Skoči do osrednje vsebine

Vojaška pokopališča, grobišča in grobovi iz prve svetovne vojne

Dokument o vojaških pokopališčih, grobiščih in grobovih iz prve svetovne vojne je na zahtevo Republiškega sekretariata za urbanizem nastal maja 1974, in sicer na podlagi zbranih poročil občinskih skupščin. Šlo je za realizacijo določb ženevskih konvencij, predvsem za vojaška pokopališča, grobišča in grobove, ki so bila znana in lokacijsko določena, čeprav zapuščena in neurejena, medtem ko grobišča iz druge svetovne vojne takrat še niso bila lokacijsko natančno opredeljena. Zbrani podatki prinašajo vsa takrat evidentirana vojaška pokopališča, grobišča in grobove iz prve svetovne vojne na ozemlju Slovenije.

Naslovna stran.

Vojaška pokopališča, grobišča in grobovi iz prve svetovne vojne. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Osnovni mednarodni predpis, ki je urejal ravnanje držav pogodbenic glede vojaških pokopališč in grobišč, je Ženevska konvencija o zaščiti vojnih žrtev z dne 12. 8. 1949. Jugoslavija je konvencijo podpisala 10. 2. 1950. S podpisom je sprejela obveznost, da bo skrbela za pokopališča, grobišča in grobove padlih vojakov na svojem ozemlju. Po 17. členu Ženevske konvencije za izboljšanje usode ranjencev in bolnikov v oboroženih silah med vojno bosta »nasprotni strani skrbeli za to, da bodo mrtvi častno pokopani, po možnosti skladno z obredi veroizpovedi, kateri pripadajo, da bodo njihovi grobovi spoštovani, razvrščeni po možnosti po državljanstvu umrlih, primerno vzdrževani in tako označeni, da jih bo možno vselej najti«.

Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) je že leta 1920 sprejela Zakon o ureditvi vojaških pokopališč in grobov v domovini in tujini, ki je urejal tudi pokopališča padlih mornarjev, vojnih ujetnikov in interniranih državljanov Nemčije, Avstrije, Ogrske in Bolgarije, ki so bili pokopani na ozemlju takratne jugoslovanske države. Predvojna Jugoslavija je sicer slabo skrbela za grobišča. Jugoslavija je leta 1954 sprejela Zakon o varstvu grobov borcev, padlih v Narodno osvobodilni vojni (NOV), in žrtev fašističnega nasilja, leta 1961 Zakon o pokopališčih borcev, leta 1973 pa Zakon o pokopališčih in grobovih borcev v tujini. Navedeni zakoni so obravnavali padle borce, ki so se v drugi svetovni vojni borili v zavezniških armadah, predvsem pa padle borce NOV, internirance in druge žrtve fašističnega nasilja. Noben zakon ni obravnaval grobov vojakov sovražnih vojsk, ki so na jugoslovanskem ozemlju padli v bojih s partizanskimi enotami in so pokopani na vojaških pokopališčih. Jugoslovanska zvezna zakonodaja o pokopališčih ni sprejela določil mednarodnih konvencij, »da bodo grobovi primerno vzdrževani in tako označeni, da jih bo možno vselej najti«. Večina zgoraj omenjenih zakonov je leta 1972 prenehala veljati. Takratna Socialistična republikaSlovenija je julija 1973 sprejela republiški zakon o vojaških pokopališčih in grobovih, ki je urejal vprašanja, ki jih do takrat ni urejala zvezna zakonodaja. Republiški zakon je med vojaške grobove, ki jih je treba »dostojno vzdrževati«, določil tudi grobove drugih tujih armad.

