Skoči do osrednje vsebine

Bojno polje bitke pri Custozzi 24. 6. 1866

Zbirka kart in zemljevidov Arhiva Republike Slovenije obsega 3210 kosov, ki so razdeljeni med 12 tematskih sklopov. V sklopu Vojaške operacije hranimo 43 kosov. Med temi so posebej zanimive karte, ki so nastale po bitki pri Custozzi junija 1866.

Prvi načrt.

Bojno polje bitke pri Custozzi, načrt 1. | Avtor Arhiv Republike Slovenije

Sredi 19. stoletja, na predvečer bitke pri Custozzi, uverture v sedemtedensko vojno med Avstrijskim cesarstvom, Prusijo in zaveznicami obeh držav, je v Evropi tlelo. Vzpenjajoči se nacionalizmi in z njimi povezane ozemeljske težnje, gospodarski vzpon Prusije in negotova politična situacija v Srednji Evropi so na obzorju risali oborožen spopad. Po nastanku združene Italije, katere obstoj je Avstrija ignorirala, za nastalo situacijo pa je krivila Berlin in Nemško zvezo, in zlasti po prihodu protiavstrijsko nastrojenega Otta von Bismarcka na položaj ministrskega predsednika je bila vojna s Prusijo, ki je želela združitev Nemčije po svoji in ne avstrijski meri, neizogibna.

Z napačnimi diplomatskimi odločitvami si je Avstrijsko cesarstvo odprlo fronti na Češkem in v Italiji. 23. junija 1866 je cesarska vojska odkorakala proti Custozzi, v okolici katere se je 24. ob treh zjutraj začel srdit spopad. Italijanski general Alfonso Fererro La Marmora je imel na voljo 120.000 mož, vendar jih je čez reko Mincio spravil le 65.000, kar je tehtnico nekoliko prevesilo na stran nadvojvode Alberta Habsburškega, ki je nad Italijane korakal s 75.000 vojaki, med katerimi je bil tudi 17. cesarsko-kraljevi pehotni polk, ki so ga sestavljali v glavnem Slovenci. 17. pehotni polk se je bojeval na skrajnem desnem krilu, v sklopu rezervne pehotne divizije pod poveljstvom barona Ruprechta. Sama bitka ni potekala po vnaprej določenem načrtu in je na gričevnatem terenu razpadla v precejšen kaos s taktičnimi napakami na obeh straneh, kot je bil na primer samovoljen napad avstrijske konjenice na Italijane, ki je povzročil silen preplah na italijanski strani, vendar na račun življenj tretjine konjenikov, katerih izguba je nadvojvodi Albertu preprečila kasnejše zasledovanje nasprotnika na jug. Kakorkoli, vojna sreča je bila na avstrijski strani, ki je strateško in taktično premagala Italijane pri Custozzi. Končni obračun bitke je bil skoraj 14.000 (dobrih 8000 na italijanski in slabih 6000 na avstrijski strani) izgubljenih vojakov na obeh straneh, ki so bili ali mrtvi ali ranjeni ali zajeti. Bitka pri Custozzi je skupaj z avstrijsko-prusko vojno na Slovenskem pustila močne sledi, ki se kažejo v slovenskem ljudskem pesništvu. Nastajale so pesmi, ki so tematizirale moč strelnega orožja, smrt in cesarja ter so se ponekod pele še v drugi polovici 20. stoletja.

V avstrijsko-pruski vojni ta in druge zmage na italijanskem bojišču niso pomenile dosti. Italijanska kampanja se je za Avstrijce končala 21. julija z bitko pri Bezzecci. Nerazumen pogum, ki je gnal avstrijsko pešadijo, je imel zastrašujoč učinek na italijansko vojsko, manj pa na Pruse, ki so z mnogo boljšimi puškami pešake brez milosti desetkali. Uničujoč in odločilen poraz avstrijske vojske pri Kraljevem Gradcu 3. julija 1866 je prisilil nadvojvodo Alberta k vrnitvi na sever, usoda Benečije pa je bila odločena z mirovnim sporazumom na Dunaju. Pripadla je Franciji, ki jo je, upoštevajoč voljo ljudstva, nemudoma predala Italiji. Poraz v avstrijsko-pruski vojni je Avstrijskemu cesarstvu prizadejal močan udarec. Naslednje leto so Madžari izsilili dvojno monarhijo; nova ureditev je le prilila olja na gorečo »kletko narodov«, ki je dokončno razpadla po prvi svetovni vojni.

Avstrijsko-pruska vojna je bila zlasti pruski testni poligon za razvoj novih vojaških taktik. Postalo je očitno, da konjenica proti s strelnim orožjem oboroženim pešcem na bojnem polju ne bo več igrala nobene vloge. V ospredje so se prerinili topništvo, izboljšano strelno orožje in prvi neuspešni poskusi z neprebojnimi jopiči. Drugo polovico in konec 19. stoletja je zaznamovalo vse bolj krvavo preizkušanje novih strategij in orožja na vseh celinah, ki je nenazadnje kulminiralo v prvi svetovni vojni, vojni, ki naj bi končala vse vojne.

Anja Paulič