Da vsebuje fond kranjskih deželnih stanov pisma Primoža Trubarja in več drugih protestantov osrednje slovenske dežele Kranjske, je razmeroma dobro znano dejstvo. Precejšen del pisem, ki jih je v izvirniku in slovenskem prevodu objavil Jože Rajhman – leta 1986 so izšla Pisma Primoža Trubarja, enajst let pozneje pa Pisma slovenskih protestantov –, je shranjen v I. registraturi fonda, v registraturnem fasciklu 54, ki obsega 13 arhivskih škatel. V tem fasciklu so sicer zbrani še drugi spisi, ki zadevajo protestantizem oziroma »evangeličansko vero« (Evangelische Religion). Vendar pa Rajhmanovi knjigi ne vključujeta prav vseh pisem iz fascikla 54, temveč le tista, ki so jih osebno napisali in/ali podpisali vidnejši protestanti, delujoči na Kranjskem. Rajhman tako denimo ni objavil korespondence izpod peresa tujih protestantov, na katere lahko naletimo že ob nekoliko pozornejšem pregledu gradiva. Med temi avtorji pisem so ugledni nemški teologi: Nikolaj Gallus (okrog 1516–1570), Jeremias Homberger (1529–1595?), Samuel Heiland (1533–1592) in Slovencem na splošno bolj znani Jakob Andreae (1528–1590), »najzgodnejši biograf« Primoža Trubarja.

Po majhnem formatu in po tem, da je napisano delno v latinskem in delno v nemškem jeziku, izstopa kratko pismo Hartmanna Beyerja, nastalo pred dobrimi 455 leti. Pisemce z datumom 16. april 1568 je Beyer iz rojstnega Frankfurta na Majni, kjer je po letu 1546 deloval kot predikant, poslal Primožu Trubarju v Derendingen. V Derendingenu, ki je danes del Tübingena, je Trubar potem, ko je na ukaz deželnega kneza zapustil notranjeavstrijske dežele – natančneje od leta 1566 naprej – opravljal službo luteranskega župnika. Kot je vidno iz vsebine, gre pri Beyerjevem pisemcu za odgovor na Trubarjevo prošnjo, povezano z načrtovano objavo hrvaškega prevoda nedeljskih pridig Johannesa Brenza iz let 1535–1548. Za hrvaško izdajo tako imenovane Brenzove postile v Regensburgu sta si tedaj prizadevala Anton Dalmata (Antun Dalmatin) in Štefan Konzul (Stipan Konzul Istranin), ki sta s Trubarjem sodelovala že pri izdajanju knjig v Urachu. Plod njihovega sodelovanja pri uraškem Biblijskem zavodu je bila vrsta slovenskih, hrvaških in srbskih knjig v latinici, glagolici in cirilici, objavljenih v času delovanja zavoda med letoma 1561 in 1565. Kljub temu, da je v Urachu med Trubarjem in Dalmato ter Konzulom prihajalo do prepirov, se odnosi med njimi očitno niso ohladili do te mere, da bi Trubar nekdanjima tesnima sodelavcema ne skušal pomagati tudi zdaj, ko sta delovala v Regensburgu. Navsezadnje je šlo za njihov skupni projekt, za širjenje »prave vere«.

