Les je bil v preteklosti pomemben gradbeni element, uporabljal pa se je tudi za druge namene, kot npr. za kurjavo, žganje oglja ipd. Tako je bilo tudi v Kamniku in njegovi okolici. Deželni knezi so mestu Kamnik že zelo zgodaj dali v užitek obsežne gozdove v okolici Kamniške Bistrice, zato si jih je mesto počasi začelo lastiti. Pravno-formalno so lastniki postali šele leta 1783 z vpisom lastništva v deželno desko. Meje sicer niso bile natančno določene, po Valvasorju pa naj bi segale do gozdne meje v Kamniških Alpah. Zaradi tega je večkrat prišlo do sporov z okoliškim prebivalstvom, posameznimi lastniki okoliških graščin (na primer z Lambergi s Črnelega) in kasneje s samostanom klaris v Mekinjah, ki so si v bistriškem gozdu tudi pridobili nekaj pravic (pravico do stavbnega lesa in lesa za kurjavo, pravico do paše, žganja oglja).

Enega izmed takih sporov je leta 1496 (po)umirila razsodba kranjskega deželnega glavarja Viljema Auersperga, ki je na deželnoknežje povelje razsodil, da gmajna in gozdovi v Kamniški Bistrici pripadajo samo mestu Kamnik, z dovoljenjem mesta pa lahko okoličani čez dan tja gonijo živino na pašo. Razsodbo sta leta 1507 na povelje kralja Maksimilijana I. potrdila tudi kranjski deželni vicedom Jurij plemeniti Egkh in Vid plemeniti Thurn, oskrbnik Starega gradu v Kamniku.

Kamniški meščani pa se v zvezi z bistriškim gozdom niso prepirali samo z okoliškimi kmeti, temveč tudi z deželnoknežjim gozdarskim ali posebnim lovskim mojstrom. Njegova pretirana skrb za divjačino ga je vodila k temu, da je hotel meščanom s silo preprečiti oskrbovanje z drvmi in pašo v gozdu, grozil je, da bo postrelil prašiče, ki so jih gonili na pašo žira, in da bo požgal kajžarjem njihovo imetje. Deželni knez je lovsko pravico v bistriškem gozdu obdržal vse do leta 1667, ko jo je predal Wolfgangu Engelbertu grofu Auerspergu.

Sredi aprila 2016 bo minilo 500 let od pomiritve spora med mekinjskim samostanom in mestom Kamnik zaradi sečnje lesa na območju Kamniške Bistrice. Razsodbo sta izdala kranjski deželni glavar Janez Auersperg (Janns von Auesperg), gospod na Šumberku (Schonberg), in kranjski deželni vicedom Erazem Braunbart (Erasmen Braunwart). Razsodnika sta zapisala, da se je spor vlekel med opatinjo Ano Lamberg (Anna Lambergerin) in samostanom Mekinje (Minckhendorff) na eni strani ter mestom Kamnik (Stein) na drugi strani in da ga je razrešil že kranjski deželni upravitelj Pavel Rasp (Paulsn Raspn) še z nekaterimi drugimi ljudmi s sprejemljivo poravnavo (durch ainen petlichen vnnd angenomen vertrag hingelegt sein). Ker pa Rasp o tej razsodbi in poravnavi ni izdal ustreznega pisnega potrdila, se je spor med obema stranema vlekel naprej, in to kljub temu, da sta obe strani priznavali razsodbo in poravnavo.

Deželni glavar in deželni vicedom sta v izogib prihodnjih sporov in napetosti izdala listino, ki so ji prisostvovale številne priče: Vid plemeniti Thurn (Veiten vom Thurn), oskrbnik in amtman na Zgornjem Kamniku (Oberstain), njegov sorodnik Janez plemeniti Thurn (Hannsen vom Thuren), Andrej plemeniti Lamberg (Anndreen Lamberger), Erazem plemeniti Dornberg (Erasmen von Dorenberg), Friderik Gallenberg (Fridrichen Gallenberger), odvetnik samostana Mekinje, njegov brat Andrej Gallenberg s Šinkovega Turna (Anndreen Gallenberger zum Schenckhenthuren) kot samostanski odvetnik, Krištof Saan (Cristoffen Saen), amtman (oskrbnik) mekinjskega samostana, Janez Hasiber (Hanns Hasibar), kamniški mestni sodnik, in celotni mestni svet ter del meščanov (aus der gemain).

Razsodnika sta za vse večne čase (zu ewigen zeittn) po priprošnji in dobri volji ter v moči predloženega sprejetega dogovora in poravnave določila, da mora mesto Kamnik mekinjskemu samostanu ter njegovemu odvetniku, kadar biva v Mekinjah, dovoliti na območju Kamniške Bistrice zadostno sečnjo tako kurilnega kot tudi stavbnega lesa za njune lastne potrebe, pri čemer ju mesto ne sme ovirati na kakršenkoli način. V primeru neupoštevanja dogovora s strani ene od strank se sme druga stran obrniti po pomoč neposredno na imenovana kranjskega deželnega glavarja in deželnega vicedoma oziroma na njune naslednike, ki morajo poskrbeti za upoštevanje določil te pogodbe. Podobno pravico do lesa je v poznejših letih dobil tudi kamniški frančiškanski samostan.

Listina je bila spisana v dveh enakih izvodih in overovljena z visečima pečatoma kranjskega deželnega glavarja Janeza Auersperga, gospoda na Šumberku, in kranjskega deželnega vicedoma Erazma Braunbarta.

Predstavljena listina se hrani v Zbirki listin Arhiva RS (SI AS 1063) in je ena izmed 220 listin serije Listine samostana klaris Mekinje. Listine so se do razpustitve samostana leta 1782 hranile v Mekinjah, po tem letu pa so bile odpeljane na Dunaj v Hišni-, Dvorni- in Državni arhiv (HHStA). V Slovenijo so bile vrnjene v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja.

Od leta 2005 je celotna Zbirka listin digitalizirana, posamezne listine pa je moč videti tudi že na spletu. Tu si je moč ogledati tudi predstavljeno listino.

Jure Volčjak