Skoči do osrednje vsebine

Poltergeist ali predstava za sosede?

Čeprav sega vera v vračanje duš pokojnih še v poganske čase in je ostala v ljudskem spominu do danes, pa v arhivskem gradivu zapisi o tovrstnih dogodkih niso prav pogosti. Zanimivo poročilo uradnika okrajnega komisariata v Senožečah iz februarja 1842 pa nam razkriva, kako so po hitrem postopku izgnali »duha« iz hiše Nikolaja Dolesa.

Prva stran poročila.

Poročilo uradnika okrajnega komisariata v Senožečah o pojavu duhov v hiši Nikolaja Dolesa, str. 1. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Poročilo uradnika okrajnega komisariata v Senožečah o pojavu duhov v hiši Nikolaja Dolesa

Po Landolu je završalo. Pri Dolesovih straši. Prebivalci v hiši slišijo vzdihovanje, ropotanje, včasih katera od hčera potoži zaradi klofute, ki je priletela kar od nekod. Govorica je šla od ust do ust in kmalu je dobil duh tudi ime. To naj bi bil pred nedavnim umrli gospodarjev brat. Kaj naj bi vendar vznemirilo duha pokojnega, da se oglaša? Ljudje so vedeli povedati, da je hišni gospodar v dolgovih in da mu grozi izterjava, duh pa naj bi za plačnika predlagal gospodarjevega tretjega brata, ki je bil vikar v Trstu. 

Nemir, ki se kar ni polegel, ampak se je razširil še na sosednje vasi, je zaznala tudi okrajna oblast v Senožečah. Na kraj dogajanja je komisar napotil okrajnega praktikanta Franca Žvokla v spremstvu dveh sodnih slug, da preuči, kakšna prevara je v ozadju. Na štirih straneh dolgem poročilu je opisal, kaj je doživel.

Ko sem zvečer prišel do Dolesove hiše, je okrog že postavala množica ljudi obeh spolov, iz okolice in sosednjih krajev, ki so čakali, kaj se bo zgodilo. Povedali so mi, da se duh še ni pojavil. Skozi množico sem se prebil v zgornje nadstropje hiše, kjer je v prostoru vladal polmrak. Edino svetlobo je dajala laterna, ki je stala na klopi poleg peči. Poslali so po Dolesovo hčer, češ da se duh oglaša samo v njeni prisotnosti. Ko je prišla, so začeli moliti in soba se je napolnila z ljudmi. Natančno sem opazoval dogajanje in posebej mladenka mi je bila sumljiva. Nenadoma se je zaslišal rahel jok, kot jok otroka, ki je trajal le trenutek, ona pa si je ta čas pokrila usta. Potem je vprašala navzoče, če so slišali duha. Ker sem bil prepričan, da je jok njeno delo, sem ji to tudi povedal, ona me je pa začudeno pogledala.

Eden od navzočih je potrdil moje domneve in potem joka ni bilo več slišati. Zapustil sem hišo in dal poklicati k sebi gospodarja Nikolaja Dolesa in ga seznanil z dejanjem najstarejše hčere ter mu svetoval, da je v njegovem interesu, da prizna prevaro in obljubi, da bo konec jokanja in ropotanja duhov. Potem sem dal poklicati njegovo hčer Heleno, ki je najprej zatrdila, da je nedolžna. Ko sem ji zagrozil, da jo bom dal zapreti, je priznala.

Uradni obisk in zagrožena kazen sta očitno zalegla, saj v nadaljevanju ni več poročil, da bi se pri Dolesovih »ropotajoči duh« še kaj oglasil.

V arhivskem gradivu zapisi o tovrstnih dogodkih niso prav pogosti, čeprav sega vera v vračanje duš pokojnih še v poganske čase in je ostala v ljudskem spominu do danes. Mnoge šege in navade imajo izvor prav v obredih za pomiritev duhov in so se med ljudmi širile z ustnim izročilom ali pa so jih zapisali posamezniki, ki so raziskovali to področje. Vendar pa je skrivnostni duhovni svet vedno po malem vznemirjal, nekatere je strašil, drugim je zbujal radovednost. A to ni bilo področje posvetne oblasti. Vmes je posegla le v primeru, ko je zaradi nenavadnih pojavov začel med ljudmi nastajati prevelik nemir in množična zbiranja na krajih dogodka.

Olga Pivk