Ivan Mohorič se je rodil v Idriji 12. maja 1888, umrl pa v Ljubljani 4. oktobra 1980. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, nato pa je v Pragi študiral pravo. Službo je našel pri Zbornici za trgovino, obrt in industrijo (TOI) v Ljubljani, kjer je leta 1931 postal generalni tajnik.
Leta 1925 je postal pomočnik ministra za gozdarstvo in rudarstvo, 1926 poslanec ljubljanske oblasti, 1930 član ljubljanskega občinskega sveta. Leta 1931 je bil v radovljiškem okraju izvoljen za narodnega poslanca. Od januarja do junija 1932 je opravljal delo pomočnika ministra za trgovino in industrijo, od julija do novembra 1932 pa je v Srškićevi vladi opravljal posle ministra za isti resor.

Kot strokovnjaka in eksperta so ga klicali v razne domače in tuje gospodarske organizacije in odbore, bil pa je tudi član delegacij na mnogih mednarodnih konferencah. Napisal je več razprav, zlasti o trgovskih, carinskih in prometnih problemih.

Čeprav je svoje znanje in vedenje po drugi svetovni vojni ponudil tudi novim oblastem, tem njegovo delovanje v vladajočih strukturah nekdanje države očitno ni bilo všeč, saj je bilo po navedbah v Mohoričevi pritožbi prav to vzrok, da so mu odvzeli volilno pravico. V pritožbi je še zapisal, da volilna komisija pri izdaji svoje odločbe ni upoštevala njegovega dela za OF med vojno, ni pravilno ocenila okoliščin, ki so botrovale njegovemu štiri in pol mesečnemu ministrovanju ter ni upoštevala dejstva, da je ob začetku okupacije v zbornici (TOI) zaprosil za upokojitev, ker ni hotel služiti pod okupatorjem. Zbornično predsedstvo je njegovo prošnjo zavrnilo, ker še ni izpolnjeval vseh potrebnih pogojev za upokojitev po zahtevah službene pragmatike. Navedel pa je tudi, da ga je vojaško sodišče v tožbi glede ljubljanskega velesejma, kjer je moral v obrambnem postopku podati natančno sliko svojega delovanja kot minister in poslanec, 22. avgusta 1945 oprostilo vsake krivde in kazni.

Postal je znanstveni sodelavec Ekonomske fakultete v Ljubljani in se popolnoma posvetil študiju gospodarske zgodovine. Na to temo je napisal več knjig. Med njimi so najpomembnejše Industrializacija Mežiške doline, Zgodovina industrije, gozdarstva in obrti v Tržiču I-III, Rudnik živega srebra v Idriji, Zgodovina železnic na Slovenskem, Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem I-II, Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem I-II.

Gradivo, ki danes v Arhivu Republike SLovenije predstavlja osebni fond Ivana Mohoriča in je še v urejanju, se delno nanaša na ustvarjalčevo delo pri Zbornici za trgovino, obrt in industrijo in na delo pri ministrstvih v stari Jugoslaviji. Največ je gradiva, ki je nastalo pri raziskovanju zgodovine slovenskega gospodarstva, nekaj pa je še korespondence. Razkriva pa tudi drugo plat pravnika, ekonomista in gospodarstvenika, umetniško žilico Ivana Mohoriča. Vse seje in sestanki namreč vedno niso bili konstruktivni in jih je Ivan Mohorič verjetno dojemal kot razvlečene in dolgočasne. Takrat je v roko vzel svoje pisalo ter začel risati. Med »resnim« gradivom tako najdemo skicirane obraze sodobnikov, pri čemer je za nekatere pripisal tudi osnovne osebne podatke, npr. imena oz. priimke, funkcijo, ki so jo opravljali, ali državo, ki so jo zastopali, če je bilo srečanje mednarodno, včasih pa tudi kak komentar. Skice je včasih risal celo na delovno gradivo seje ali srečanja.

Za tokratno arhivalijo meseca smo izbrali nekaj njegovih skic, najdenih v posebni mapi med gradivom. Mapa s skicami nima nobenih zapisov, po katerih bi lahko razbrali čas in kraj nastanka ali srečanje (na primer seja, konferenca), na katerem so nastale. Ker pa je pod nekatere skice zapisal omenjene osnovne podatke, lahko domnevamo, da je bila udeležba na dotični konferenci mednarodna, saj na njih najdemo ministra za trgovino Demetrovića ter zastopnike Francije, Portugalske, Poljske, Madžarske, Romunije, Norveške, Belgije, Finske in Kitajske.

Alenka Kačičnik Gabrič