Odvetniški spisi, nastali pri delu ene odvetniške pisarne, se kot arhivsko gradivo ne pojavljajo prav pogosto. Zato je še toliko bolj zanimivo, da so se do danes ohranili odvetniški spisi Lovra Tomana, bolj poznanega kot pesnika in politika, ki se je v prvi vrsti preživljal kot pravnik. Arhivsko gradivo, nastalo ob njegovem delu v odvetniški pisarni in literarnem ustvarjanju, danes hrani več kulturnih ustanov. Del v Arhivu Repiblike Slovenije hranjenega gradiva je leta 1948 izročil Federalni zbirni center, gradivo, ki se nanaša na njegovo pesniško ustvarjanje in večino korespondence, pa hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Ta je arhivu po odbiranju 19. 8. 2013 izročila še preostalo gradivo, ki je nastalo v Tomanovi odvetniški pisarni.

Lovro Toman se je rodil 10. avgusta 1827 v Kamni Gorici mami Heleni in očetu Janezu kot deveti od enajstih otrok v premožni fužinarski družini. Staremu devet let je umrl oče, vendar je mati kljub temu poskrbela za njegovo šolanje. Začel ga je na ljubljanski normalki in nadaljeval na gimnaziji prav tako v Ljubljani. Študij prava je začel na dunajski univerzi, dokončal pa ga je v Gradcu in tam leta 1852 tudi doktoriral. Že med študijem je postal znan kot pesnik in govornik ter se pričel udejstvovati še v politiki. Kot odvetnik je služboval v Ljubljani, Kranju, Gradcu in Radovljici, od leta 1861 pa je bil deželni in državni poslanec. Leta 1853 se je poročil z Josipino Urbančič z gradu Turn pri Preddvoru, za tisti čas nadpovprečno izobraženo in nadvse talentirano mladenko, ki je znana predvsem kot prva slovenska pisateljica, ukvarjala pa se je tudi s pesništvom in komponiranjem.

Tomana kot osebe nekateri sodobniki niso najlepše opisali, čeprav ga lahko značajsko ocenjujemo le na podlagi znanih zgodovinskih dejstev in korespondence, ki se je ohranila do danes. Kazal naj bi se kot ambiciozen, samovšečen in precej zamerljiv, po sporu z bodočo taščo glede premoženja, ki naj bi ga Josipina prinesla v zakon, pa tudi kot pohlepnež. Glede literarnega ustvarjanja so mu nekateri očitali plitvost, jezikovno nedodelanost in grobost.

Gradivo Tomanove odvetniške pisarne, ki s predspisi in nekaj spisi iz časa, ko jo je prevzel in vodil Ivan Murnik, zajema obdobje od 1658 do 1915, količinsko pa ga je za 46 arhivskih škatel. V svoji odvetniški praksi se je Toman ukvarjal z različnimi sodnimi zadevami, večinoma podobnimi tistim, ki jih tudi danes obravnavajo odvetniki. Ljudje so se tožili zaradi izterjave dolgov, zapuščin, izročanja posesti in neizpolnjevanja dogovorov, ki so se jim iz tega naslova zavezali, skrbništva, očetovstva, motenja posesti, kraj, čeprav redko tudi ločitve zakona. Bil je stečajni upravitelj, stranke pa je zastopal tudi pri rubežih in licitacijah ter urejal zemljiško knjižne zadeve, npr. vpise in izbrise oz. različne prenotacije. Iz spisov je videti, da je bil za nekatere kmečke družine kar »hišni odvetnik«, saj je člane iste družine zastopal v vrsti različnih sodnih sporov. Ker je razumel in govoril slovensko ter poznal kmečko življenje, se je veliko vasi, sosesk in kmetov k njemu zatekalo po pomoč in zastopanje v postopkih zemljiške odveze in odkupu služnostnih pravic. Pri tem so mu mnogi očitali, da ni deloval v korist kmetom; to naj bi bil eden glavnih vzrokov, da na Gorenjskem ni bil organiziran noben tabor, vendar je pri svojem delu najverjetneje v prvi vrsti sledil pravni stroki, in morda nekoliko pragmatično tudi svojim kariernim uspehom.

Kot odvetnik je Lovro Toman zastopal tudi sebe. Večkrat je namreč prišel v spor s svojimi strankami predvsem zaradi zaostanka plačil sodnih stroškov in stroškov odvetnika, pravne zadeve pa je urejal še za svojo širšo družino, ženo Josipino, rojeno Urbančič, in njene sorodnike tudi po njeni prezgodnji smrti.

Graščaki Urbančiči, ki so živeli na Turnu v času zemljiške odveze in velikih lastniško posestnih in premoženjskih sprememb, so bili v sorodu z nekaterimi drugimi premožnejšimi gorenjskimi družinami. Zaradi tega so bili upravičeni do dela dediščine v primerih, ko je katera izmed sorodstvenih vej izumrla brez zakonitega naslednika. En obsežnejših spisov se tako nanaša na razdeljevanje dediščine med bližnjimi in daljnimi sorodniki ter ostalimi upravičenci po pokojni Ksaveriji Jelovšek plemeniti Fichtenau, rojeni Dietrich, ki je umrla 20. aprila 1811 na gradu Zalog v Straži pri Novem mestu brez oporoke, v kateri bi določila dediče ali dedni red. Prisojilna listina iz leta 1830 je za dediče določila Jožefa Dietricha, Vincenca Dietricha, Rebeko Dietrich, Konstancijo Urbančič, Terezijo Planinc, Antonijo Homann in dr. Rajmunda Dietricha, v primeru njihove smrti pa njihove dediče. Vsakemu upravičencu naj bi pripadla ena sedmina. Na sorodstvena razmerja se je vezalo tudi nekaj drugih dedovanj, katerih dokumenti so priloženi v spis, med njimi tudi po pokojnem Vincencu Dietrichu, lastniku gospostva Strmol. Ker postopek delitve dediščine po Ksaveriji Jelovšek plemeniti Fichtenau dolgo ni bil dokončan, kar je povzročilo naraščanje števila upravičenih dedičev, je v odvetnikovem spisu vložen tudi izris povezav dedičev z zapustnico in predvidena določitev dednih deležev. Kaže tudi preplet dedovanj, saj je razvidno, da so bili Janko, Fidelis in Josipina Urbančič upravičeni dedovanja po več različnih sorodstvenih linijah.

Alenka Kačičnik Gabrič