Deset let … samotnih let …

"Deset let, mislim, da je že minilo; / samotnih let. Zašel sem v puste kraje, / na klance brez počitka in postaje; / kar je grenkob – to srce jih je užilo. //

Kaj se očem je v mraku zasvetilo? / Ti si, ki sem te sanjal trepetaje, / jesenska sladka luč za mrtve maje, /za sto trpljenj stokratno povračilo! ... //

Vse to je le spomin od onstran jarka! / Bolnik že sluti večnosti sijaj / in predno mu oči zatisne Starka //

odgrne jim Gospod nebeški raj; / v bolest poslednjo sije luč prežarka – / še en smehljaj, nič več na vekomaj! //

Za spomin Lojzki napisal Ivan Cankar."

Pred nami je zanimiv, atraktiven dokument – razglednica s pesmijo in posvetilom, ki se je ohranila v osebni zbirki Alojzije Štebijeve. Razglednica povezuje življenji dveh pomembnih Slovencev, od katerih je avtor pesmi eden največjih slovenskih literatov, njegova »muza« pa je širši slovenski javnosti manj znana »pozabljena polovica«, političarka, urednica, učiteljica, borka za pravice žensk, mladine in otrok Alojzija Štebi (1883–1956). V pričujoči objavi se bomo posvetili predvsem njej, njenem delu in odnosu do velikega slovenskega pisatelja. Ivana Cankarja, ki je bil od nje starejši skoraj sedem let, je Štebijeva poznala že iz mladosti, saj je bil družinski prijatelj. Z njim je Lojzka delila tudi politično (socialistično) prepričanje. Prepričana socialista sta bila tudi njen starejši brat Anton in njegova soproga Cirila Štebi Pleško. Anton je bil inženir elektrotehnike, med vojno sodelavec Osvobodilne fronte, ki je umrl junija 1942 kot talec, Cirila je umrla le nekaj mesecev kasneje v Auschwitzu. Pri Lojzkinem bratu je boemski pisatelj v letu 1907 tudi nekaj časa stanoval.

Štebijeva je maturirala na ljubljanskem učiteljišču in se leta 1903 kot učiteljica najprej zaposlila v Tinjah na Koroškem, nato je službovala še v Tržiču, Radovljici, Mavčičah in Kokri. Kot prepričana socialistka je imela stalne težave z oblastmi, saj je bila naročena na nekatere politično »neprimerne« časopise, ni obiskovala nedeljskih maš in ni hotela pristopiti v učiteljsko organizacijo Slomškova zveza. Leta 1912 je zapustila državno službo, pristopila je k Jugoslovanski socialnodemokratski stranki (JSDS) in se zaposlila v uredništvu dnevnika Zarja. Začela je tudi nastopati na socialističnih zborovanjih. Vse to je naredila v času, ki socialistom, še posebno ženskam, ni bil naklonjen. Pred izbruhom velike vojne je začela izdajati in urejati mesečnik za delavke Ženski list, hkrati je urejala tudi list Tobačni delavec. Poleti 1917 je postala urednica socialdemokratskega dnevnika Naprej, naslednje leto je začela urejati še mesečnik Demokracija, kjer so bila zastopana predvsem načela socialistične mladine in jugoslovansko stališče. Po razdoru v stranki je Štebijeva izstopila in se začela posvečati drugim projektom. Konec leta 1918 je sprejela državno službo v Poverjeništvu za socialno skrb Narodne vlade za Slovenijo. Ob vsem delu je bila še urednica, predavateljica, pobudnica za ustanovitev Dečjega in materinskega doma ipd. Izdajala je tudi poučne brošure; leta 1918 Demokratizem in ženstvo, nekaj let kasneje še brošuro Zaščita zanemarjenih otrok in mladine. Ves ta čas si je prizadevala, da bi ženske v jugoslovanskem prostoru dobile volilno pravico in polnopravno veljavo. Bila je aktivna pri vidnih jugoslovanskih ženskih organizacijah – Narodni ženski zvezi SHS in Feministični aliansi SHS. Januarja 1926 je ustanovila organizacijo Ženski pokret v Ljubljani, ki si je prizadevala za splošni kulturni dvig žensk vseh družbenih plasti. Enake organizacije iz celotne države so se združile v Alianso ženskega pokreta Jugoslavije, ki ji je predsedovala prav Štebijeva.

