Meseca decembra se je sklenila izjemna življenjska pot umetnostnega zgodovinarja, klasičnega arheologa, pesnika, pisatelja in prevajalca dr. Vojeslava Molèta. Tokratna arhivalija meseca – predlog za podelitev reda zaslug za narod I. stopnje – vsebuje curriculum vitae imenovanega do leta 1962. Predlog je 19. 6. 1962 pripravil Svet za kulturo in prosveto Ljudske republike Slovenije ter ga v obravnavo poslal Komisiji za odlikovanja Izvršnega sveta Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije. Le-ta predloga, glede na obstoječe podatke, očitno ni potrdila.

Vojeslav Molè se je rodil 14. 12. 1886 v družini nižjega vojaškega uradnika v Kanalu ob Soči. Prve tri razrede osnovne šole je končal v Sežani, pripravljalni razred za gimnazijo je obiskoval na Proseku, prvi semester gimnazije pa v Trstu (1898). Nato se je družina preselila v Novo mesto, kjer je Molè ostal osem let in končal gimnazijo. V tem času je objavil prve leposlovne prispevke v Ljubljanskem zvonu in Omladini, glasilu dunajskega akademskega društva Slovenija. Po maturi je leta 1906 vpisal študij prava na Dunaju, a se je že po prvem semestru prepisal na romanistiko in slavistiko. Spomladi naslednje leto je bil potrjen k vojakom, po odsluženem enoletnem vojaškem roku v Trstu (1907–1908), kjer je končal oficirsko šolo, je jeseni 1908 odpotoval v Krakov in leto dni poslušal predavanja iz poljske književnosti in slavistične lingvistike. Tam je spoznal tudi svojo bodočo soprogo Elo Brumer (1890–1975), takrat študentko polonistike in umetnostne zgodovine ter talentirano pianistko (pozneje pa med drugim prevajalko izbranih novel Ivana Cankarja). V Krakovu je začel objavljati tudi prve strokovne članke. Naslednje leto (1909–1910) se je v Rimu pripravljal na študij umetnostne zgodovine, nadaljeval ga je na Dunaju v letih 1910–1912. Med poletnimi počitnicami je delal v šibeniškem notarskem arhivu in zbiral gradivo za zgodovino šibeniške katedrale. Spomladi 1912 je na Dunaju doktoriral iz umetnostne zgodovine in klasične arheologije. Po končanem študiju je odšel na enoletno potovanje po Italiji kot štipendist avstrijske vlade, oktobra 1913 pa je nastopil prvo redno delovno mesto, in sicer pri Centralni komisiji za varstvo spomenikov na Dunaju, ki ga je dodelila Deželnemu konservatorskem uradu v Splitu.

Z izbruhom prve svetovne vojne je bil kot rezervni oficir 1. 8. 1914 mobiliziran v avstrijsko vojsko in imenovan za poveljnika železniške postaje v Przemyslu na Poljskem, a je bil kmalu po lastni želji premeščen na rusko fronto. Že po prvih bojih se je septembra znašel v vojnem ujetništvu v Sibiriji, kjer je preživel kar šest let. 11. 4. 1917 se je »po zastopniku« (svojem bratu) poročil z Elo Brumer. V začetku leta 1919 je vstopil v I. jugoslovanski polk Matije Gubca. Jeseni 1919 je predaval na univerzi v Tomsku in bil celo habilitiran, decembra pa se je začelo njegovo dolgotrajno potovanje nazaj v Krakov, kamor je prispel spomladi 1920. Kmalu po povratku sta se z ženo za pet let odselila v Ljubljano, kjer je bil Molè s 1. 9. 1920 imenovan za docenta klasične arheologije in bizantinske umetnosti na ljubljanski univerzi, po treh letih pa za izrednega profesorja.

Jeseni 1925 se je z družino izselil v Krakov, kjer je ostal vseh štirinajst let do druge svetovne vojne in še devetnajst let po vojni. Bil je redni profesor umetnostne zgodovine slovanskih narodov na novoustanovljenem Slovanskem študiju Jagelonske univerze (od leta 1936 je bil celo njegov direktor). Po nemškem napadu na Poljsko je bil jeseni 1939 z družino evakuiran v oblegani Lvov, od tod pa so odpotovali v Ljubljano, kjer je Molè kot profesor za bizantinistiko na ljubljanski univerzi skupaj z družino pričakal konec vojne.

Jeseni 1945 so se po šestih letih vrnili v Krakov. Tam se je znova vključil v znanstveno in pedagoško delo na področju umetnostne zgodovine v okviru Slovanskega študija Jagelonske univerze. Leta 1947 je bil izvoljen za rednega člana Poljske akademije znanosti v Krakovu, leta 1950 pa je prevzel vodstvo Umetnostnozgodovinskega inštituta Jagelonske univerze in katedro za srednjeveško umetnost. Upokojil se je leta 1960, naslednje leto pa je bil izvoljen za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1966 sta se z ženo preselila k hčerki v Oregon. Umrl je 5. 12. 1973 v mestu Eugen v Oregonu, ZDA.

Leposlovno, znanstveno in strokovno delo Vojeslava Molèta je izredno bogato. Izdal je oblikovno izbrušeni in parnasovsko ubrani pesniški zbirki Ko so cvetele rože (1910) in Tristia ex Siberia (1920). S kritičnim in esejističnim delom je povezoval Poljake in Slovence, prodiral v svet starokrščanske in bizantinske umetnosti ob dilemi »Orient ali Rim« in se pri tem izrekel za odločilni delež mediteranskega kulturnega sveta. Iskal je zveze med umetnostmi slovanskih narodov, izdal monografska pregleda ruske in južnoslovanske umetnosti ter poudaril že v antiki zasidrano ločnico med vzhodno in zahodno kulturo, ki poteka prav čez ozemlje nekdanje Jugoslavije. Umetnost je pojmoval kot eno temeljnih funkcij kulture, umetnika pa kot odločujočega v kulturnem razvoju. Poljake je seznanjal tudi z dosežki slovenske literature, Slovence pa s poljskimi umetniškimi deli. Svoje življenje je popisal v »avtobiografiji humanista« Iz knjige spominov (1970).

Osebni fond Vojeslava Molèta (SI AS 2161, 12 arhivskih škatel gradiva iz let 1903–1975) je Arhiv Republike Slovenije januarja 2017 prevzel kot darilo Moletove hčerke Jadwige. Med gradivom (šk. 9) najdemo tudi njegovo fotografijo, posneto na Ptujski Gori poleti 1957.

Jernej Križaj