Skoči do osrednje vsebine

Priročni urbar gospostva Brdo pri Kranju ter uradov Naklo in Primskovo

Priročni urbar gospostva Brdo pri Kranju ter uradov Naklo in Primskovo iz let 1705–1718 je eden od enaindvajsetih urbarjev, ki jih za jedro ali dele te posesti v obdobju med okrog 1520 in 1782 hrani Arhiv Republike Slovenije. Urbar je bil zaradi hude črvivosti in drugih poškodb skoraj obsojen na propad, dokler ga niso »oživile« sodelavke Centra za konserviranje in restavriranje pri Arhivu Republike Slovenije. Center je v letu 2016 praznoval šestdesetletnico svojega delovanja.

Razprta knjiga.

Razprt urbar gospostva Brdo pri Kranju ter uradov Naklo in Primskovo. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Priročni urbar gospostva Brdo pri Kranju ter uradov Naklo in Primskovo iz let 1705–1718 je eden od enaindvajsetih urbarjev, ki jih za jedro ali dele te posesti v obdobju med okrog 1520 in 1782 hrani Arhiv Republike Slovenije. Na čelu vrste zemljiških gospodov Brda – prvotno manjšega dvora – stoji leta 1462 rojeni Jurij Egkh, najstarejši sin Henrika in Marjete, roj. Hungerspach (Ungrispach). Skorajšnji investitor imenitnega renesančnega dvorca, danes osrednjega protokolarnega objekta Republike Slovenije, je 30. julija 1500 od kralja Maksimilijana I. odkupil v dedno last bližnjo graščino Novi grad nad Preddvorom, leta 1513 pa je tej graščini pridružil Turn pod Novim gradom. Že sredi devetdesetih let 15. stoletja se podjetni in ambiciozni Jurij v virih omenja kot upravitelj deželnoknežjega urada Naklo. Leta 1510 je za posojenih 3000 renskih goldinarjev poleg nakelskega urada od vladarja prejel v zastavo še sosednji urad Primskovo. Kot deželni vicedom na Kranjskem v letih 1498–1514, po letu 1511 pa tudi glavar v Gorici, je premišljeno širil in zaokroževal zemljiško posest v tem delu Gorenjske, ki so si jo po njegovi smrti leta 1537 razdelili njegovi sinovi. V urbarju iz prve polovice petdesetih let 16. stoletja sta urada Naklo in Primskovo navedena v sklopu posesti Franca Jožefa barona Egkha - Hungerspacha, v nekaj let mlajšem urbarju, po smrti Franca Jožefa, pa v sklopu posesti »najslavnejšega barona z Brda«, drugega Jurijevega sina Janeza Jožefa. Skupno upravo brdske, nakelske in primskovske posesti oziroma dejstva, da sta nekdaj samostojna (deželnoknežja) urada postala del gospostva Brdo, zrcali tudi predstavljenemu urbarju dodeljeni naslov.

Pri vsebini knjige nam je v pomoč kazalo, ki po eni strani navaja v urbarju zajete vasi, po drugi pa izpostavlja nekaj drugih virov dohodkov brdskih gospodov. Na seznamu najdemo imena vasi na območju med Goričami na severu in Prebačevim na jugu ter (Spodnjo) Besnico na zahodu in Kokro oziroma Nasovčami na vzhodu. Podložnike v teh vaseh so bremenile dajatve v denarju in naravi gospostvu ter davčne obveznosti do države, zlasti tako imenovana kontribucija. Kar zadeva gospoščinske dohodke, sta te sestavljali tudi zakupnina za mlin v Predosljah in tako imenovana odvetščina v Srednji vasi pri Goričah, Tupaličah, Hotemažah in na Visokem. Po en star (okoli 106 litrov) ali dva mernika (okoli 55 litrov) ovsa in eno kokoš naj bi gospodarji Brda vsako leto prejeli od ključarjev cerkve sv. Urha v Hotemažah ter od Andreja Koštruna (Kostrun) v Zgornji Beli pri Preddvoru in Jurija Nunnerja ob Kokrici (an der Kokhriz) oziroma njunih dedičev ali naslednikov. Podložniki v Kokri (in der Kankher), razen župana, so morali brdskim gospodom od vsake kmetije oziroma hube letno oddati petintrideset (večjih) polen kurilnega lesa. Poseben vir dohodkov je predstavljala desetina v denarju; urbar niza imena tako imenovanih desetincev in zneske, ki so jih ti plačevali. Ker gre v osnovi za priročni urbar, namenjen sprotni evidenci o dejansko poravnanih obveznostih, iz zapisov za posamezna leta izvemo, ali in koliko je ta ali oni podložnik morda ostajal dolžan gospostvu in državi. Pri tem je treba poudariti, da je iz urbarja izpadlo in se izgubilo prvih dvajset listov, zaradi česar delno ali v celoti manjkajo podatki za podložnike na Visokem, v Dupljah, Trsteniku, Srakovljah, Peryach, Kokrici, Orehovljah in Predosljah. Tu pa pred nas stopi zgodba urbarja kot knjige, ki je bila zaradi hude črvivosti in drugih poškodb nekdaj skoraj obsojena na propad. Dokler ga niso v uporabo vrnile sodelavke Centra za konserviranje in restavriranje pri Arhivu Republike Slovenije – centra, ki je v minulem letu praznoval šestdesetletnico svojega delovanja.  

