Skoči do osrednje vsebine

Težave, ki jim ni videti konca

Z ustanovitvijo Osrednjega državnega arhiva Slovenije novembra 1945 so bili postavljeni temelji današnjemu Arhivu Republike Slovenije. Njegov pomen se je v sedemdesetih letih obstoja spreminjal, a izstopajoče, pomembne funkcije pri skrbi za slovensko arhivsko kulturno dediščino so njegova stalnica že vseskozi.

Črno-bela fotografija.

Stanje hranbe arhivskega gradiva v prepolnih skladiščih. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Načrt dela Osrednjega državnega arhiva Slovenije za leto 1947

Z ustanovitvijo Osrednjega državnega arhiva Slovenije novembra 1945 so bili postavljeni temelji današnjemu Arhivu Republike Slovenije. Njegov pomen se je v sedemdesetih letih obstoja spreminjal, a izstopajoče, pomembne funkcije pri skrbi za slovensko arhivsko kulturno dediščino so njegova stalnica že vseskozi.

Delovanje je bilo spočetka zaradi pomanjkanja kadrovske in strokovne kontinuitete še posebej težavno, a pomembno za celotni slovenski prostor, saj je bil do sredine petdesetih let prejšnjega stoletja, poleg Mestnega arhiva ljubljanskega, današnjega Zgodovinskega arhiva Ljubljana, ki obstaja že od leta 1898, edini v Sloveniji.

Bil je samostojna državna ustanova pod neposrednim nadzorstvom ministra za prosveto in pristojen za območje federalne Slovenije. Zbiral in hranil je zgodovinsko ter kulturno pomembno gradivo, ki se je tikalo slovenskega narodnostnega ozemlja in slovenskega naroda, ter o njem vodil tudi natančno evidenco. Poleg tega je spremljal in nadzoroval vse ostale arhive.

Pogoji za načrtovano delo, ki naj bi ga opravili štirje delavci mladega kolektiva, so bili še posebej težavni, saj so pri reševanju gradiva podržavljenih ustanov, zavodov in podjetij ter ukinjenih upravnih uradov največrat naleteli na gluha ušesa okostenelih birokratov, ki niso imeli najmanjšega občutka za njihovo delo. Ko pa so gradivo že prevzeli, ga niso imeli kam shraniti.

Nizanje predvidenih urejevalnih del na fondih starejše državne uprave, listinskega gradiva in sodnih arhivov v delovnem načrtu za leto 1947 ne zbudi posebne pozornosti. Bolj zanimivi so predstavljeni problemi, s katerimi so se delavci srečevali še vrsto nadaljnih let, najbolj pa so zanimive kritične pripombe k dodeljenemu denarju za prvo tromesečje na koncu dokumenta.

Jože Maček, 36-letni višji arhivar, takrat še vršilec dolžnosti ravnatelja, je osvetlil prostorsko stisko, ki jih je utesnjevala. Leta 1947, in še tja do 1953, niso imeli svojih prostorov, pač pa so gostovali v Narodnem muzeju v Ljubljani, kot prej Državni arhiv, ki je bil pred vojno njegov sestavni del. Uporabljali so 26 m² veliko pisarno in tri večje sobe – depoje v skupni izmeri 217 m². V njih je bilo natlačeno starejše, a za raziskovalce vendarle dostopno gradivo.

Hude težave pa so imeli s prevzemanjem novega arhivskega gradiva, zlasti od Federalnega zbirnega centra, ki je v letih 1945–1948 pri Ministrstvu za prosveto, poleg ostalih kulturnozgodovinskih predmetov, zbiral, hranil in razdeljeval tudi arhivsko gradivo. Neurejeno, za uporabnike neuporabno, je bilo deponirano na podstrešju Narodne in univerzitetne knjižnice.

Gradnja stavbe v bližnji prihodnosti, ki bi že na zunaj kazala dosego slovenske narodne in socialne svobode, se je zdela edina vredna rešitev. Smeli načrt prvih štirih arhivarjev, ki so utirali začetne poti naši ustanovi, nas vabijo, da jih predstavimo: Jože Maček (1911–1992) je nastopil delo ravnatelja 5. novembra 1945 in ga opravljal vse do leta 1974. Njegova vloga v dvajsetletnem obdobju je jasno začrtana.

Anton Šubic, 51-letni višji paznik, je prišel na mesto arhivskega tehnika januarja 1946 in je vse do leta 1952 opravljal manipulativna in lažja urejevalna dela.

Proti koncu istega leta sta nastopila delo še dva strokovna delavca, Marija Verbič, 33-letna arhivarka in dr. Maks Miklavčič, 47-letni višji arhivar – kustos, duhovnik in zgodovinar, ki je bil takrat že uveljavljen strokovnjak. Oba sta pustila vidne sledi v slovenski arhivistiki in zgodovinopisju. Marija Verbič (1914–2003) je poleg zahtevnega strokovnega dela leta 1966 doktorirala iz zgodovine idrijskega rudnika do konca 16. stoletja. Dr. Maks Miklavčič (1900–1971) je promoviral iz zgodovine na Filozofski fakulteti leta 1945, po prihodu v Osrednji državni arhiv pa je nadaljeval z urejanjem škofijskega arhiva, ki ga je začel že leta 1937.

Arhiv Republike Slovenije še dandanes nima lastne nove stavbe.

Marija Grabnar