Skoči do osrednje vsebine

Družabne prireditve v času Ljubljanskega kongresa

V letošnjem letu obeležujemo 200. obletnico kongresa Svete alianse, verjetno najpomembnejšega diplomatskega dogodka, kar jih je kdaj gostila Ljubljana. Kranjske deželne oblasti in ljubljanski meščani niso bili del visoke politike, vključeni pa so bili v organizacijo kongresa, poskrbeli so za nastanitev visokih gostov in njihovo družabno življenje. V Arhivu Republike Slovenije hranimo glede na pomembnost kongresa relativno malo arhivskega gradiva. To se nanaša na prihod in nastanitev članov kongresa in njihovega spremstva ter organizacijo plesnih večerov. Izbrali smo povabilo na štiri predpustne plese v ljubljanski redutni dvorani.

Vabilo vsebuje imena vabljenih petičnih gostov.

Izsek iz vabila na štiri plese, ki so jih v predpustnem času 1821 priredili v Ljubljani. SI AS 1080, šk. 17 (fasc. 24). | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Povabilo na štiri predpustne plese v ljubljanski redutni dvorani

V letošnjem letu obeležujemo 200. obletnico kongresa Svete alianse, verjetno najpomembnejšega diplomatskega dogodka, kar jih je v svoji zgodovini gostila Ljubljana.

Sveta aliansa je bila sklenjena leta 1815 med Avstrijo, Rusijo in Prusijo z namenom, da se po burnem obdobju napoleonskih vojn obdrži mir in nova ureditev Evrope, dosežena na dunajskem kongresu. Kasneje so se ji pridružile tudi Francija in večina evropskih držav, z izjemo Velike Britanije in Papeške države. Članice so sklenile, da se bodo srečevali v določenih razdobjih in vsakič, ko bi bil ogrožen mir.

Tretji od skupno štirih kongresov alianse je med januarjem in majem 1821 potekal v Ljubljani. Na njem so sodelovali avstrijski cesar Franc I., ruski car Aleksander, neapeljski kralj Dveh Sicilij Ferdinand ter vrsta visokih državnih predstavnikov in diplomatov, tudi knez Klemens Wenzel Metternich, osrednja osebnost in gonilna sila kongresa.

Zaradi zahtev po obnovitvi ustave v Španiji in podobnih zahtev v Neaplju se je aliansa najprej sestala konec leta 1820 v Opavi, nato pa se je kongres preselil v Ljubljano, ki je bila izbrana tudi zaradi milejšega podnebja, bližine Italije ter zadostnih možnosti za nastanitev tako številnih in pomembnih gostov.

Če so v Opavi še govorili o načelih, pa je bila v Ljubljani sprejeta odločitev, da posredujejo v Neaplju s silo. Čeprav se je kongres uradno končal 26. februarja, so se udeleženci odločili, da ostanejo v mestu do konca intervencije. Posredovanje je bilo hitro in učinkovito, upor je bil zatrt, a vrelo je tudi v Piemontu, kjer so uporniki poleg ustave zahtevali združitev Italije. Tudi tu je aliansa dosegla svoj cilj in že v aprilu je bil v Piemontu vzpostavljen stari red.

V Ljubljani so se morali soočiti še z nemiri v Moldaviji in Vlaški, ki so bili usmerjeni proti turški nadoblasti. Uporniki so računali na podporo ruskega carja, a se je ta odločil, da stopi na stran zakonitosti in turške oblasti.

Kranjske deželne oblasti in ljubljanski meščani niso bili del visoke politike, vključeni so bili le v organizacijo kongresa, poskrbeli so za nastanitev visokih gostov ter za njihovo družabno in duhovno življenje v času bivanja v Ljubljani.

Zato v Arhivu Republike Slovenije hranimo glede na pomembnost kongresa relativno malo arhivskega gradiva. Glavnina gradiva je ohranjena v SI AS 1080, Zbirka muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko ter se nanaša na prihod in nastanitev članov kongresa in njihovega spremstva ter organizacijo plesnih večerov; podobno gradivo najdemo tudi v fondu SI AS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko. Glavni vir za potek prireditev v kongresni Ljubljani je dnevnik, ki ga je v času kongresa pisal Henrik Costa (fond SI AS 845). Poleg tega hranimo o kongresu še po obsegu in vsebini skromne dnevniške zapise Franca Ksaverja Richterja (fond SI AS 992).

