Skoči do osrednje vsebine

Skladišče idrijskega rudnika na Vrhniki

Žitno skladišče za potrebe idrijskega rudnika so zgradili v 60. letih 18. stoletja. Ko je sto let kasneje z izgradnjo železnice proti Trstu prenehal promet po Ljubljanici, je stavba izgubila svoj pomen, zato jo je država prodala. V fondu Deželne gradbene direkcije v Ljubljani pa se je ohranilo precej zanimivih načrtov, od katerih tokrat predstavljamo dva.

Načrt Idrije.

Situacijski načrt. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

1 / 2

Do sredine 19. stoletja, ko je bila zgrajena železnica proti Trstu, je večina prometa potekala po Ljubljanici. Bila je »vedno polna ladij«, ki so prevažale žito iz Banata, pa tudi sladkor, kranjski les za ladje, volno, čaj, dišave, začimbe, sol in drugo. V pristanišču na Vrhniki so robo preložili na težke vozove in jo po cesti odpeljali proti Trstu. Hitro pokvarljive stvari so odpeljali takoj, za vse ostalo pa sta bili ob Ljubljanici dve skladišči. Eno je imela carinarnica oz. poseben mitničarski urad, drugo pa idrijski rudnik.
Žitno skladišče za potrebe rudnika so zgradili v 60. letih 18. stoletja v velikosti 630 m2. Stavba je bila enonadstropna, zidana iz lomljenega kamna ter pokrita z opeko. Imela je 80–95 cm debele stene, močno ostrešje, dobro opečno kritino, železne okenske mreže in v sredini kamnite in hrastove nosilne stebre. V pritličju sta bili dve manjši sobi, obokana kuhinja z dimnikom, v predprostoru dve sobici za orodje, eno dolgo žitno skladišče in eno manjše skladišče za železnino. V nadstropju je bila manjša soba, obokan kamin in dolg večji prostor za žito. Stavbo je dal zgraditi erar in se je najprej imenovala temišvarsko, kasneje idrijsko skladišče. V ta namen so od Ludvika Dietricha odkupili njivo, imenovano Brod. Na  nepremičnini, ki se nahaja med Ljubljansko cesto in Ljubljanico, so postavili skladišče s stanovanjem, uredili travnik, vrt in pristanišče.

Žito je bilo namenjeno rudniškim delavcem; tem so mezde izplačevali deloma v denarju in deloma v žitu. Med rudarje so vsake 4 tedne razdelili 575 mernikov pšenice, 247 mernikov rži, 479 mernikov ajde in 213 mernikov prosa. Ker so bili v tem času mlinarji preveč obremenjeni z mletjem, so leta 1820 določili, naj se žito deli trikrat na mesec. Da bi preskrba bolje tekla, so v drugi polovici 17. stoletja napravili pot čez Dole na Vrhniko in nastavili nadzornika za dovoz žita in potrebščin ter odvoz živega srebra po tej progi. Dokler ni bilo zgrajeno posebno skladišče, so žito hranili v Garzarollijevi hiši in mitničar Ludvik Dietrich je za letno nagrado 50 goldinarjev skrbel za redno in pravočasno oddajo v Idrijo.

Žito ni vedno prišlo do svojih naročnikov. Tako so ga v času francoske zasedbe leta 1805 vojaki porabili zase, odstranili so leseno opremo in v skladišče postavili 20 topov. Po njihovem odhodu pa je spet služilo svojemu prvotnemu namenu. Ko je prenehal promet po Ljubljanici, je stavba izgubila svoj pomen, zato jo je država prodala in njena namembnost se je spreminjala, kot so se menjali lastniki. Še danes stoji in s svojo mogočnostjo priča, da so se nekoč tam dogajale pomembne stvari.

Tukaj sta predstavljena samo dva izmed zanimivih načrtov, ki jih najdemo v fondu Deželne gradbene direkcije. Ta je skrbela za gradnje in vzdrževanje cest, mostov, vodnih poti in deželnih stavb na Kranjskem in nekaj časa tudi na Koroškem. V času delovanja direkcije in njenih naslednikov je poleg spisovnega gradiva nastala tudi kar obsežna zbirka načrtov. Žal jih je veliko na pausu, ki je zelo krhek in občutljiv material, čas pa ni prizanesel niti načrtom na papirju.

Olga Pivk