»Najceneji deželni arhivar v Avstriji« prosi kranjski deželni zbor za zvišanje plače

Arhiv Republike Slovenije v novembru 2025 obeležuje osemdesetletnico svojega delovanja. Z uredbo Narodne vlade Slovenije, sprejeto 31. oktobra in uveljavljeno 7. novembra 1945, je bil ustanovljen kot Osrednji državni arhiv Slovenije. Zaradi upravno-političnih sprememb se je nato večkrat preimenoval, nazadnje leta 1990, a njegovo poslanstvo je ostalo nespremenjeno oziroma se je skozi desetletja le nadgrajevalo. V osmih desetletjih se je kljub številnim težavam, ki so prepogosto sinonim za arhive (neustrezni in nezadostni prostori, kadrovska stiska, pomanjkanje finančnih sredstev in posluha odločevalcev), razvil v sodoben državni arhiv, ki je okrogli jubilej dočakal v novi zgradbi na Poljanski cesti v Ljubljani. Čaka ga še veliko izzivov, ki pa jih ne moremo primerjati s tistimi, s katerimi so se soočali v začetnem obdobju slovenskega državnega arhiva ali še prej, ko je bil arhiv del Kranjskega deželnega muzeja in nato Narodnega muzeja v Ljubljani.

Leta 1821 ustanovljeni Kranjski deželni muzej je že od začetka zbiral tudi listine, rokopise, spise, rodovnike, plemiške diplome, razno korespondenco, torej arhivsko gradivo, ki je bilo uvrščeno v posebno zbirko. Arhivski del muzeja je bil zaradi kadrovske in prostorske stiske sprva nekoliko zapostavljen, to pa je odprlo prostor Historičnemu društvu za Kranjsko, ki je bilo na področju skrbi za arhivsko gradivo sredi 19. stoletja zelo dejavno. Društveni arhiv je bil solidno založen z listinami in dostopen za uporabo, člani društva so bili aktivni pri evidentiranju graščinskih, mestnih, trških in župnijskih arhivov. Pobude historičnega društva, da bi se njegov in muzejski arhiv združila ter da bi tudi na Kranjskem s pomočjo deželnih oblasti prišli do pravega deželnega arhiva, žal niso uspele. Po ukinitvi društva je njegov arhiv leta 1885 prevzel deželni muzej.

Po dokončanju nove stavbe deželnega muzeja Rudolfinuma so se v drugi polovici osemdesetih let 19. stoletja v skupnih prostorih stanovskemu in vicedomskemu arhivu pridružili muzejski arhiv in arhivske zbirke ukinjenega Historičnega društva za Kranjsko. Z združitvijo gradiva, ki so ga dotlej zbrali oziroma hranili deželni odbor, muzej in historično društvo, v novih prostorih Kranjskega deželnega muzeja, so bili izpolnjeni tudi glavni pogoji za ustanovitev deželnega arhiva. Arhiv je dobil primerne prostore, večjo težavo pa je predstavljalo pomanjkanje denarja za stalno zaposlitev usposobljenega arhivarja. Po večletni gradnji in selitvi zbirk ter smrti agilnega kustosa Karla Dežmana je očitno zmanjkalo volje za formalno ustanovitev samostojnega deželnega arhiva ali vsaj za oblikovanje posebne organizacijske enote z lastnim uslužbencem v okviru muzeja. Deželni arhiv ni bil ustanovljen, čeprav sta bili leta 1894 zastavljena reorganizacija muzeja in nanjo vezana državna subvencija priložnost za tak korak. V deželnozborskih razpravah ali v zgodovinopisnih člankih tistega časa sicer lahko zasledimo pojma deželni arhiv ali deželni arhivar, v pravno formalnem pogledu pa ni bilo tako in vse do leta 1918 je Kranjska ostala edina dežela rajnke Avstrije, ki ni premogla samostojnega arhivskega zavoda. Uradni šef arhiva je bil muzejski kustos; spomladi 1889 je to postal Alfonz Müllner.