Dokument o vojaških pokopališčih, grobiščih in grobovih iz prve svetovne vojne je na zahtevo takratnega Republiškega sekretariata za urbanizem nastal maja 1974 na podlagi zbranih poročil občinskih skupščin. Šlo je za realizacijo določb ženevskih konvencij, predvsem za vojaška pokopališča, grobišča in grobove, ki so bili znani in lokacijsko določeni, čeprav zapuščeni in neurejeni, dočim grobišča iz druge svetovne vojne takrat še niso bila lokacijsko natančno opredeljena. Republiški sekretariat za urbanizem je 30. 3. 1973 od občinskih skupščin zahteval podatke, da bi ugotovil, kakšno je stanje vojaških pokopališč, grobišč in grobov v Sloveniji. Podatki niso bili natančni, ker o pokopanih ni bilo nobene dokumentacije, saj so bili borci NOV le v redkih primerih pokopani na pokopališčih in vpisani v mrliške knjige. Na pokopališča so bili preneseni šele po končani vojni in naknadno vpisani v matične knjige. Niso pa bili prekopani vsi borci, ker se je sled njihovih grobov izgubila s smrtjo tistih, ki so jih pokopali. Po nepopolnih podatkih naj bi bilo v Sloveniji 64.388 grobov padlih v prvi in drugi svetovni vojni. Precej več je bilo grobov iz prve vojne (50.275), iz druge 14.113. Iz druge svetovne vojne so bili všteti vsi borci, torej tudi padli sovražni vojaki. Pravih vojaških pokopališč iz prve svetovne vojne je bilo v Sloveniji 59, na katerih je bilo 42.687 grobov. Grobišč je bilo v letu 1974 devet, na njih pa pokopanih 7566 vojakov. Največ vojaških pokopališč je razumljivo v krajih, kjer so med prvo vojno potekali boji: na Goriškem 24, na radovljiško-bohinjskem območju 15, na Tolminskem devet, na področju Ajdovščine štiri, po eno pokopališče pa še v takratnih občinah Celje, Dravograd, Kamnik, Kranj, Logatec, Postojna in Ptuj. Največja grobišča iz prve svetovne vojne so v Ljubljani, Mariboru in Dravogradu. V Ljubljani je bilo naštetih 6309 grobov avstro-ogrskih vojakov.

Zbrani podatki obsegajo vsa vojaška pokopališča, grobišča in grobove iz prve svetovne vojne na ozemlju Slovenije. Leta 1974 je bilo spomenikov in obeležij na vojaških pokopališčih iz prve svetovne vojne zelo malo. Vseh spomenikov oziroma obeležij je bilo šest, od tega v Ljubljani kostnica in spomenik na italijanskem pokopališču na Žalah, po eden v Dravogradu, Mariboru, Postojni in Kobaridu. Nobena takratna občinska skupščina ni poslala poročila o urejenosti pokopališč. Najbolj urejena je bila kostnica v Kobaridu, kjer je pokopanih 8000 italijanskih vojakov, in grobišče italijanskih vojakov v Ljubljani (1051 grobov), pa še te je urejala Italija preko svojih predstavništev.

Leta 1974 so evidentirali tudi vojaška pokopališča, na katerih so bili pokopani partizanski borci. Ni pa bilo jasno, kaj je pokopališče in kaj grobišče. Borci so bili večinoma pokopani v skupnih grobiščih, veliko na civilnih pokopališčih in po gozdovih. Spomeniki in obeležja borcev so v Sloveniji zelo številna, vendar še danes ni skupnega registra. V Sloveniji so tudi pokopališča in grobišča vojakov, ki so se borili proti partizanskim enotam.

V okviru projekta Zbiranje podatkov o vojaških žrtvah prve svetovne vojne na Slovenskem, katerega koordinator je Inštitut za novejšo zgodovino, od pomladi 2015 nastaja baza vojaških žrtev prve svetovne vojne, ki je plod dela 16 partnerskih organizacij oziroma posameznikov iz vse Slovenije. Bazo sestavljajo različne lokalne baze, ki so jih prispevali partnerji projekta, ter nekateri že obstoječi seznami. Dodani so tudi podatki iz virov, ki so relevantni za celotno območje današnje Slovenije. Trenutno število objavljenih žrtev je 26.978.

Žarko Štrumbl

Vojaška pokopališča, grobišča in grobovi iz prve svetovne vojne