Knjiga je bila namreč dalj časa izpostavljena insektom, ki so se nemoteno hranili z naravnimi materiali (z njenim papirjem, usnjem, pergamentom in živalskim klejem). Prav vsi strukturni elementi – papirne lege, vezice iz usnja, pergamenta in papirja, lepenkaste opore platnic, usnjene prevleke in izvezena kapitala – so bili gosto preluknjani in oslabljeni. Hrbtni predel je bil načet celo do te mere, da se je vezava sesedla, predeli vezic, ki nam povedo, kako naj rekonstruiramo izvirno vezavo, pa so se ohranili le v fragmentih. Dobra kakovost papirja in zapisov je sodelavkam centra, angažiranim pri restavriranju pisne podlage, dovolila uporabo stroja za dolivanje papirne mase, s katerim so dopolnile tisoče ena do dva milimetrskih luknjic. S tem so zopet ustvarile homogeno polo papirja, ki so jo utrdile s premazom iz škroba in metilne celuloze. Pionirsko delo, opravljeno v delavnici centra, je bilo reševanje debelejših naluknjanih lepenkastih opor. Vsako od teh je bilo razslojeno v tri sloje, s čimer je bila ustvarjena debelina, ki jo je bilo še mogoče doliti na že omenjenem stroju. Vsi sloji so bili nato utrjeni z istim premazom kot papir, posušeni in s škrobom zlepljeni v lepenko. Tako restavrirane opore platnic so bile uporabljene pri rekonstrukciji vezave.

Poglavitni elementi vezave so bile tri ploščate vezice iz različnih materialov, na katere je bilo v knjigoveznici centra zašitih 46 papirnih leg, sestavljenih iz različnega števila pol. Vezice so narekovale povsem raven knjižni hrbet, okrepljen z lanenim platnom, zgornji in spodnji rob hrbta pa sta ščitila kapitala v dvobarvnem opletu, izvezena na platnenem traku. Platnica je imela v zgornjem, spodnjem in hrbtnem delu lepenkaste opore, prevlečene z rjavim, taninsko obdelanim kozjim usnjem. Posebnost rekonstruirane vezave je povezava hrbtnega dela platnice s knjižnim blokom. Vsaka vezica je s sukanimi galunskimi trakovi iz svinjske kože sedemkrat pripeta na hrbtni del platnice. Tovrstne vezave lahko uvrstimo med tako imenovana vezave z dolgimi šivi, angleško long stitch. Nekatere od teh zasledimo tako v arhivih kot v knjižnicah, tu predstavljeni tip pa smo za zdaj našli le v arhivih.

Glavnina restavratorsko-konservatorskega dela je predstavljala resnično velik izziv, končana je bila leta 2007. Da bi urbar čim bolje ohranili zanamcem, je bila zanj po meri izdelana zaščitna škatla. V tovrstnih škatlah so sicer shranjene vse knjige v Zbirki urbarjev, dostopne tudi v digitalni obliki. Brdski urbar iz let 1705–1718 si uporabniki lahko ogledajo z domačega računalnika prek spletni strani arhiva.

Blanka Avguštin Florjanovič in Lilijana Žnidaršič Golec

  • Urbar

    Priročni urbar gospostva Brdo pri Kranju ter uradov Naklo in Primskovo.