Domobranska vojašnica v Ljubljani

Zaradi potreb po večji učinkovitosti vojske je v sedemdesetih letih 18. stoletja v Habsburški monarhiji prišlo do reforme, s katero so namesto najemniške vojske uvedli splošno vojaško obveznost. To je za sabo potegnilo tudi vprašanje namestitve vpoklicanih vojakov. Za mesto Ljubljana je to pomenilo začetek težavnega obdobja, ki se je vleklo skoraj sto let. Breme so občutili predvsem revni meščani, ki so morali na stanovanje sprejeti določeno število vojakov. Bogatejši so se temu lahko izognili z nakupom objektov za njihovo nastanitev. Problem so le počasi reševali z adaptacijo raznih stavb ali z gradnjami novih vojaških objektov, s katerimi so vojsko postopoma oddaljili od civilnega prebivalstva.

Pogovori o gradnji vojašnice deželne brambe oziroma domobranske vojašnice za bataljon št. 25 so se začeli že leta 1881, vendar je do izvedbe preteklo še kar nekaj let. V tem času je omenjeni bataljon ostal nastanjen v stavbi na Rimski ulici 9, skladišče za opremo pa so imeli na Igriški 8. Leta 1884 je bil napovedan prihod 24. domobranskega bataljona iz Novega mesta in izdan je bil ukaz, da se oba skupaj nastanita v primernih prostorih. Tako sta obe moštvi z vso opremo dobili streho v Cukrarni, ki je bila takrat v lasti Ane Pongrac. Ker je bilo to povezano z znatnimi stroški in tudi prostori niso bili najbolj primerni, je dobil deželni odbor pooblastilo, da se dogovori s cesarsko-kraljevo vojaško upravo vse potrebno za gradnjo nove vojašnice. Leta 1889 so od trgovca Perdana odkupili zemljišče ob tedanji Gruberjevi cesti (danes Roška cesta). Načrt je poleg glavne stavbe, kjer so bili stanovanje in sobe za častnike in moštvo, pisarne, kuhinje, sanitarije, delavnice, zapor ter sobi za obolele in vojaškega zdravnika, predvidel tudi skladišče za vojaško opremo, poslopje za vozove (remizo) in dodatno barako za moštvo. 

Novembra 1891 je bil opravljen ogled dograjenih objektov, ki so ga opravili predstavniki vojaških in civilnih oblasti. Celoten prostor vojašnice je obsegal 23.980 m², od tega so 5.931 m² zasedle stavbe. Vojašnica je lahko sprejela do 1.236 mož; običajna zasedenost je bila 350 mož, zasilno pa je bilo možno na podstrehi glavne stavbe namestiti še 382 in v baraki 504 vojake.

Že kmalu se je pokazalo, da kapacitete ne zadoščajo vsem potrebam in začele so se priprave na razširitev. Potrebni niso bili samo dodatni prostori za večje število vojakov, ampak tudi prostori za nastanitev polkovnega štaba, komande nabornega okraja in kadra dopolnilnega bataljona. Konec stoletja je ljubljanski domobranski garnizon predstavljal 3. in 4. bataljon 4. domobranskega pešpolka, katerega štab je bil takrat v Celovcu. Po reorganizaciji sta leta 1901 prešla v novi 27. domobranski pešpolk v Ljubljani.

Med različnimi predlogi je prevladala ideja o širitvi na severno stran, proti Poljanski cesti. Prvi načrti so poleg glavne stavbe predvideli poseben paviljon za častnike, poslopje za stanovanja podčastnikov, kopališče in posebno stavbo za zapor, vendar je prišlo kasneje do spremembe in je bilo za vse našteto potrebno najti prostor v poslopju za moštvo. 

Na razpis se je javilo več ponudnikov. Za zidarska dela, rušenje starih objektov in tesarska dela je bila najboljša ponudba firme Tönnies. Do konca leta 1905 je bilo glavno poslopje pod streho, potrebno je bilo zgraditi še nov hlev, adaptirati barako za moštvo in razširiti remizo. Predvidena je bila tudi gradnja bolnišničnega paviljona, a mestna občina zaradi higienskih razlogov ni dovolila bolnice v vojaškem kompleksu. Konec naslednjega leta se je začela selitev v glavno stavbo.

Prvotna potreba po razširitvi skladišča je odpadla, ker je ministrstvo za obrambo sporočilo, da je zaradi organizacijskih sprememb potreben le prostor za vojno opremo treh domobranskih in dveh črnovojniških bataljonov. Med dolgotrajnimi dogovarjanji so potekle tudi pogodbe za gradnjo bolnišničnega paviljona in tako je bila zgodba zaključena. Preostali denar so porabili za adaptacijo stare vojašnice.

Pred prvo svetovno vojno je bila predvidena še ena širitev čez Poljansko cesto proti Ljubljanici, vendar so vojni dogodki načrte zaustavili, obstoječe stavbe pa so v veliki meri preuredili v pomožno bolnico za ranjence.

Vojašnica je pod različnimi poimenovanji služila svojemu namenu do osamosvojitve leta 1991, potem pa je dobila druge vsebine. V najstarejšo stavbo se je vselila Srednja ekonomska šola, novejši del pa so počasi adaptirali za Restavratorski center, arhivske depoje in končno se je v severni trakt ob Poljanski cesti leta 2024 preselil tudi Arhiv Republike Slovenije.

Gradivo o domobranski vojašnici hrani Arhiv Republike Slovenije v več fondih in zbirkah: SI AS 33, Deželna vlada za Kranjsko, konvolut Domobranske vojašnice, škatle 1/63−1/65; SI AS 38, Deželni zbor in odbor za Kranjsko, škatle 538−546; SI AS 73, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Tehnični oddelek, škatle 315−320; SI AS 1068/9, Zbirka načrtov, Vojaški objekti.

Olga Pivk