Gradivo o poteku kongresa hrani Avstrijski državni arhiv na Dunaju v Hišnem, dvornem in državnem arhivu v fondu državne pisarne, kasneje ministrstva za zunanje zadeve (AT-OeStA/HHStA StK, Staatskanzlei), zapisnike vseh štirih kongresov Svete alianse pa je Institut für Neuzeit- und Zeitgeschichtsforschung pripravil za objavo in so v digitalni izdaji dosegljivi na spletu.

V času kongresa je bilo v Ljubljani živahno družabno življenje, kot ga Ljubljančani še niso doživeli. Vrstile so se vojaške parade, glasbene in gledališke prireditve ter plesi. Visoki gostje so sprejemali obiske in vabili na večerje ter se udeleževali cerkvenih slovesnosti. Odhajali so na krajše izlete v ljubljansko okolico, ogledovali so si vojaške parade. V času kongresa je cesar Franc praznoval tudi rojstni dan, ki so ga obeležili posebej slovesno.

Predstavljeni dokument je vabilo na štiri plese, ki so jih v predpustnem času organizirali v poslopju redute na današnjem Levstikovem trgu. V njej so redutno dvorano v letu 1786 na svoje stroške uredili deželni stanovi. Slovela je po plesnih prireditvah, ki se jih je udeležilo tudi po 300 obiskovalcev. Posebej priljubljeni so bili plesni večeri v predpustnem času.

Tako so tudi januarja 1821 razposlali vabilo za vplačilo abonmaja na štiri plesne večere, tako imenovane soirées dancantes. Vabila sta podpisala Jožef grof Thurn in Benedikt grof Auersperg in jih naslovila tudi na ugledne udeležence kongresa. Za pokritje izdatkov za razsvetljavo in ureditev dvorane, glasbo in ogrevanje so prispevali tri goldinarje za večer, torej skupno dvanajst goldinarjev za celoten abonma. Ostanek denarja po poravnavi stroškov je bil namenjen ubožnemu inštitutu, ki je skrbel za podpore ljubljanskim revežem, vestni uradnik pa je izračunal, da je zanje ostalo 217 goldinarjev in 37 krajcarjev.

Vladarjev na take plese seveda ni bilo, so se jih pa udeležili nekateri drugi visoki predstavniki. Pričujoče vabilo je naslovljeno na avstrijsko cesarsko kraljevo tajno dvorno in državno pisarno in vsebuje podpise nekaterih najbolj slovečih udeležencev kongresa, kot so državni kancler, takrat še zunanji minister knez Klemens Metternich, visoka uradnika v zunanjem ministrstvu Andreas grof Mercy in Nicolaus vitez Wacken, polkovnik Karel baron Kress, avstrijski poslanik na saškem dvoru Heinrich grof Bombelles, predsednik dvornega vojnega sveta Heinrich grof Bellegarde in poslanik na francoskem dvoru Karl baron Vincent.

Eden takih plesov se je odvijal 25. februarja, o njem je v svojem dnevniku pisal tudi Henrik Costa. Poročal je, da so razdelili kar 650 vstopnic in da so se ga, razen vladarjev, udeležili vsi visoki gostje, tudi ministri, poslaniki in člani diplomatskega zbora, vključno s knezom Metternichom. Dvorana je bila tako razsvetljena, da je bilo svetlo kot podnevi. Glasbo so za to priliko podvojili in tudi postrežba je bila brezhibna. Vzdušje je bilo sproščeno in celo Metternich je plesal polonezo. Ples je našel svojo literarno upodobitev, Ivan Tavčar mu je posvetil nekaj strani v svojem videnju dogajanja na ljubljanskem kongresu, romanu Izza kongresa.

Andreja Klasinc Škofljanec