Prošnja nadvojvodi Karlu II. za prenos fevdnega imetništva po prodaji dela fevdne desetine v Dragi

Pred 440 leti, leta 1585, je bila v začetku junija v Škofji Loki izstavljena listina, ki jo je pečatilo in podpisalo sedem plemiških oseb: Baltazar, Ludvik, Pankrac in Krištof Gall, Amalija Semenič, Melhior Semenič s Semiča in Kirchfelda Pečaher. Podpisniki svojemu premilostljivemu deželnemu knezu in fevdnemu gospodu (Lehensherr) nadvojvodi Karlu II. najprej sporočajo, da so prodali peti del desetine od šestih hub in ene njive v Dragi, ležečih v gospostvu in deželskem sodišču Goričane. Navedeni del desetine sta kupila Sebastjan Lukančič, meščan in mestni svétnik v Škofji Loki, in njegova žena Neža. Kupcema in njunim dedičem so prepustili celotni peti del desetine od štirih hub in njive, od dveh hub, tistih, na katerih sta tedaj živela Jurij Padwistey in Jakob Polenc, pa dva dela desetine; tretji del je pripadal župniku v Sori. Kot gospodarji na štirih hubah se v listini navajajo Boštjan Žerovec, Primož Mader, Gašper Padwistey in Krištof Gaber, medtem ko je njivo v času prodaje obdeloval Jurij Gaber. Nadvojvodo Karla izstavitelji listine prosijo, naj peti del desetine v Dragi zdaj podeli v fevd Sebastjanu Lukančiču, ki naj ga kot nosilec fevda (Lehensträger) prejme tudi v imenu svoje žene Neže. Prošnja izstaviteljev se tako nanaša na prenos fevdnega imetništva na desetinskih deležih, ki se mu po prodaji odpovedujejo v korist kupca. Tovrstne listine so poznane kot Auffsandbriefe. V listini, ki jo tu predstavljamo, je uporabljena besedna zveza dise Auffsanndt.

Da bi lahko odgovorili na vprašanje, od kod prodajalcem peti del fevdne desetine v Dragi na Sorškem polju, moramo najprej vedeti nekaj več o njihovih sorodstvenih vezeh. Te v veliki meri razkriva že začetni del listine, v katerem so Baltazar, Ludvik, Pankrac in Krištof Gall opredeljeni kot bratje, Amalija, sicer žena Mihaela Semeniča, in Neža, pokojna žena Melhiorja Semeniča, pa kot njihovi sestri. Gre za člane tiste veje Gallov, ki je imela sedež na gradu pri Podpeči pod Skalo (Gallenstein) na Dolenjskem, imenovanem Šentjurjeva gora (die Galln zu Sanct Georgenperg). Iz iste družine je prihajala Kirchfelda Pečaher; v zapisu o njeni poroki z Jakobom Pečaherjem v matični knjigi ljubljanske protestantske občine z dne 6. decembra 1581 je navedena kot jungfrau Kirchfelda Gallin von Gallenstein zu S. Georgenberg. Mimogrede, na Šentjurjevi gori je potekal tudi Jakobov in Kirchfeldin poročni obred. Kar zadeva Mihaela (II.) Semeniča, moža Amalije, rojene Gall, dodajmo, da je njegova družina prihajala z Metliškega in da se je prav v 16. stoletju začela povezovati z uglednimi starejšimi družinami na Kranjskem. Melhior Semenič, mož pokojne Neže, rojene Gall, je bil Mihaelov mlajši sorodnik.

In kako so do petega dela desetine v Dragi prišli njeni prodajalci? Ključno je bilo njihovo dedovanje po Baltazarju Siegesdorferju, kaščarju in oskrbniku gospostva Škofja Loka; ta je imel pet hčera, med temi Katarino, poročeno z Adamom Gallom. Po eno petino Baltazarjeve dediščine so dobili njegovi zeti, tako tudi Adam Gall, oče zgoraj naštetih Gallov. Katarina je bila njihova mati, Baltazar Siegesdorfer njihov ded, Mihaelu in Melhiorju Semeniču pa je bila Katarina tašča.

Ta z več vidikov zanimivi zgodovinski vir najdemo v fondu Komisije za fevdne zadeve za Kranjsko, ki obsega 28 arhivskih škatel in eno knjigo, gradivo v njem pa časovno zajema obdobje od druge polovice 13. do začetka 19. stoletja. Večji del gradiva sestavljajo prepisi raznih listin, med katerimi so za poznavanje fevdnih razmerij pomembna zlasti tako imenovana fevdna pisma (Lehenbriefe). V veliki večini gre za prepise fevdnih pisem kranjskih deželnih knezov iz rodbine Habsburžanov, od Ernesta Železnega (1406–1424) do Leopolda I. (1657–1705). Poveden tip gradiva, ki zadeva fevdna razmerja, so tudi prošnje imetnikov fevdov za odlog osebnega prevzema fevda (Lehensurlaub Ansuchen). Prevladujejo prepisi prošenj, naslovljenih na vsakokratnega deželnega kneza v funkciji fevdnega gospoda. Listina, s katero je ta prosilcu navadno dovolil enoletni odlog oziroma je fevdno imetništvo prosilcu podaljšal za leto dni, je označena z izrazom Urlaubbrief. Na prošnje in dovoljenja v zvezi z odlogi se navezuje širše vprašanje o načinu prevzemanja fevdov oziroma njihovega podeljevanja. Za čas zgodnjega novega veka nam odgovor ponujajo deželnoknežji predpisi in predvsem instrukcije. Spomladi 1665 sta kranjski deželni glavar Volf Engelbert Auersperg in urad poverjenikov kranjskih deželnih stanov notranjeavstrijski vladi poslala denimo dopis s prošnjo, da bi se fevdi še naprej podeljevali »po prastarem načinu in običaju« ter skladno s stanovskimi svoboščinami in privilegiji.

Na podlagi gradiva kranjske deželne komisije za fevdne zadeve, zlasti tistega, ki se ni ohranilo kje drugje, bo v prihodnje med drugim mogoče dopolniti ali popraviti prenekateri podatek v plemiških in neplemiških rodovnikih ter seznamih imetnikov gospoščinskih imenj na Kranjskem. Komisija je sicer prenehala z delom v začetku leta 1780, tudi zaradi tako imenovane alodizacije fevdov, ki jo je ukazala Marija Terezija. Vsi fevdi v njenih deželah so postali prostolastni, razen tistih, ki so se dedovali po moški liniji. Kaj se je dogajalo s temi fevdi, lahko izvemo iz gradiva, ki ga hranita fonda Gubernij v Ljubljani (SI AS 14) in Deželna vlada v Ljubljani (SI AS 33).

Lilijana Žnidaršič Golec