Skoči do osrednje vsebine

Nagodetov proces: štiri desetletja pozneje

Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim poleti 1947 je bil v prvi vrsti namenjen zastraševanju tako dejanskih kot potencialnih političnih nasprotnikov, predvsem iz vrst starih političnih strank. Informacija Javnega tožilstva Socialistične republike Slovenije o pobudi za obnovo procesa nam pokaže, da se v štiridesetih letih po enem največjih političnih procesov, ki ga je zaznamovalo hudo kršenje človekovih pravic, kljub močno izboljšani kazenski zakonodaji uradni pogled na upravičenost takih procesov še vedno ni spremenil.

Prva vrsta (desna-leva): Črtomir Nagode, Ljubo Sirc, Leon Kavčnik, Boris Furlan, Zoran Hribar, Angela Vode, Metod Kumelj; druga vrsta (desna-leva): Pavla Hočevar, Svatopluk Zupan, Bogdan Stare, Metod Pirc, Vid Lajovic, Franjo Sirc, Elizabeta Hribar.

Nagodetov proces – obtoženci med branjem obtožnice. | Avtor Muzej novejše zgodovine Slovenije, Fototeka, K 5–35

Informacija Javnega tožilstva Socialistične republike Slovenije o pobudi za obnovo kazenskega procesa proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim

Spomladi je Arhiv Republike Slovenije izdal obsežno delo z naslovom "Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim". Knjiga obravnava enega najbolj znanih političnih procesov iz obdobja po drugi svetovni vojni na slovenskih tleh. Potekal je v poletnih mesecih leta 1947 pred Vrhovnim sodiščem Ljudske republike Slovenije in je bil v prvi vrsti namenjen zastraševanju tako dejanskih kot potencialnih političnih nasprotnikov, predvsem iz vrst starih političnih strank. Končal se je z obsodbo petnajstih slovenskih izobražencev, ki naj bi v vojnih letih sodelovali z gibanjem Draže Mihailovića, z vohunom in »gestapovskim agentom« Vladimirjem Vauhnikom in s pripadniki tujih (zahodnih) tajnih služb v korist »imperialističnih držav« in na škodo narodnoosvobodilnega gibanja, po vojni pa pripravljali oboroženo vstajo proti Federativni ljudski republiki Jugoslaviji v sodelovanju z opozicijskimi politiki v Zagrebu in Beogradu, jugoslovanskimi emigranti v tujini, predvsem s pripadniki nekdanje kraljeve jugoslovanske vojske, in s tujimi (zahodnimi) obveščevalnimi službami. Načrtovali naj bi atentate na jugoslovanske politične voditelje, diplomatskim in drugim predstavništvom zahodnoevropskih držav naj bi dostavljali obveščevalna poročila o političnem in gospodarskem položaju, pomagali naj bi pri tihotapljenju oseb čez mejo, pletli vohunsko mrežo po Sloveniji in na različne načine ščuvali proti obstoječi oblasti na različnih zborovanjih ipd. Kazni so bile drastične. Trije so bili obsojeni na smrt z ustrelitvijo (Črtomir Nagode, Ljubo Sirc in Boris Furlan), večina preostalih pa na visoke zaporne kazni s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic za dobo od dveh do petih let. Predsedstvo Prezidija Ljudske skupščine Federativne ljudske republike Jugoslavije je Furlanu in Sircu smrtno kazen spremenilo v dvajsetletno zaporno kazen s prisilnim delom, ostale prošnje za pomilostitev oziroma skrajšanje zaporne kazni so bile v glavnem zavrnjene. Eden izmed obsojenih je v zaporu naredil samomor, večina ostalih je bila pogojno izpuščena med letoma 1948 in 1954. Njihova nadaljnja usoda je bila zelo različna. Nekateri so si ustvarili družino, našli novo zaposlitev, za druge se je javno življenje nepreklicno končalo. Tu se zgoraj omenjena knjiga konča.

Pobude za drugačne poglede na Nagodetov proces in tudi zahteve za obnovo postopka so se začele v slovenskem javnem življenju pojavljati šele v osemdesetih letih preteklega stoletja. Angela Vode je na primer leta 1984 v intervjuju za Novo revijo Nagodetov proces označila kot »proces po stalinskem vzoru«, nanj so opozarjali nekateri slovenski intelektualci, uredništvo Nove revije je želelo objaviti prispevek v tujini živečega nekdanjega obsojenca Ljuba Sirca, a ga po opozorilu Jožeta Smoleta, predsednika Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, češ da gre za političnega emigranta, ni objavilo. Odbor za obrambo svobode misli in izražanja s sedežem v Beogradu, katerega predsednik Kosta Čavoški naj bi imel povezave z Ljubom Sircem, je leta 1987 predlagal obnovo Nagodetovega procesa, izpeljavo postopka pa naj bi prevzel odvetnik Drago Demšar. Predlog odbora je podprlo tudi Predsedstvo Univerzitetne konference Zveze socialistične mladine Slovenije. O obnovi procesa je razpravljal Svet Socialistične republike Slovenije za varstvo ustavne ureditve. Ugotavljal je, da je za dejavnost Nagodetove skupine po vojni »dovolj dokaznega gradiva, ki kaže namero zrušiti družbenopolitični sistem v Jugoslaviji, povezovanje s tujimi obveščevalnimi službami in s politično emigracijo in da ni novih argumentov, ki bi pogojevali obnovo tega procesa«, in sklenil, da je treba celotno dokazno gradivo, povezano z dejavnostjo Nagodetove skupine, ponovno preveriti, da bo javni tožilec kot pristojni organ odgovoril iniciatorjem za obnovo procesa in zahtevo »kratko in argumentirano zavrnil« ter da bo treba pripraviti širšo informacijo, ki naj bi javnosti pojasnila nekatera premalo poznana dogajanja iz dobe po končani vojni.

V naslednjem letu, 18. 5. 1988, je podal Javnemu tožilstvu Socialistične republike Slovenije, ki je bil po tedanji zakonodaji edini pristojen zahtevati obnovo postopka, pobudo za obnovo Nagodetovega procesa eden izmed obsojenih na procesu, Leon Kavčnik. Iz tega časa izvira tudi na tem mestu objavljeni dokument tedanjega Javnega tožilca Socialistične republike Slovenije Pavleta Carja, ki je zavrnil kakršnekoli možnosti za obnovo procesa.

Pozneje je Kavčnik na tožilstvo vložil še več prošenj za obnovo postopka, eno pa tudi njegov soobsojenec, Svatopluk Zupan. Zahteva za obnovo postopka je bila ugodno rešena šele v začetku leta 1991 s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je dovolilo obnovo postopka tako zanju kot za vse soobsojene in zadevo poslalo Temeljnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Pred začetkom glavne obravnave pa je javni tožilec umaknil obtožnico Javnega tožilstva Ljudske republike Slovenije iz leta 1947, zaradi česar je sodišče aprila 1991 sklenilo, da se kazenski postopek ustavi in sodba razveljavi.

Pričujoči dokument nam pokaže, da se v štiridesetih letih po enem največjih političnih procesov, ki ga je zaznamovalo hudo kršenje človekovih pravic, kljub močno izboljšani kazenski zakonodaji uradni pogled na upravičenost takih procesov še vedno ni spremenil.

Mateja Jeraj, Jelka Melik