Tokratna arhivalija meseca se podaja v zadnje desetletje 19. stoletja, ko je bil »deželni« arhivar Anton Koblar (1854−1928), sicer duhovnik, zgodovinar, urednik in politik. Deželni odbor ga je leta 1889 postavil za kurata v prisilni delavnici, leto kasneje mu je poveril še nalogo, da uredi arhiv v Deželnem muzeju. Koblar je zasnoval skupno zbirko listin, jih urejal, pripravljal regeste in prepise, nekaj časa je namenil osnovnemu urejanju gradiva kostanjeviškega in stiškega samostana, graščine Dol in stanovskega arhiva. Ker je bil že zaposlen kot kurat deželne prisilne delavnice, je za delo v arhivu dobival le letno nagrado 100 goldinarjev (gld.), a so mu jo nato na posebno prošnjo nekajkrat zvišali. Koblar je tožil, da njegovo delo ni dovolj cenjeno, pogosto je prišel navzkriž z Müllnerjem. Ta je gradivo, ki ga je potreboval za svoje razprave, brez arhivarjeve vednosti odnašal v svojo pisarno, a tudi sicer je bil očitno konfliktna oseba. Koblar prav tako ni bil ravno angel. Njuna korespondenca z deželnim zborom in odborom, ohranjena v »arhivskem fasciklu« (SI AS 38/IX/5/4), priča, da sta si prav prisrčno nagajala.

O Koblarju, predvsem pa neurejenem statusu arhivarja pripovedujeta dve prošnji (in hkrati pritožbi), ki ju je Koblar naslovil na kranjski deželni zbor. Že pred tem je 30. decembra 1893 kot »vodstvo deželnega arhiva v Rudolfinumu« dva dopisa poslal deželnemu odboru. V prvem je bil obračun tekočih stroškov za arhiv s prošnjo, da dobi predujem za prihodnje stroške. Deželni odbor je v začetku januarja 1894 odobril obračun in »deželni blagajnici« naročil novo nakazilo. Koblar je prosil tudi za izredno nagrado za delo v arhivu in knjižnici, a so mu kmalu odgovorili, da deželni zbor za leto 1893 ni odobril nobene izredne nagrade in da odbor prošnji zato ne more ugoditi. Lahko pa Koblar prošnjo naslovi direktno na deželni zbor …

»Vodstvo muzejskega arhiva v Rudolfinumu« oziroma »arhivar« Koblar ni odlašal in je 14. januarja 1894 pisal na deželni zbor ter prosil za 100 gld. nagrade za leti 1893 in 1894. Spomnil je, da je bil spomladi 1892 s 100 gld. nagrajen »za urejevanje in upravljanje arhiva in knjižnice«. Za 1893 ni posebej prosil, ker naj bi se zadeva uredila z reorganizacijo muzeja, do katere pa ni prišlo. Za leto 1893 je torej za 1800 ur dela prejel le 100 gld. redne nagrade, kar je odločno premalo. Prošnjo za odobritev izredne nagrade je slikovito utemeljeval, kar lahko preberete v objavljeni reprodukciji, izberimo le par citatov: »Pri mučnem delu v arhivu se pa ne praši samo obleka in pljuča, ampak trpé pri čitanju stare pisave tudi oči. Gotova usoda vseh arhivarjev je, da jim prezgodaj opeša vid. /…/ Res je, da ima podpisani veselje do arhiva in da se je tudi iz ljubezni do stvari lotil dela, toda, delati pol dneva puste kataloge za druge in, kar za se potrebuje, po noči, to ne napravlja nikomur zabave in nihče tega ne dela za prepičlo plačo.« Iz naštetih razlogov je deželni zbor prosil, da mu za leto 1893 odobri 300 gld. izredne nagrade (100 gld. redne je že prejel), vnaprej pa do izvedene reorganizacije in dokler bo zadovoljen z njegovim delom po 400 gld. redne nagrade »iz deželnega zaklada«.

