Narodnoobrambna in šolska organizacija Družba sv. Cirila in Metoda

Narodnoobrambna in šolska organizacija Družba sv. Cirila in Metoda (ustanovljena 1885) je ves čas obstoja svoje delovanje usmerjala v ohranjanje slovenskega jezika in kulture ter razvoj slovenskega šolstva. V ta namen je ustanavljala ali finančno podpirala otroške vrtce in ljudske (narodne) šole v zamejstvu in na narodnostno mešanih območjih Kranjske, Primorja, Koroške in Štajerske. Ko je po prvi svetovni vojni tretjina njenih podružnic na Koroškem in Tržaškem ostala v Italiji in Avstriji, ki sta tem podružnicam prepovedali delovanje, je Družba začela podpirati javne šole na Kočevskem, ob severni meji in v Prekmurju.

Vrtce kot predšolske vzgojne ustanove so na Slovenskem pričeli ustanavljati v drugi polovici 19. stoletja, po razglasitvi osnovnošolskega zakona (1869). Za zgled so jim bili vrtci, kot jih je zasnoval Friedrich Fröbel. Ta nemški pedagog je zagovarjal vzgojo skladno z naravo in štirimi osnovnimi nagoni: po delu, spoznavanju, umetnosti in religioznosti. V delo z otoki je uvedel koncept strukturirane in vodene igre v učenje (najboljše sredstvo za pomoč pri razvoju otroka je igra), razvil metodiko dela v vrtcih in poudarjal nenadomestljivost družinske vzgoje v predšolskem obdobju.

Družba se je zavedala, kako pomembno je razvijati narodno zavest že v predšolski dobi in že 1886 odprla prvi otroški vrtec v Celju. Sledili so mu številni na Tržaškem in Goriškem, v Mariboru, Hrastniku, Ormožu, Tržiču in na Jesenicah. Program predšolske vzgoje so vodile otroške vrtnarice, kot so v 19. stoletju imenovali vzgojiteljice. Te so imele, podobno kot danes, najpomembnejšo vlogo v programu predšolske vzgoje, zato je Družba za vzgojiteljice v svojih vrtcih izdajala navodila za delo. V fondu Družbe, ki ga hrani arhiv, se je ohranil izvod takšnega navodila, ki ga je, po napisu na zadnji strani tipkopisa sodeč, pripravil Fran Skulj. Navodilo sestavljajo uvodni del, v katerem sta poudarjena pomen razvoja čuta za narodno zavest že v nežni otroški dobi ter nujnost vseživljenjskega izobraževanja vzgojiteljic. Drugi del navodil je namenjen občevanju z otroki, v tretjem pa so zastavljeni cilji posameznih predmetov in vzgojnih metod. V zadnjem delu navodila so delovna določila, kot so obveznosti vzgojiteljic in voditeljic, sodelovanje s starši, priprave za delo vzgojiteljic in seznam spisov, ki jih mora voditi vsak otroški vrtec. Iz navodila lahko razberemo veliko o vzgojnih in izobraževalnih metodah tedanjega časa, razodeva nam tudi vrednote, ki jih je zagovarjala in se zanje borila Družba.

Vzgojiteljice so morale v skladu z navodilom z otroki občevati prijazno ("Ljubezen premaga vse ovire in če te otroci ljubijo, te ubogajo"), zavedati so se morale, da otrokom del dneva nadomeščajo ljubečo mater in se posvetiti opazovanju otrok, da bi jih spoznale in znale pravilno usmerjati ("Ko si spoznala individualnost v tvojo skrb izročenih otrok, ti je možno tudi lahko pozitivno delovanje med nežno deco. Odvadiš jih lažje napak, katere si opazila pri njih; vrline pa skušaj povečati in porabiti pri nadaljnji vzgoji."). "Z otoki so morale ravnati čim bolj nepristransko (Bodi pravična vsem … Še slabše vpliva na nežno mladino postopanje onih vzgojiteljev, ki so celo tako pristranski, da dajejo prednost otrokom bogatih starišev ali celo vnanjemu lišpu), znati oceniti, ali se otrok obnaša neprimerno vede ali nevede (Ne sodi prenaglo!) in se vedno obnašati dostojno (Kadar treba, bodi resna! Lahko pokažeš, da si nejevoljna, a nikdar naj ti ne izbruhne jeza ali celo togota. Kričanja in vpitja se ogibaj! Bodi živa, vesela! In še: Kadar kaznuješ, obnašaj se dostojanstveno, da čuti otrok vzvišenost in veljavo tvoje osebe… Sploh pa naj bo kazen le redka izjema, ne vsakdanjost)".

Vzgojiteljice niso poučevale verouka, so pa razvijale otroški verski čut in čut spoštovanja in ljubezni do vladarja ter otroke učile "pravilno in dostojnodelati križ in moliti Očenaš in Čaščenomarijo". Z metodo govornih vaj so imele nalogo pri otrocih razvijati knjižni jezik in spodbujati ljubezen do materinščine ("Kakor imamo radi svojo mamico, tako ljubimo tudi svoj jezik. Kdor zaničuje ali sramoti naš jezik, sramoti tudi našo mamico"). Metode s katerimi so delale z otoki, so bile govorne vaje in pri tem so morale govoriti v lepi, čisti slovenščini, izogibati so se morale uporabi tujk, od otrok pa zahtevati odgovore v kratkih, lepih povedih. Zven lepega slovenskega jezika so na otroke prenašale z branjem narodnih pripovedk, pravljic in bajk primerne vsebine ("… moraš paziti, da podajaš pripovedke, ki vzbujajo v mladih srcih nežne čute kakor milosrčnost, ljubezen, dobrotljivost in tako dalje"), otroški spomin pa urile z učenjem pesmic na pamet. Pomemben del vzgojnega dela so bile še igra, telovadba in gibanje na prostem. Na prosto so otroke peljale ako le količkaj vreme dopušča in jih učile spoznavati in spoštovati naravo ("Pouči jih, da ni prav, če kdo pokončava rastline in trpinči živali").

Koliko je to, tudi za današnje čase vzgojno in metodološko zelo aktualno navodilo, vplivalo na delo vzgojiteljic, je težko oceniti. Glede na pritožbe, disciplinske postopke, premestitve in razrešitve vzgojiteljic, ki odmevajo v ohranjenem gradivu Družbe, ponekod uspešno, drugod pa nekoliko manj.

Danijela Juričić Čargo