60 let od ponovne ustanovitve Slovenskega centra PEN

Pred več kot stoletjem (leta 1921) je v Londonu zaživelo združenje, ki so ga v duhu prijateljstva in medsebojnega povezovanja literatov v razdeljeni povojni Evropi ustanovili najvidnejši angleški književniki tedanjega časa. Nastal je klub z okrajšavo PEN, posvečen pesnikom, esejistom in pisateljem (ang. Poets-Essayists-Novelists). Že od začetka si je za cilj postavil rušenje miselnih zidov in se zavzemal za svobodo izražanja, mir in prijateljstvo vseh piscev, neglede na narodnost, raso, vero ali politični sistem, v katerem živijo. Londonski PEN je hitro prerasel svoje okvirje in dobil mednarodno odmevnost. Že pet let po svojem nastanku (leta 1926) je v svoji sredini pozdravil tudi slovensko izpostavo, katere prvi predsednik je bil Oton Župančič. Čeprav se je slovenski PEN pred drugo svetovno vojno izkazal kot pomemben deležnik, ki je uspešno posredoval v obrambo preganjanih primorskih pisateljev in je bil na kongresu v Dubrovniku leta 1933 med pobudniki prve mednarodne obsodbe fašizma in nacizma, je z drugo svetovno vojno center prenehal s svojim delovanjem. Na ponovno oživitev delovanja je bilo potrebno počakati vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja. Pričujoča arhivalija meseca prikazuje prizadevanja slovenskih književnikov za dopustitev ponovnega delovanja slovenskega PEN kluba in ponudi vpogled v ozadje delovanja organov za notranje zadeve pri njegovi registraciji.

Petindvajsetega junija 1962 je deset slovenskih književnikov – Matej Bor, France Bevk, Ivan Minatti, Mira Mihelič, Anton Ingolič, Filip Kalan-Kumbatovič, Lojze Krakar, Bratko Kreft, Ivan Potrč in France Stele – na Državni sekretariat za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije podalo prošnjo za registracijo PEN kluba – slovenskega centra Ljubljana (dalje: Slovenski center PEN). Prošnji so vlagatelji v skladu z Zakonom o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih (Uradni list Federativne ljudske republike Jugoslavije, št. 51/1946) priložili zapisnik ustanovnega občnega zbora (z dne 5. 4. 1962), seznam udeležencev ustanovne skupščine (teh je bilo 30), seznam izvoljenih odbornikov, pravila kluba in program dela. Zdelo se je, da so vložniki zadostili vsem zakonskim zahtevam, zato je državni sekretariat 6. 7. 1962 ugodil prošnji in izdal odločbo, ki je dovoljevala ustanovitev kluba. Vendar; izhajajoč iz arhivskega gradiva, ki ga hranimo v Arhivu Republike Slovenije, je državni sekretariat svojo odločitev hitro preklical. To pa je bil začetek mesece trajajočega preigravanja, v katerem so organi javne in državne varnosti preverjali morebitno škodljivost delovanja kluba in krmarili med interesi politike. Kot je na žalni seji na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ob smrti Mateja Bora oktobra 1993 dejal Janez Menart, je zvezna politika oživitvi Slovenskega centra PEN »precej nasprotovala, saj je v tem videla zasnove političnega konfederalizma«.

Do pobude o obnovitvi PEN klubov v Jugoslaviji je prišlo oktobra 1961 v Sarajevu na kongresu jugoslovanskih književnikov. Prevladal je konsenz, da so bili PEN klubi kot predstavniki narodnih literatur pomembni za dvig prepoznavnosti jugoslovanske kulture v mednarodni skupnosti. Oblikovali so iniciativne odbore za ustanovitev Jugoslovanskega PEN kluba in njegovih štirih samostojnih centrov – slovenskega, hrvaškega, srbskega in makedonskega. Ti naj bi bili avtonomni in imeli sedeže v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Skopju. Pri nastajanju jugoslovanskega kluba kot tudi narodnih centrov pa ni šlo brez zapletov. V razgovoru za časnik Delo je marca 1962 pesnik Matej Bor, kot slovenski predstavnik v jugoslovanskem iniciativnem odboru, dejal, da so prišla do izraza različna mnenja glede organizacije PEN kluba – od unitarističnih tendenc, zahtev po centraliziranem vodstvu, do vprašanj, kateremu narodnemu centru naj bi se pridružili črnogorski ali bosansko-hercegovski literati, ki ne bi imeli lastnega centra. Ta vprašanja so odražala tedanje družbene razmere. Kot posebno problematična pa se je izkazala idejno-politična usmeritev Mednarodnega PEN. »Za desničarje je PEN-klub preveč levičarska, za levičarje preveč desničarska organizacija …,« je dejal Bor za časnik Delo marca 1962, le nekaj dni pred ustanovno sejo slovenskega centra. Mednarodni PEN (ang. International Association of Poets, Playwriters, Editors, Essayists and Novelists) je po podatkih njegovega generalnega sekretarja Davida Carverja leta 1962 imel »nad 70 centrov v kakih 55 državah«. Predstavljal je »talilnik« različnih idej, ideologij in idejno-političnih konceptov. Zagovarjal je vrednote, ki tedanji jugoslovanski oblasti gotovo niso bile blizu, saj se je med drugim boril proti cenzuri in za svobodo izražanja.

