Skoči do osrednje vsebine

Dr. Mirko Černič in 90. obletnica odprtja mariborskega sanatorija

Primarij dr. Mirko Černič se je na medicinskem področju uveljavil kot zdravnik - kirurg, organizator, znanstvenik, predavatelj in publicist. Njegov največji dosežek je bil zagotovo prvi namensko zgrajeni sanatorij v Mariboru, ki ga je sam načrtoval in financiral gradnjo. Od odprtja sanatorija je letos minilo 90 let.
Naslovna stran reklamne brošure mariborskega sanatorija. Lastnik primarij dr. Mirko Černič.

Naslovna stran reklamne brošure mariborskega sanatorija. SI AS 229/P, Ministrstvo za ljudsko zdravstvo LRS, serija Personalni spisi, šk. 17/P. | Avtor: Arhiv Republike Slovenije

Dr. Mirko Černič in 90. obletnica odprtja mariborskega sanatorija

Mirko Černič se je rodil 29. aprila 1884 v Metliki. Po končani osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Novem mestu ter zadnja dva letnika gimnazije v Ljubljani, kjer je leta 1905 maturiral. Študiral je na graški in kasneje na dunajski medicinski fakulteti. Leta 1911 je bil promoviran v naziv doktorja vsega zdravilstva. V življenjepisu, ki je shranjen v njegovem personalnem spisu, navaja, da je delal kot sekundarij v ženski bolnici v Novem mestu, opravljal prostovoljstvo v garnizijski bolnici v Ljubljani in Trstu, bil je operacijski gojenec na kirurški vseučiliški kliniki profesorja Hochenegga na Dunaju, deloval je v vojaški službi države Slovencev, Hrvatov in Srbov, bil je zdravnik – dobrovoljec v srbsko-bolgarski vojski in od julija 1919 primarij kirurškega oddelka Splošne bolnice v Mariboru. Do leta 1928 je deloval tudi kot porodničar in ginekolog. Dr. Černič je sodeloval povsod tam, kjer je bilo ogroženo slovenstvo. Bil je med pobudniki za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani in eden od začetnikov slovenskega medicinskega izrazoslovja. Napisal je številne znanstvene in poljudne članke ter priročnike. Svoje spomine je leta 1954 strnil v knjigi Doživljaji in doživetja.

Že v času službovanja v Mariboru je dr. Černič čutil potrebo, da ponudi kakovostno kirurško oskrbo bolnikom, saj so dotlej tisti, ki so želeli bolj oseben pristop, odhajali na zdravljenje v Avstrijo. V ta namen je kupil stavbno parcelo na Gosposki ulici, v neposredni bližini Klasične gimnazije (danes Pravne fakultete Univerze v Mariboru), kjer je leta 1929 zgradil sanatorij. Gradnjo je začel z lastnimi sredstvi, ker pa teh ni bilo dovolj, si je pomagal s kreditom banke in poroštvom občine. Občinska uprava je dovolila 80-odstotno jamstvo za gradbeno posojilo, saj se je zavedala, da bo sanatorij za Maribor velika pridobitev.

Sanatorij je bil zgrajen po njegovih zamislih, odprli pa so ga 8. januarja 1930. Arhitektonsko je bila zgradba za Maribor novost, saj je imela namesto strehe teraso za »zračne in sončne kopeli«. Terasa je bila opremljena z vodovodom in tušem, kar je omogočalo vse vrste vodnih tretmajev na prostem. Sanatorij je obkrožal tudi lasten park. Stavba je bila moderno opremljena, s centralno kurjavo ter toplo tekočo vodo in telefonom v vsaki sobi. Hrano so dostavljali po dvigalu iz kuhinje. Zanimivost in novost je bil tudi električni avtomatski hladilnik, ameriški Frigidaire, ki je bil prvi in edini v Mariboru. Z njim je bilo poskrbljeno za neoporečnost hrane. V pritličju je bilo sedem bolniških sob, čakalnica, ordinacija, operacijska soba, obsevalnica, kopalnica in drugi pomožni prostori. V podpritličju so bile sobe za osebje, kotlarna, pralnica, soba s sterilizatorjem za perilo in kletni prostori. V prvem nadstropju pa je bilo stanovanje lastnika, kuhinja in terasa.

V sanatoriju so operirali kirurgi, ki so prihajali iz Maribora, Ljubljane in Gradca. Bolniki so jih lahko izbirali sami. Za sprejem v sanatorij se je bilo treba osebno, telefonsko ali pisno dogovoriti z lastnikom dr. Černičem.

Zaradi gospodarske krize je bil dr. Černič že leta 1932 primoran začasno zapreti sanatorij. V času krize je prevzel mesto vodje kirurškega oddelka Splošne bolnice v Ljubljani. Po vrnitvi v Maribor (maja 1933) se je sanatorij spet odprl. Deloval je do začetka druge svetovne vojne.

Dr. Černič je bil eden izmed prvih, ki so bili skupaj z družino izseljeni v Srbijo. Leta 1942 se mu je posrečila vrnitev na Dolenjsko. Priključil se je odporniškem gibanju in bil tudi predstojnik partizanske bolnišnice Kanižarica pri Črnomlju. Leta 1945 se je vrnil v Maribor, leta 1946 pa je postal predavatelj medicinske terminologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Dve leti kasneje se je upokojil in prenehal s predavanji. V istem letu je bil njegov sanatorij nacionaliziran. V zameno mu je bila dodeljena hiša pod Kalvarijo. V sanatoriju je, po preureditvi leta 1949, začel delovati protituberkulozni dispanzer, ki se je leta 1958 priključil Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor. Po selitvi zdravstvenega doma so stavbo leta 2009 prodali Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru.

Dr. Mirko Černič je po upokojitvi živel v Mariboru, kjer je 27. julija 1956 umrl.

Jasmina Kogovšek