Da bi hrvaški prevod Brenzove postile kot vzgojne knjige krasila lepa likovna oprema, sta se Dalmata in Konzul lotila iskanja lesoreznih plošč s primernimi podobami. Trubar se je v zvezi s tem obrnil na Beyerja, ta pa je nato kontaktiral Johannesa Wolfa (Wolfius), Sigismunda Feyerabenda in nekaj drugih tiskarjev. Poizvedovanje ni obrodilo sadov. Kot v pismu Trubarju piše Beyer, mu je Wolf sicer rekel, da bi želene podobe posodil, če bi imel hrvaške črke (die Crabatische Schriften), stavca in korektorja (sampt einem setzer vnd correctore) na voljo v Frankfurtu in bi knjigo tiskal sam (so wolle er es um Lohn drucken und seine Figuren dazu leihen). Nazadnje je postilo v latinici z le nekaj okrašenimi inicialami leta 1568 natisnil regensburški tiskar Johann Burger. Dve leti prej je bila pri istem tiskarju natisnjena Otročja Biblija (Otrozhia Biblia) Sebastjana Krelja. Kar zadeva lesorezne podobe iz Frankfurta, dodajmo, da se je zanje med pripravo izdaje svojega prevoda Biblije zanimal tudi Jurij Dalmatin. Med njegovimi zapiski iz leta 1578 namreč beremo: »Posebej je treba poizvedeti, koliko bi bilo treba plačati izposojevalnine za velike in lepe biblične podobe v Frankfurtu […] oziroma v Wittenbergu ali pa kje drugje.« Glede hrvaške Postille, ki je izšla v dveh delih, ni odveč omemba, da sta jo Dalmata in Konzul namenila Hrvatom, ki so se v strahu pred Otomani zatekli na Gradiščansko (nemško Burgenland).

Eno zanimivejših vprašanj je vsekakor to, kako je Beyerjevo pisemce, poslano Trubarju v Derendingen, sploh prišlo v Ljubljano in se tu tudi ohranilo. Kolikor je znano, se je Trubar zadnjič mudil na Kranjskem junija 1567, torej slabo leto pred nastankom pisma. Pravi odgovor se najverjetneje skriva v sklepnem delu pisma, kjer Beyer poudari, da bo Trubar več od tega, kar je v pismu, izvedel od Jurija: »Reliqua ex Georgio vestrati cognosces.« Kdo je bil Jurij, ki ga Beyer označuje za »vašega« v pomenu Trubarjevega rojaka ali člana (širše) družine, ne vemo. Za zdaj lahko le ugibamo, ali ne gre morda za Jurija Dalmatina, ki ga je Trubar ob prisilnem odhodu s Kranjskega vzel s seboj in svojo družino na Württemberško, kjer je obetavni mladenič v letih 1566–1572 obiskoval univerzo v Tübingenu. Na sever, v okoli 200 km oddaljeni Frankfurt, bi utegnil Dalmatina poslati Trubar. Po Trubarjevem naročilu bi Dalmatin ali kdo drug pismo lahko pozneje odnesel v Ljubljano. Kakor koli, mož iz Beyerjevega frankfurtskega kroga, s katerimi je bil Trubar navezal stike, je bilo več. O tem pričajo med drugim pozdravi, ki jih je Beyer prenesel Trubarju. »Salutant te reuerenter D. Hieronymus & collegæ mei.« Trubarja so prek Beyerja pozdravljali Hieronim von Glauburg in Breyerjevi tovariši.

Razvejanost mreže protestantskih teologov na jugozahodu Svetega rimskega cesarstva, kjer so vezi vzpostavljali tudi nosilci protestantizma na Slovenskem, razkriva projekt objave pisem in/ali podatkov o njih, njihovih avtorjih, prejemnikih ter osebah, navajanih v teh pismih. Gre za projekt Akademije znanosti Dežele Baden-Württemberg pri Heidelberški akademiji znanosti (Heidelberger Akademie der Wissenschaften), ki se osredotoča na obdobje 1550–1620. Na to, da hrani fond Deželnih stanov za Kranjsko poleg Beyerjevega več drugih zanimivih pisem, ki jih omenjeni projekt (še) ne vključuje, bo posebej opozorjeno na predavanju ob robu razstave Spomin Slovenije (Slovenska nacionalna lista – UNESCO Spomin sveta), ki bo v Narodnem muzeju Slovenije na ogled od 24. oktobra do 3. decembra 2023. Del razstave o slovenski pisni kulturni dediščini bo namreč posvečen korespondenci Primoža Trubarja in drugih vidnejših protestantov.

Lilijana Žnidaršič Golec