»Nedostojen ples 'boogie-woogie'«: o nezakoniti prepovedi izvajanja jazza in zabavne glasbe

Dvajsetega aprila 1949 je tedanji namestnik javnega tožilca Ljudske republike Slovenije Martin Žalik Ministrstvu Ljudske republike Slovenije za notranje zadeve poslal dopis glede kaznovanja članov orkestra Veseli berači, ki so bili jeseni 1948 kaznovani zaradi igranja boogie-woogieja. Kot ameriška glasbena zvrst je bil jazz (in zabavna glasba, ki je »smrdela po jazzu«) s strani povojne oblasti tedanje Federativne ljudske republike Jugoslavije označen za »imperialistično glasbo« in kot tak neprimeren.

V prvih povojnih mesecih jazzisti še niso imeli težav z izvajanjem jazza. Kot prelomnico lahko označimo koncert Plesnega orkestra Radia Ljubljana (PORL), predhodnika današnjega Big Banda RTV Slovenija, ki letos praznuje 80. obletnico svojega delovanja. Ta je kmalu po vojni (najverjetneje že leta 1945) na koncertu v Beogradu izvajal aranžmaje iz repertoarjev ameriških plesnih orkestrov. Poslušalci so bili nad koncertom zelo navdušeni, precej manj so bili navdušeni politični veljaki. Dirigent PORL Bojan Adamič je bil po koncertu klican na zagovor na centralni komite, ob vrnitvi v Ljubljano pa orkester nekaj let ni smel izvajati jazza. Na plesih, kjer so igrali plesni orkestri in ansambli, so se pojavili nadzorniki, ki so preverjali, če se izvaja primerna glasba in pleše primerne plese. V tistem času je bil namreč med mladimi popularen »tržačan« (poimenovanje za ples boogie-woogie) – ples, ki je bil zaradi hitrosti in trdega ritma označen kot neprimeren.

Jeseni leta 1948 so Veseli berači igrali na plesnih vajah v ljubljanskem Narodnem domu (današnji sedež Narodne galerije). Ker je nekaj članov orkestra tedaj igralo v Ankaranu, je orkester nastopil v pomanjšani zasedbi, ki so jo sestavljali trobentači Dušan Kit, France Kapus in Drago Kričej, pozavnist Marjan Erjavec, saksofonisti Franc Zajc, Mitja Kovič, Karel (Ati) Soss, Jože Baloh in Borut Lesjak, kitarist Marjan Kržišnik, pianist Miran Ogrizek, kontrabasist Franc Peterca in bobnar Janez Sever. V repertoarju so imeli tudi italijansko predvojno skladbo »Ho imparato una canzone«, kar seveda ni bil jazz, je pa imela ritem, ki je spodbujal »tržačana«. Mladi so navdušeno tolkli s petami in naenkrat »prileti gor en SKOJ-evec, ustavi orkester in smo morali nehati,« se je spominjal Kapus. »Takrat je ljudem nekoliko prekipelo in proti prepovedovalcu so začeli leteti papirnati kozarci,« se je spominjal Sever. »In potem pospravimo note in igramo naprej naš program, ki je bil bolj 'škodljiv'. Ampak to se ni nehalo na odru, to je prišlo na oddelek za notranje zadeve za javni red in mir in smo dobili odločbo«, je še dodal Kapus.

Trinajstega decembra 1948 je vsak izmed naštetih članov orkestra prejel kazensko odločbo, da »je kriv, da je v letošnjem letu v Narodnem domu ob priliki plesnih vaj, kot član orkestra 'Veseli berači' čestokrat igral razne komade, na katere so potem skoraj vsi plesalci plesali nedostojen ples 'bogie-wogie', ki je prepovedan. Kaznuje se z denarno kaznijo 3.000.« Člani orkestra so se poskušali zagovarjati, da niso odgovorni glede plesov, ki jih plesalci plešejo, vendar so na Odseku za notranje zadeve pri Rajonskem ljudskem odboru I - Center Ljubljana zapisali, da je orkester »soodgovoren za pravilen potek plesa, kajti kot orkester lahko preneha z igranjem komada in na ta način tudi s plesom, kar pa niso storili, pač pa so dajali še pobudo za ta ples.« Vsak član Veselih beračev je moral plačati globo 3000 dinarjev, kar je bil za tiste čase precej visok znesek. Njihov honorar za igranje je tedaj znašal komaj 120 dinarjev na člana orkestra, zato so si morali razliko zneska izposoditi. Člani orkestra so se na odločbo pritožili, a je bila pritožba zavrnjena, zato so zaprosili še za varstvo zakonitosti. Javno tožilstvo je nato presodilo, da so kazenske odločbe, ki so jih prejeli člani Veselih beračev, »prav tako nične in nezakonite, kakor je nična in nezakonita ona 'odločba' [o prepovedi boogie-woogieja, op. a.] na podlagi katere so bile izdane«. Ministrstvu je predlagalo, da odločbe izreče za nične, če pa ugotovi, da je bil storjen prekršek zoper javni red in mir, naj »odredi /…/ novo upravnokazensko postopanje zaradi prekrška zoper javni red in mir po splošnih načelih upravnega prava.«

Veseli berači so bili orkester, ki je nastal po drugi svetovni vojni v Ljubljani. Sestavljali so ga večinoma dijaki in študentje, ki so se navduševali nad jazzom oz. swingom. Šlo je za nekakšno nadaljevanje istoimenskega orkestra, ki ga je leta 1939 ustanovil in vodil Oton Jugovec. Čez leto so Veseli berači nastopali predvsem na plesih v Narodnem domu, poleti pa v letoviščih, kot sta Bled in Ankaran. Kot drugi ljubljanski plesni orkester po kakovosti − pred njimi je bil le PORL − so služili tudi kot nekakšna šola za PORL, saj so boljši glasbeniki po nekaj letih prestopili v njegove vrste. Med njimi omenimo Marjana Erjavca, Boruta Finžgarja, Franca Jagodica, Jožeta Kampiča, Franca Koširja, Boruta Lesjaka, Janeza Martinca, Alberta Podgornika, Atija Sossa in Mika Sossa. Leta 1948 je vodja orkestra postal klarinetist in saksofonist Ati Soss, po njegovem odhodu v PORL pa je vodenje prevzel saksofonist in pianist Borut Lesjak, ki je orkester vodil do njegove razpustitve oktobra 1951.

Izak Špajzer