Od taborišča do inštituta – pot onkologinje Majde Mačkovšek Peršič

Junija 1967 je slovenska onkologinja in direktorica Onkološkega inštituta v Ljubljani dr. Božena Ravnihar v imenu strokovnega kolegija inštituta na Republiški sekretariat za zdravstvo in socialno varnost v Ljubljani naslovila dopis, v katerem svojo sodelavko in kolegico dr. Majdo Mačkovšek Peršič predlaga za napredovanje v naziv primarij. Komisija Zveznega sveta za zdravstvo in socialno politiko v Beogradu je s predlogom soglašala.

Majda Mačkovšek se je 17. februarja 1919 rodila v družino liberalca Janka in Mete Mačkovšek. Medicinsko fakulteto je končala leta 1942 v Zagrebu, nato pa je stažirala in volontirala v Splošni bolnišnici Ljubljana, na kirurškem oddelku. Zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto je bila aretirana in zaprta, med drugim so jo pustili tri dni brez hrane. Septembra leta 1944 je bila, ker je zdravila partizanko, spet aretirana, 14. oktobra pa so jo nemške oblasti naravnost iz dežurne službe na kirurgiji internirale v žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer je ostala do osvoboditve in vrnitve v domovino. V Ravensbrücku so jo že internirane češke zdravnice uvedle v taboriščno zdravniško delo, v razmerah, ki jih sama opisuje kot grozne, nemogoče in nevzdržne, s toliko gorja na kupu, neznosnih higienskih razmer in nečlovečnosti, da bi skoraj obupala. Kljub temu je po svojih najboljših močeh pomagala bolnim sojetnicam in dvema avstrijskima Judinjama celo s kožo vred izrezala vtetovirano številko iz Auschwitza, da bi ju SS ne mogla izslediti. Marca 1945, tik pred koncem vojne, ko so se razmere v taboriščih zaradi približevanja sovjetske vojske in želje nacističnega aparata po prikritju zločinskega delovanja zaostrovale in je vedno več onemoglih jetnic končalo v plinskih celicah, je tudi sama zbolela za tifusom in zdravniškega dela ni mogla več opravljati. Sprejela je tveganje in prave diagnoze svojih bolnic predala poljski zdravnici, ki je zaupanje upravičila in se po najboljših močeh trudila zdraviti dalje. Tifusu navkljub je Majda Mačkovšek s svojim bolnimi ravenbrüškimi jetnicami dočakala prihod rdeče armade in s tem konec vojne. Z njimi je ostala vse do transporta in prihoda v Jugoslavijo maja 1945.

Druga svetovna vojna Mačkovškovi in njeni družini ni prizanašala; brat Aljoša je leta 1943 padel v partizanih, očeta Janka Mačkovška, sicer ustanovitelja Slovenske zaveze in kritika Osvobodilne fronte, pa so Nemci zaradi stikov z zahodnimi zavezniki ocenili kot prenevarnega in ga leta 1944 internirali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je v začetku leta 1945 umrl. Majda Mačkovšek je sicer v Osvobodilno fronto vstopila leta 1941 in je med vojno z gibanjem simpatizirala, po vojni pa se politično ni udejstvovala in se tudi ni včlanila v komunistično partijo. Povojna poročila službe državne varnosti med drugim pričajo o njeni apolitičnosti in razočaranjem nad nemoralnim ravnanjem ruskih vojakov z jetnicami ob osvoboditvi taborišča.

