in stavke, z zasedbo ozemlja Primorske in dela Notranjske, ki je bilo deklarirano kot del nove Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ter z vojaškimi spopadi na severni meji z Avstrijo. Vodstvo Oddelka za notranje zadeve je tako dnevno obravnavalo spise, ki so zadevali ta vprašanja. S pomočjo Pisarne za zasedeno ozemlje je redno spremljalo dogajanje na italijanskem zasedenem ozemlju. Med drugim je podrejene urade in službe obveščalo tudi o morebitnih nevarnostih in vohunih, ki bi prišli na slovensko ozemlje poizvedovat za italijansko vojsko. Na podlagi poročila z zasedenega ozemlja je 23. julija 1919 izšlo obvestilo vsem okrajnim glavarstvom, političnim ekspozituram in policijskim uradom o treh vohunih z Bovškega: Antonu Kravanji in Antonu Hrovatu iz Soče ter Ivanu Bergincu – Štruklju iz Trente.

Življenjske razmere na Bovškem ob koncu vélike vojne niso bile rožnate. V dveh letih in pol bojev na fronti je bila pokrajina uničena, polja in travniki razorani in posuti z vojnimi ostanki, cela naselja porušena, skorajda neprimerna za življenje. Tudi v krajih frontnega zaledja po dolini Trente je prisotnost vojske pustila posledice. Marsikdo je ob koncu vojne živel v težkih razmerah s skromno prehrano. Zasedba ozemlja s strani italijanske vojske je zaradi boljše aprovizacije imela s prehrambnega vidika pozitivne posledice. Hrana, ki jo je italijanska vojska delila, je številnim pomenila več kot uprava, pod katero so pristali. Tisti bolj narodno in politično zavedni so opozarjali na »laško« nevarnost, vendar so tako moški kot ženske pri zasedbenih vojaških enotah iskali možnost za boljšo preskrbo ali zaslužek, zato se je hitro kdo znašel na seznamu tistih, ki morda vohunijo za italijansko vojsko. 

Orožniki postaje v Bezuljaku blizu Cerknice so 22. oktobra 1919 aretirali osebo, ki je ustrezala sledečemu opisu:

»Anton Kravanja iz Soče, star 24 let, kateri je morda preskrbljen z napačnimi listinami. Kravanja je majhne, čokate postave; lase ima smolnato črne in goste, čelo nizko, obrvi črne in močne, oči črne in izvanredno močan-ognjevit pogled. Polt ima precej zagorelo. V splošnem fant ognjevitega, sangviničnega obnašanja. Navadno nosi zelen, kosmat klobuk (včasih malo kapico) in črno obleko. Pod vratom ima navadno razpeto srajco. Govori slovensko, dobro nemško in prevej dobro italijansko – tržaški dialekt (ta je glavni in najnevarnejši ogleduh).«

Zaradi razglasa Oddelka za notranje zadeve je bil Kravanja po ukazu preiskovalnega sodnika 6. novembra poslan v zapor, preiskava glede njegove krivde pa se je nadaljevala.

Vse do 24. januarja 1920 je Kravanja sedel v zaporu, saj je preiskovalni sodnik skušal pridobiti dokaze, da je osumljeni resnično vohun italijanske vojske. Iskanje je bilo neuspešno in na podlagi 109. člena Kazenskopravdnega reda bivše avstrijske države se je preiskovalni postopek prekinil. Kravanja je bil predan Policijskemu ravnateljstvu v Ljubljani v obravnavo. Čeprav ni bilo dokazov o njegovem vohunstvu, ga je ravnateljstvo poslalo v prisilno delavnico, medtem ko je potekala nadaljnja izvensodna preiskava. Vodstvo Oddelka za notranje zadeve se je obrnilo na Pisarno za zasedeno ozemlje, da poišče osebo, ki bi o Kravanji lahko vedela več. Vodja pisarne dr. Slavko Fornazarič je po poizvedovanju svetoval pogovor z Andrejem Flajsem, učiteljem v Borovljah, ki je bil prav tako Sočan, zato je poverjenik naročil boroveljskemu okrajnemu glavarju, da Flajsa zasliši.

Andrej Flajs, ki se je 17. marca 1920 zglasil pri okrajnem glavarju v Borovljah, o Antonu Kravanju, po domače Kocu, ni mogel povedati nič dobrega, saj je bil že od malih nog slabo vzgojen in med sovaščani na slabem glasu. Kot je izvedel od soproge bovškega okrajnega sodnika Frana Vidmarja, je tudi po italijanski zasedbi Kravanja med domačini veljal za nezanesljivega in podkupljenega s strani italijanske oblasti, da je hodil preko meje poizvedovat. Več o njem ni znal povedati, zato je svetoval, da povprašajo še njegovega brata Mirka, ki je v Ljubljani obiskoval šolo.

V vmesnem času je 18. marca prošnjo na Deželno vlado naslovil še sam Kravanja, za katerega se je preiskava že predolgo vlekla. Prosil je za izpustitev iz prisilne delavnice in za morebitno delo v rudniku. Na zasedeno ozemlje se ni hotel več vrniti, ker naj bi bil iskan s strani italijanskih oblasti. Da gre pri vsej obtožbi vohunstva za pomoto, naj bi dokazovalo njegovo skopo premoženje, ki sestoji le iz strgane obleke. V kolikor ne bi mogel ostati in delati v Jugoslaviji, je vlado prosil za izgon v Nemčijo, kjer je bil pred vojno že zaposlen.

Preiskava se je nadaljevala, a Kravanja ni prejel nobenega odgovora. Po tednih čakanja se je 14. aprila 1920 odločil za rešitev zadeve na lastno pest. Ob 21. uri je po prihodu s stranišča izkoristil nepazljivost stražnika prisilne delavnice Franca Okička in teatralno pobegnil. S steklenico v roki je odnesel lestev do dvoriščnega zidu, ga preplezal in izginil v neznano. Zaradi svoje nepazljivosti si je stražnik prislužil notranjo preiskavo, medtem ko je bila za Kravanjo razpisana tiralica in zadeva pri oddelku zaključena. Lahko rečemo, da, čeprav se je preiskava vlekla, je vsaj njegov pobeg potekal »tekoče«.

 Jernej Komac