Skoči do osrednje vsebine

Mestni arhivar Vladislav Fabjančič na življenjskem razpotju

Prošnja mestnega arhivarja Vladislava Fabjančiča, naslovljena na ljubljanskega župana Vladimirja Ravniharja septembra 1935, je zanimiva v dveh ozirih. Najprej je to zgodba njegovega službovanja – sam jo poimenuje zadeva mestnega arhivarja, ki daleč presega usodo običajnega mestnega uradnika. Spopadanje s težavami vse od nastopa leta 1923, zlasti pa mučni zapleti po letu 1933, narekujejo izrazito oseben ton zapisa, ki je bralcu privlačen, hkrati pa sili h kritičnemu pretresu zapisanega.

Prošnja mestnega arhivarja Vladislava Fabjančiča, naslovljena na ljubljanskega župana Vladimirja Ravniharja septembra 1935.

Prošnja mestnega arhivarja Vladislava Fabjančiča, naslovljena na ljubljanskega župana Vladimirja Ravniharja septembra 1935 (izrez naslovne strani). SI AS 1220, Ravnihar, rodbina, šk. 11. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Vse je politično

Prošnja mestnega arhivarja Vladislava Fabjančiča, naslovljena na ljubljanskega župana Vladimirja Ravniharja septembra 1935, je zanimiva v dveh ozirih. Najprej je to zgodba njegovega službovanja – sam jo poimenuje »zadeva mestnega arhivarja«, ki daleč presega usodo običajnega mestnega uradnika. Spopadanje s težavami vse od nastopa leta 1923, zlasti pa mučni zapleti po letu 1933, narekujejo izrazito oseben ton zapisa, ki je običajnemu bralcu privlačen, raziskovalca pa sili h kritičnemu pretresu zapisanega.

Zaradi vloge mestnega arhivarja v tistem času – bil je namreč upravljalec in izvajalec arhivske službe hkrati, smemo objavo pričujočega dokumenta obravnavati tudi kot majhen doprinos k zgodovini arhiva pod okriljem mestne uprave oziroma Zgodovinskega arhiva Ljubljana, kot se imenuje danes. Ohranjenih dokumentov iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je mestni arhivar deloval v okviru Kulturnega odseka, je sorazmerno malo, dosti več je dokumentov iz kasnejših obdobij.

Osnovni podatki o življenjskih mejnikih, ki jih Vladislav Fabjančič (1894–1950) v prošnji navaja, potrjujejo dejstva, ki jih o njem poznamo. Strnimo jih v opisu njegovega službenega delovanja, ki ga lahko razdelimo na dve obdobji. Prvo zajema čas od njegovega nastopa leta 1923 do leta 1933, drugo je obdobje od vnovične zasedbe delovnega mesta leta 1936 do upokojitve leta 1950. V letih 1933–1935 je delo opravljal Lojze Slanovec, stavec po poklicu, sicer pa kot Vladislav Fabjančič tudi politik in časnikar. Pred njim sta bila ljubljanska arhivarja dva pesnika: v letih 1898–1912 Anton Aškerc, ki ga slovenski arhivisti zaradi njegove predanosti poklicu štejemo za prvega slovenskega poklicnega arhivarja, po njem pa imenujemo tudi stanovsko nagrado in priznanje, ter Oton Župančič v letih 1913–1922, ki je plačilo za službo razumel le kot gmotno podporo.

Politika in publicistika sta bili Fabjančiču prva izbira, njima se je predajal z vsem srcem že od konca gimnazijskih let. Bil je levo usmerjen politik, preporodovec in komunist, ustanovitelj komunistične stranke na Slovenskem aprila 1920, urednik strankinega glasila Rdeči prapor, zaradi zmernejših pogledov na delovanje stranke pa je bil leta 1923 iz nje izključen. Politično udejstvovanje je zmanjševalo službeno efektivnost vse do leta 1936, ko je politiko povsem opustil. Daljše odsotnosti je v sporazumu z nadrejenimi uradniki pokril tudi z neplačanimi dopusti. A leta 1929 je sodeloval pri postavitvi zgodovinske razstave na čast praznovanja 120. obletnice ustanovitve Ilirskih provinc in zanjo od francoskih oblasti prejel srebrno univerzitetno palmo.

Sovražnosti med predstavniki leve in desne politične opcije so bile v slovenskem prostoru običajne, prav tako tudi naklonjenosti somišljenikov. V tem kontekstu lahko ocenjujemo Fabjančičevo namestitev leta 1923 za mestnega arhivarja – v občinskem svetu je imela večino ljubljanska politična levica, župan pa je bil socialist Ljudevit Perič.

V tridesetih letih so se razmere na magistratu za Vladislava Fabjančiča polagoma slabšale. Leta 1933 je po daljši politični odsotnosti prevzel mesto predsedstvenega tajnika ljubljanske občine, od tam pa je bil leta 1934 zaradi sodelovanja v množičnem gibanju Bojevnikov kazensko odstranjen in premeščen v učiteljsko knjižnico mestnega dekliškega liceja. Potem so se ga politični nasprotniki lotili še z disciplinsko preiskavo. Odpovedovalo mu je tudi zdravje, ki si ga je načel že v rani mladosti kot prostovoljec v bitki na Ceru avgusta 1914. Razmišljal je celo o upokojitvi.

V takšnih stiskah se je obrnil na župana Vladimirja Ravniharja, ki pa je bil leta 1923 med občinskimi svetniki izrazito proti njegovemu imenovanju za mestnega arhivarja. V kolikšni meri je bil z Ravniharjeve strani deležen podpore, ne vemo. Zaradi političnih razmerij se je namreč njegovo županovanje v slabem letu končalo.

Vsekakor pa je Vladislav Fabjančič s ponovnim nastopom službe mestnega arhivarja leta 1936 vstopil v ustvarjalno strokovno obdobje, ki je trajalo vse do upokojitve leta 1950. Velja za plodovitega pisca, čigar temeljna dela o ljubljanskih sodnikih in županih ter o ljubljanskih hišah in stanovalcih se zaradi aktualnosti še danes izdajajo in uporabljajo.

Marija Grabnar

Iskalnik