Po povratku v Jugoslavijo se je najprej ponovno zaposlila na ljubljanski kirurgiji, vendar je bilo delo zanjo zaradi fizične oslabelosti po taboriščni izkušnji tam pretežko, zato je zaprosila za premestitev na interno kliniko. Zapustila jo je na povabilo predstojnika onkološkega inštituta dr. Josipa Hebeina, kateremu je manjkalo zdravnikov, in leta 1946 je tam kot asistentka pričela z delom. Po šestih letih na onkološkem inštitutu je možu, tudi zdravniku kirurgu Ivanu Peršiču, sledila v Vipavo. V letih 1952−1958 je v več primorskih zdravstvenih domovih opravljala delo splošne zdravnice, delo, ki se ji je zdelo najbolj zanimivo, ko si je še kot otrok želela postati zdravnica. Hkrati je kot vodja onkološke postaje za Primorsko in šef onkološkega dispanzerja za okraj Nova Gorica še naprej skrbela za bolnike z rakom, ki so bili zdravljeni na onkološkem inštitutu in nato po odpustu vabljeni na preglede v svoje zdravstvene domove. Poleg tega je kot vodja postaje oziroma dispanzerja organizirala tudi preventivno dejavnost, aktivnosti za zgodnje odkrivanje raka in izobraževanja za zdravstvene delavce, s katerimi bi ti dobili strokovno znanje za boj proti raku. Dispanzer in postajo je vodila še po vrnitvi na onkološki inštitut.

Po moževi premestitvi v bolnišnico v Šempetru pri Novi Gorici se je družina Mačkovšek Peršič iz Vipave preselila tja, a dolgo niso ostali. Oba z možem sta namreč dobila mesto na onkološkem inštitutu in s tem je bila poklicna pot Majde Mačkovšek Peršič dokončno začrtana. Na inštitutu se je zaposlila kot specializantka radiologije in radijske terapije in leta 1961 tudi specializirala. Postala je ena izmed vodilnih radioterapevtov in je samostojno vodila oddelek s telekobaltno terapijo. Slabost obsevanja rakavih bolnikov s telekobaltom je slabša preciznost naprave v primeru globlje ležečih tumorjev, zato je svoje znanstveno raziskovanje usmerila v iskanje možnosti za boljšo lokalizacijo tumorjev. Ob prispevku k razvoju radioterapevtske stroke je Mačkovškova slovela tudi po svoji predanosti bolnikom, ki jo je pokazala že med službovanjem na Primorskem, z njo pa je nadaljevala tudi na inštitutu. Poleg vztrajanja pri natančnih kliničnih pregledih od glave do peta, ne glede na to, s kakšno težavo je prišel do nje pacient, s čimer je odkrila marsikaterega raka v začetni fazi, je sodelovala tudi pri vzpostavitvi več služb na onkološkem inštitutu: medicinsko-socialne službe, delovne terapije in fizioterapije za paciente. Nadaljevala je tudi z izobraževalno dejavnostjo; na eni strani je svoje strokovno znanje predajala kolegom zdravnikom, študentom medicine in preostalim zdravstvenim delavcem na inštitutu, na drugi strani pa je predavala tudi o splošnejših temah, kot so zgodnje odkrivanje in zdravljenje raka, terapija in nega rakavih bolnikov, prehrana in rehabilitacija; vedno sta bili v ospredju strokovnost in zlasti dobrobit pacienta. Ob koncu svoje poklicne poti je bila tudi pomočnica direktorice onkološkega inštituta Božene Ravnihar, vendar, kot je pravila sama, na tem položaju med kladivom in nakovalom ni preveč uživala. Upokojila se je leta 1975 in še nekaj časa delala po pogodbi kot sobna in ambulantna zdravnica, nato pa le še kot ambulantna. S spremembo predpisov upokojeni ambulantni zdravniki niso več prejemali plačila, vendar je sama delala še naprej; svojo poklicno pot zdravnice je tako začela in končala kot volonterka – brez plačila.

Majda Mačkovšek Peršič je umrla 13. marca 2014 v 96. letu starosti. Za svoje humanitarno delo med taboriščnicami in delo na področju onkologije je leta 2000 prejela častni znak svobode Republike Slovenije, leta 1951 pa jugoslovansko odlikovanje red zaslug za ljudstvo III. stopnje.

Anja Paulič