V teh dneh mineva sto let od ustanovitve Narodnega sveta v Ljubljani. Ustanovljen je bil avgusta 1918 kot vrhovna slovenska politična organizacija z namenom priprave združitve Slovencev s Hrvati in Srbi v samostojno državo. Narodni svet je organiziral krajevne narodne svete in narodne straže ter uvedel slovenščino kot uradni jezik. Svet je bil razdeljen na odseke in pododseke. Po sklepu ustavno-upravnega odseka z dne 28. oktobra 1918 je prevzel oblast za prehodno obdobje. Že 31. oktobra je predal upravne posle novoustanovljeni Narodni vladi, še naprej pa je reševal zadeve v zvezi z zasedenimi slovenskimi področji od Primorja do Prekmurja in predvsem v zvezi s koroškim plebiscitom. Predsedstvo Narodnega sveta je ustanovilo pokrajinske odseke za Štajersko v Mariboru, za Koroško v Velikovcu, za Primorsko pa v Trstu in Gorici. Narodni sveti v območju Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, razen Narodnega sveta v Ljubljani, ki je deloval do aprila 1919, so bili razpuščeni že 14. januarja 1919 z naredbo Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani (Uradni list arodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, št. 36/19).

Predstavljamo komunike, tj. uradno sporočilo za javnost ustanovne seje Narodnega sveta v Ljubljani, ki ga hranimo v fondu SI AS 58, Narodni svet za Slovenijo; fond obsega 6 arhivskih škatel in 2 knjigi. Ohranjeno je gradivo finančnega, gospodarskega, obnovitvenega in ustavno-upravnega odseka, gradivo pokrajinskega odseka Narodnega sveta za Štajersko in odseka za Koroško ter Aprovizacijskega pododseka. V Arhivu Republike Slovenije hranimo tudi gradivo Narodnega sveta Borovlje (SI AS 36) in Narodnega sveta za Koroško v Velikovcu (SI AS 660), ki je bilo po plebiscitu 1920 prenešeno v Ljubljano.

Besedilo komunikeja je 24. avgusta 1918 v celoti objavilo glasilo Jugoslovanske socialno-demokratske stranke »Naprej«. O ustanovitvi Narodnega sveta so z velikim navdušenjem poročali praktično vsi takratni slovenski časopisi od Slovenca naprej. Narodni svet je bil ustanovljen v posvetovalnici magistrata v Ljubljani 16. in 17. avgusta. Podlago za ustanovitev so tvorila načela majniške deklaracije (1917) in Wilsonova načela o pravici do samoodločbe narodov. Tržaška Edinost je poročala o nepopisnem navdušenju v prestolnici, ki je bila v pričakovanju ustanovitve vrhovne inštance slovenskega naroda. Mesto je bilo odeto v trobojnice, razen seveda palača Deželnega zbora. Slavnostni dnevi v Ljubljani, ki so se jih udeležile tudi delegacije bratskih slovanskih narodov (Čehi, Poljaki), so se zaključile z odkritjem spominske plošče dr. Janezu Evangelistu Kreku v Šentjanžu na Dolenjskem 18. avgusta.

Narodni svet v Ljubljani je bila javno in na najširši in reprezentativni ravni ustanovljena politična organizacija, ki je združevala vse stranke in si je kot glavni cilj postavila združitev Slovencev in istrskih Hrvatov z ostalimi v monarhiji živečimi Hrvati in Srbi ter pozneje združitev omenjenih narodov v isti državi z vsemi ostalimi Jugoslovani.

Na ustanovni seji so odposlance sestavljali predstavniki najpomembnejših političnih strank in organizacij s področja takratne Kranjske, Štajerske, Koroške in Primorja (Trst in Istra).

Odposlance so zastopali predstavniki naslednjih strank in organizacij: Vseslovenska ljudska stranka, Jugoslovanska demokratska stranka, Jugoslovanska socialno-demokratska stranka (stranka na ustanovni seji ni imela svojih poslancev; naknadno so bili imenovani 11. novembra 1918), Tržaško politično društvo Edinost, Politično in gospodarsko društvo za Istro in Katoliško politično društvo za Slovence na Koroškem. Vsled slabih prometnih povezav predstavniki iz Dalmacije niso pristopili k Narodnemu svetu v Ljubljani.

Na ustanovni seji, ki je bilo hkrati prvo in zadnje plenarno zasedanje, so izvolili in imenovali predsedstvo Narodnega sveta v Ljubljani. Za predsednika je bil imenovan dr. Anton Korošec iz Vseslovenske ljudske stranke.

V delokrog Narodnega sveta so spadale naslednje naloge: zedinjenje jugoslovanskega naroda v samostojno državo; prizadevanje za popolno enakopravnost slovenskega jezika v uradih, šolah in nasploh v javnem življenju; obramba in pospeševanje kulture; gojitev skupnih gospodarskih interesov in zavest o gospodarski osamosvojitvi; predstavljanje slovenskega naroda navzven.

Za nemoteno delovanje javnega življenja in priprav na ustanovitev nove države so bili ustanovljeni naslednji odseki Narodnega sveta: Organizacijski odsek, Ustavno-upravni odsek, Odsek za propagando, Odsek za varstvo interesov napram obstoječi administraciji, Odsek za gospodarsko koncentracijo, Odsek za tujski promet »Jugopromet«, Pokrajinski odseki za Trst, Istro, Goriško, Koroško in Maribor, eventuelno s pododsekom za Prekmurce, Finančni odsek.

Narodni svet je bil pristojen za notranjepolitične in gospodarske zadeve, kar je potrdilo tudi vodstvo Narodnega sveta v Zagrebu.

Zanimiv je bil odnos med Narodnim svetom in Narodno vlado oktobra 1918. V principu je šlo za odnos med parlamentom, torej zakonodajno vejo oblasti in vlado, izvršno vejo oblasti. V omejenem obsegu je izvrševal Narodni svet funkcijo parlamenta, kljub temu, da predstavniki niso bili izvoljeni temveč imenovani. Sej Narodne vlade se je udeleževal predstavnik Narodnega sveta in obratno.

Branko Radulovič