Denar je splošni ekvivalent blaga, ki se izraža s ceno ali vrednostjo blaga. Prvotno je bil blagovni denar, ki so mu sledili kovani, nato državni papirnati denar in bankovci ter kasneje še knjižni denar. Prvotni kovani denar je bil novec, tradicionalno definiran kot kos kovine z določeno težo in kovinsko sestavo, za kar je jamčila kakšna avtoriteta. Novci v današnjem pomenu besede so v glavnem okrogle kovinske ploščice z odtisnjenim pečatom, ki so se prvič pojavili v Mali Aziji okrog leta 600 pred našim štetjem, prvi bankovci pri nas pa sredi 18. stoletja. Vrednost kovancev nikoli ni bila povsem enaka njihovi kovinski vrednosti, ampak je bila vedno nekoliko nižja, da je izdajatelj denarja pokril stroške kovanja, hkrati pa je na račun kovne pravice hotel pridobiti tudi določen dobiček, s katerim je pokrival lastne finančne potrebe.

Upravni (II.) oddelek Dravske banovine je opravljal vse posle iz resorja ministrstva za notranje zadeve, ki so po Zakonu o notranji upravi sodili v banovo pristojnost. V njegovem najbolj izpostavljenem Odseku za javno varnost so se med drugim ukvarjali tudi s kaznivimi dejanji in prestopki.

V arhivskem gradivu upravnega oddelka je v registraturnem fasciklu 13–20 (1924–1930) med gradivom finančne in kriminalistične policije o prekrških zoper trošarine in carine, o sledenju sumljivih oseb, nadzorovanju goljufov in falzifikatorjev ter raznimi ovadbami in varnostnimi poročili ohranjenih tudi več spisov o ponarejanju denarja. Med gradivom je tudi ponaredek dvodinarskega kovanca Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev s portretom kralja Aleksandra Karađorđevića I., z napisom: ALEKSANDAR I, KRALJ SRBA, HRVATA I SLOVENACA A. PATEY (graver) na averzu, prednji strani, in vencem s krono in vrednostjo 2 DINARA na reverzu, hrbtni strani, z letnico 1925. Vsi napisi na kovancu so v cirilici.

Falzifikat je solidno izdelan in je kot dokazno gradivo priložen skupini spisov o ponarejanju dvodinarskih kovancev, čeprav ima na omotu vpisano številko spisa, ki ni ohranjen. Iz Poročila policijskega agenta (II/ št. 3785/2-1929) je razvidno, da sta bila ponarejevalca kot ključavničarska vajenca zaposlena v Strojnih tovarnah in livarnah d. d. v Ljubljani, in bojda sta jih kar nekaj izdelala. Opisan je celoten postopek ulivanja teh kovancev. Originalni kovanec je bil iz zlitine niklja in brona, teže 9,2 g, premera 27 mm, debeline 2,05 mm in okrogle oblike z zarezami na obodu.Ponarejevalca sta imela privilegije, ker sta bila zaposlena v livarni in sta lahko uporabljala grafitni prah za matrico, kalup, v katerega sta vlivala kovance, za zlitino pa sta uporabljala belo kovino, imenovanokompozicijo. Drugi ponarejevalci, kakor je razvidno iz sorodnih zadev, so zaradi omejenih tehnoloških možnosti pri ponarejanju dvodinarskih kovancev zaradi nizkega tališča uporabljali svinec, vendar so bili ponarejeni kovanci zelo mehki, težji, temnejši od originalne zlitine, imeli so tudi zamolkel, nejasen zvok. Za ilustracijo omenimo, da je posamezna številka takratnih vodilnih časnikov, Slovenca in Jutra, stala dva dinarja, oziroma da je vajenec z »novcem kupil žemljo pri branjevki na vogalu Metelkove ulice in Masarikove ceste in je dobil 1.50 Din. nazaj«.

Da je ponarejanje denarja še vedno aktualno, pove tudi dejstvo, da so se že v drugi polovici meseca junija 1992 v samostojni državi Sloveniji pojavili ponaredki prvega slovenskega uradnega denarja, slovenskih tolarjev, in že prej tudi začasnega slovenskega papirnatega denarja, vrednostnih bonov Republike Slovenije. Tudi ponarejanje evrov se nadaljuje, le da so postopki znani samo ponarejevalcem in organom pregona, ker gradivo zaradi »mladosti« še ni prevzeto v arhive.

Gašper Šmid