Prav zaradi tovrstne, jugoslovanski oblasti nevšečne miselnosti, se je Slovenski center PEN znašel pod drobnogledom organov javne in državne varnosti, v ustanavljanje pa so se vpletli tudi nekateri vidni predstavniki političnega esteblišmenta. Potem ko je državni sekretariat za notranje zadeve očitno prenagljeno ugodil prošnji in dovolil delovanje kluba, je prišlo do mrzlične izmenjave poročil in ocen o možnih škodljivih posledicah ustanovitve. Analizirali so objave o problematiki PEN v slovenskih medijih – npr. Borov in Carverjev razgovor za časnik Delo, ali kritiko Vladimirja Kavčiča v reviji Mlada pota, v kateri je polemiziral o ustanavljanju nove slovenske »literarne elite«. Na ravni Uprave državne varnosti in Uprave javne varnosti so ugotavljali, da formalnih zadržkov glede registracije ni bilo. Kljub temu pa je zadeva obstala. V drugi polovici julija 1962 se je Bor obrnil na vodjo postopka registracije Staneta Kremžarja, saj se je rok za izdajo odločbe iztekal. V pogovoru je opozoril, da je pred oddajo prošnje dobil zagotovila Borisa Kraigherja in Bena Zupančiča, da bosta podprla ustanovitev centra. Izrazil je željo, da bi registracijo izpeljali v času, ko je v Sloveniji na povabilo Društva slovenskih pisateljev prebival generalni sekretar Mednarodnega PEN David Carver. Ker je bilo to malo verjetno in je Bor očitno opravil svojo »domačo nalogo«, je Kremžar o problematiki obvestil pomočnika državnega sekretarja za notranje zadeve Rika Kolenca. Sklenjeno je bilo, da vložnike pozovejo k formalni dopolnitvi vloge, saj naj bi ugotovili, da ta ni bila pripravljena v skladu z zakonodajo. S tem pozivom so si kupili čas, saj so bili formalni roki ustavljeni.

Državni sekretariat za notranje zadeve se je v nadaljevanju obrnil na Izvršni svet Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije. Njegov državni sekretar, Vladimir Kadunc, je 25. 7. 1962 Odbor za notranjo politiko opozoril na problematiko registracije kluba in ga zaprosil za morebitne pripombe. Čeprav Izvršni svet poleti ni zasedal, saj je bil do 31. 8. na poletnem premoru, je mogoče pričakovati, da so organi za notranje zadeve dobili zeleno luč. 15. 8. 1962 je namreč Državni sekretariat Slovenskemu centru PEN vnovič izdal odločbo, s katero je odobril njegovo delovanje.

Kalvarija ustanovitve pa s tem ni bila končana. Le teden po izdaji odločbe so v Slovenskem centru PEN namreč ponovno prejeli poziv k dopolnitvi vloge za registracijo. Vnovič so bile ugotovljene pomanjkljivosti, ki bi že v osnovi morale zadržati izdajo odločbe. Iz korespondence med deležnikoma je razvidno, da se je reševanje odprtih vprašanj podaljšalo vse do novembra 1962.

Slovenski center PEN je bil očitno trn v peti tako jugoslovanski politiki kot kulturni eliti, saj je nakazoval željo Slovencev po krepitvi lastne identitete v federaciji. Ponovna oživitev jugoslovanskih PEN klubov pa je bila v interesu Mednarodnega PEN, saj je Jugoslavija v času hladne vojne imela edinstveno priložnost, da je delovala kot most med sprtima blokoma. Priložnost za to je dobila že leta 1965, ko je bil Bled izbran kot prizorišče 33. mednarodnega kongresa PEN, na katerem so prvič sodelovali literati zahodnega in vzhodnega bloka, med njimi tudi Sovjetske zveze. A to je že zgodba za novo arhivalijo meseca.

Gregor Jenuš