S prošnjo je deloma uspel, saj so mu po deželnozborskem sklepu sredi februarja 1894 izplačali 200 gld., po 100 gld. izredne nagrade za leti 1893 in 1894. Čez slabo leto se je zgodba ponovila. 21. decembra 1894 je pisal deželnemu odboru, da je za tekoče leto prejel 100 gld. izredne nagrade, ki mu jo je odobril deželni zbor, redne nagrade v istem znesku pa za to leto še ni prejel in prosi za nakazilo. Obenem je prosil tudi, »da naj mu visoki deželni odbor za poslovanje v muzeju zanaprej nakloni vsaj letnih 300 gld. nagrade brez mučnih prošnjâ do visokega deželnega zbora, ker dosedanje nagrade in način, kako jih je moral prositi, niso bile v pravi razmeri z nagradami drugih muzejskih delavcev /…/ in neprimerne mučnemu in zelo obilnemu delu muzejskega arhivarja in knjižničarja«. 27. decembra je deželni odbor odobril izplačilo redne nagrade ter Koblarju svetoval, naj se glede stalnega zvišanja redne nagrade na 300 gld. obrne na deželni zbor, ki je za take odločitve pristojen.

14. januarja 1895 je torej Koblar vnovič pisal deželnemu zboru. V prošnji je povzel, da v arhivu in knjižnici dela od februarja 1890 za redno letno nagrado 100 gld., na posebne prošnje mu deželni zbor odobri še 100 gld. izredne nagrade. Že večkrat je prosil za zvišanje nagrade, deželni zbor se je izgovarjal na reorganizacijo, čeprav naj bi 23. januarja 1894 priznal, da zasluži arhivar boljšo nagrado, pa me je kljub temu ni dodelil. Ker je še kurat v prisilni delavnici, dobiva kot župnik znižano plačo (700 gld.), prav z izgovorom, ker dobiva plačo tudi kot arhivar deželnega muzeja. »Zavezan pa podpisanec nikakor nij, vse svoje proste ure, svojo obleko in svoje zdravje žrtvovati v prašnem in nezakurjenem arhivu«, in to za tako skromno nagrado. Trdil je, da je njegov predhodnik Wallner dobival za urejanje arhiva po 40 gld. na mesec, pa se s knjižnico sploh ni ukvarjal. Prav izposojanje arhiva in knjig pa pobere vedno več časa. »Prosilec meni, da je bil že dosti dolgo najceneji deželni arhivar v Avstriji, tako da se je sramoval svojim tovarišem, ki so prišli iz drugih dežel v muzej, povedati, za kako nizko nagrado opravlja arhivarske posle.« Za konec je ponovil »lansko prošnjo«, da mu zbor odobri 400 gld. redne nagrade.

Koblar je začel delo v drugi polovici desetletja opuščati (leta 1896 je bil izvoljen za državnega poslanca) in je bil pripravljen mesto prepustiti drugemu. Po letu 1900 je bil do smrti župnik in dekan v Kranju. Müllner je deželnemu odboru konec leta 1899 priporočil Franca Komatarja, a je ta v arhiv prišel šele sredi leta 1903, in še to le za poldrugo leto, dokler ni konec leta 1904 odšel za profesorja na gimnazijo v Kranju. Komatar je bil imenovan tudi za sodelavca arhivske sekcije Centralne komisije za preučevanje in ohranjanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov ter za konservatorja za Kranjsko pri Arhivskem svetu na Dunaju. Tudi on pa je imel podobne »zadržke« kot predhodnik. Hitremu slovesu od arhiva je botrovala Komatarjeva užaljenost, ker je bil na mesto kustosa po Müllnerjevem odhodu sredi leta 1903 začasno imenovan nekdanji muzejski sluga in preparator Ferdinand Schulz, »odsluženi žandarmerijski narednik«, »ki nima nobene akademične izobrazbe; še pravilno nemški pisati in govoriti ne zna, še manj pa slovenski«. Med gradivom Slovenskega muzejskega društva (SI AS 619) najdemo osnutek Komatarjevega dopisa iz novembra 1904, v katerem je deželnemu odboru najavil odstop z mesta deželnega arhivarja. Poleg navedenega pa je bila njegova »plača tako majhna, da se sramujem povedati, ako me kdo vpraša; boljši zaslužek bi imel, ako bi pomagal Schulzu pri našopanju«.

Andrej Nared