Ivan Cankar je bil Štebijevi tudi vzornik. Zlasti v času njenega učiteljevanja sta si pogosto dopisovala. V to obdobje sodi tudi naša arhivalija, ki najverjetneje datira v čas med letoma 1907 in 1915. Sonet je Cankar napisal na razglednico z motivom jezuitske župnijske cerkve sv. Jakoba v Ljubljani, ki stoji na Levstikovem trgu nasproti Arhiva Republike Slovenije. Le ugibamo lahko, ali je imela podoba pri obeh protagonistih tudi globlji, simbolni pomen. V stavbi današnjega arhiva (Virantovi hiši) je bila denimo leta 1896 ustanovljena Jugoslovanska socialdemokratska stranka (JSDS), s katero sta bila oba povezana. Vsebina pesmi je globoko čustvena, polna življenjske bridkosti in namenjena »sorodni duši«, ki je kot "jesenska luč za mrtve maje". Vendar vsebina ni ljubezenska, čeprav verza "Kaj se v očem je v mraku posvetilo?" in "Ti si, ki sem te sanjal trepetaje", morda nakazujeta prav to. Zato so nekateri menili, da je Cankar sonet posvetil Mici Kesslerjevi, vendar tukaj posvetilo ne dopušča nobenega dvoma.

Štebijeva Cankarju ni bila navdih le pri tej pesmi, ampak jo je upodobil tudi v liku socialistično orientirane učiteljice Lojzke v Hlapcih. V drami se Lojzka, ki je sicer zvesta glavnemu junaku Jermanu, prikloni nadučitelju in župniku. To je pri »pravi« Lojzki vzbudilo negodovanje, zato je protestirala pri Cankarju, ki ji je obljubil popravek. Do tega pa ni prišlo; drama je bila namreč cenzurirana in nato uprizorjena šele 1919, leto po pisateljevi smrti.

Kot urednica Zarje je morala Štebijeva s Cankarjem tudi na sodišče, in sicer zaradi njegovega predavanja Slovenci in Jugoslovani, ki ga je imel aprila 1913 v Ljubljani. Predavanje, kjer je Cankar izrazil idejo o združitvi Slovencev z drugimi južnoslovanskimi narodi v južnoslovanski republiki, je Zarja namreč v celoti objavila in ga – kot edini takratni slovenski dnevnik – tudi pozitivno ocenila. Predavanje je Štebijeva tudi osebno poslušala in na sodišču branila Cankarja, vendar je moral slednji vseeno za teden dni v zapor (13.–19. 9. 1913).

Pri svojem delu je imela Štebijeva oporo zlasti pri somišljenicah Angeli Vode, Minki Govekar in svakinji Cirili. Erna Muser jo opisuje kot »spretno časnikarko in urednico, dobro govornico, preprosto v nastopu in po zunanjosti, ljubeznivo v osebnem življenju, neomajno v prepričanju in samostojno v mišljenju«. Upokojila se je leta 1940 in med vojno po svojih močeh sodelovala s partizanskim gibanjem. Po izgubi brata in njegove žene je živela pri daljnih sorodnikih. Po drugi svetovni vojni se je ponovno zaposlila pri Ministrstvu za socialno skrbstvo in nato še nekajkrat zamenjala službo. Leta 1950 se je spet upokojila in delala kot honorarna uslužbenka skoraj do smrti 9. avgusta 1956.

Mojca Tušar