Leta 1785, po štirih letih župnikovanja na Igu, je bilo Jožefu Gollmayerju že jasno, da bo moral zaradi nepopustljivih pritožb vernikov župnijo kmalu zapustiti. Slabi odnosi med verniki in duhovščino z Gollmayerjem kot župnikom in dekanom na čelu so pravzaprav vladali že skoraj vse od Gollmayerjevega prihoda na Ig junija 1781. Pri tem so imele nemajhno vlogo spremembe, ki jih je v versko življenje zanesel razsvetljenski reformizem cesarja Jožefa II. (1780–1790). Odprava bratovščin in romanj, prepoved izpostavljanja relikvij ter zapiranje »odvečnih« cerkva so med ljudmi vzbudili veliko negodovanja. K občutju nelagodja so do srede osemdesetih let 18. stoletja prispevale svoj delež tudi razpustitve razmeroma številnih samostanov, med necerkvenimi ukrepi pa denimo poskus uvedbe obveznega odkupa tlake. Kar zadeva odpor ižanskih župljanov, je bil ta v prvi vrsti usmerjen proti »novotarijam« pri delitvi zakramentov pokore, evharistije in poslednjega ali bolniškega maziljenja. Zlasti župnik Gollmayer naj bi ljudi odvračal od obhajila kljub temu, da so se že večkrat spovedali,. Več oseb naj bi brez tako imenovane "svete popotnice" tudi umrlo. V imenu ogorčenih vernikov, večinoma podložnikov gospostva Ig (Sonnegg), je ižansko duhovščino pri deželnih oblasteh naznanil Janez Krištof Glazbichler, zakupnik zoneškega gospostva.

Zapisnik o zaslišanju župljanov župnije Ig spomladi 1782 je eden od dveh zapisnikov, ki jih v zvezi s preiskavo razmer na Igu hrani Arhiv Republike Slovenije. Medtem ko prinaša nekaj dni mlajši zapisnik pričevanja duhovnikov – štirih, ki so delovali pri župnijskem sedežu na Igu, in dveh, ki sta dušno pastirstvo opravljala v bližnjem Tomišlju oziroma na Kureščku – so v starejšem zapisniku zbrani vprašanja in odgovori kar triinpetdesetih vernikov. Te sta med 6. in 8. ter 10. in 12. majem zasliševala zastopnika svetne in cerkvene oblasti: Janez Nepomuk Ursini grof Blagaj in Jožef Mikolič, generalni vikar ljubljanske škofije. Zaslišane osebe so bile različne starosti, imele so od 15 do 80 let, velika večina je bila poročenih, moških je bilo petinštirideset, žensk osem. Dvajsetletna Mica Zupič (Supitsch) je na zaslišanju na primer povedala, da je po poroki duhovniki niso pustili k obhajilu, zaradi česar se je potožila svojim staršem, njena mati pa jo je nato poslala v Preserje, da se je tam spovedala in obhajala. Da na Igu še nikoli ni bilo tako malo obhajancev, je pod župnikom Jožefom Gollmayerjem opažala tudi šestdesetletna vdova Neža Kramar. Poleg tega je bila neke noči navzoča, ko župnik ni hotel obhajati brata njene gospodarice, češ da ni bolan, čeprav ga je dal ta poklicati zaradi hudih težav s srcem.

Izjave nekaterih zaslišancev, kot denimo učitelja in cerkovnika Jakoba Jenčiča, so po drugi strani namigovale na nepravoverne knjige, iz katerih naj bi pri dušnopastirskem delu črpala ižanska duhovščina. Eno od teh »novih«, iz francoščine prevedenih knjig naj bi Jenčiču dal njegov spovednik, kaplan Janez Božič (Woschitsch). Priloženi seznami del, ki so jih imeli župnik Gollmayer in njegova kaplana, razkrivajo znaten delež janzenistične literature. Med deli Corneliusa Janseniusa (umrl 1638), "očeta" sicer zelo raznolikega janzenističnega gibanja, je na seznamu Gollmayerjevih knjig opaziti »Komentar k evangelijem« (Commentarius in Sancta Jesu Christi Evangelia). V knjižnicah vseh treh duhovnikov je bilo delo Le Nouveau Testament avec des réflexions morales Pasquierja Quesnelsa (umrl 1719), enega vodilnih janzenistov poznega 17. in začetka 18. stoletja. Največ janzenističnih knjig izkazuje popis Gollmayerjeve knjižnice. Tako ni nenavadno, da najdemo med spisovnim gradivom, ki spremlja zapisnika, tudi seznam petih trditev, ki jih je leta 1705 z bulo Vineam Domini obsodil papež Klemen XI. Morda so bila tako imenovana janzenistična dela razlog več, da je Ižancem s pritožbami uspelo. Leta 1786 je Gollmayerja, ki je odšel v Kranj, na mestu župnika in dekana nasledil Janez Pavel Stroj.

Lilijana Žnidaršič Golec