Pred časom je bilo v skladišču Arhiva Republike Slovenije najdeno gradivo, za katerega se je izkazalo, da ga je med letoma 1951 in 1970 ustvarila slovenska podružnica Jugoslovanske avtorske agencije in njeni predhodniki. Jugoslovanska avtorska agencija (JAA) je nastala konec leta 1954 z izločitvijo dela avtorskih zvez iz takratnega Zavoda za zaščito avtorskih pravic. Njeno poslanstvo je bilo zastopanje in posredovanje avtorskih pravic. Agencija je imela sedež v Beogradu in zastopstva v Zagrebu, Ljubljani, Sarajevu in Skopju. Zastopstvo za Slovenijo je bilo ustanovljeno v letu 1955. Njegov prvi upravnik je bil pesnik, urednik in pravnik Rado Bordon, sedež pa je bil v prvem nadstropju palače Kavarne Evrope na Figovcu (danes Slovenska cesta 47), kjer ima še danes svoje prostore Avtorska agencija za Slovenijo, pravna naslednica Jugoslovanske avtorske agencije– Zastopstva za Slovenijo. Že leta 1956 je vodenje ljubljanskega zastopstva prevzela pisateljica, prevajalka in publicistka Nada Kraigher, ki ga je vodila do leta 1977. Agencija se je financirala iz provizije od bruto izplačane vrednosti avtorskih honorarjev. Njena višina je bila v začetku določena pri 6 %, kasneje pa se je zniževala in dosegla 4 % vrednosti bruto avtorskega honorarja.

Poslovanje agencije in zastopstev je bilo organizirano po referatih, ki so pokrivali avtorske pravice posameznih skupin avtorjev. Referati so pokrivali: likovne pravice, književne pravice, gledališke pravice, patente in tehnične izboljšave, pravice izvajalcev in filmske pravice.

Znotraj posameznega referata so obravnavali avtorske pravice različnih skupin avtorjev. Tako je, na primer, referat likovnih pravic vključeval varstvo in posredovanje avtorskih pravic likovnih umetnikov, arhitektov in avtorjev del uporabne umetnosti, referat književnih pravic pa varstvo avtorskih pravic literatov in ostalih avtorjev pri izdaji tiskanih publikacij (avtorjev znanstvenih besedil, publicistov, ilustratorjev, prevajalcev in podobno). Avtorji so bili ob tem razvrščeni tudi na domače in tuje. Podobno je bilo ločeno obravnavano posredovanje in uveljavljanje avtorskih pravic doma in v tujini.

Največji obseg poslovanja – skupaj več kot 95 % vseh honorarjev – so imeli likovni, književni in referat patentov in tehničnih izboljšav. Znotraj likovnega področja je s 95 % deleža honorarjev močno prevladovala upodabljajoča umetnost (dekorativno in industrijsko oblikovanje ter arhitektura), v književnem referatu pa neliterarni avtorji (znanstvena in strokovna dela, učbeniki in podobno) s 94 % vseh književnih del. Uslug avtorske agencije so se posluževali tudi dediči umetnikov, manj pa umetniki sami.

V fondu Jugoslovanska avtorska agencija – Zastopstvo za Slovenijo (SI AS 2144) so se ohranili pretežno zapisi povezani z izplačili posameznih honorarjev. V prvi vrsti so to obračuni, ki jih je agencija pripravljala; te pogosto spremljajo tudi izstavljeni računi. Redkeje so dodane tudi avtorske pogodbe. Večina med njimi je tipskih, je pa mogoče v njih najti zanimive specifikacije naročenih del (za znanstvene raziskave in tehnične izboljšave ter upodabljajočo umetnost). Pri delih, kjer je morala opominjati dolžnike na izplačevanje honorarjev ali pa jih celo zahtevati po sodni poti, so ohranjeni tudi dokumenti v zvezi s temi postopki. Posamezni ohranjeni dokumenti tako niso zelo povedni, v povsem drugi luči pa je mogoče videti serije gradiva, ki so povezane s posamezno skupino avtorskih del. Raziskovalec, ki bi sistematično pregledal vse dokumente posamezne serije (npr. tehničnih izboljšav in patentov), bi lahko pridobil dober pregled nad razvojem posameznih gospodarskih panog (npr. kemične in farmacevtske industrije). Tu in tam pa se med tem gradivom najde tudi osebno sporočilo umetnika, raziskovalca, poustvarjalca, namenjeno naročniku ali avtorski agenciji. Ob že omenjenem gradivu, pa je v gradivu fonda ljubljanskega zastopstva JAA mogoče najti tudi dokumente ali zbirke dokumentov, ki nudijo hiter in širši vpogled v katero od dejavnosti, povezanih z delovanjem Jugoslovanske avtorske agencije. Izmed teh so morda zanimivejši seznami gostinskih obratov, v katerih so gostom predvajali radijski program, zaradi česa so morali preko avtorske agencije plačevati nadomestila za predvajanje mehanične glasbe, namenjena poustvarjalcem. Iz istega razloga so ohranjeni tudi seznami kinematografov in drugih organizatorjev kinopredstav. Za potrebe obračunov tako imenovanih velikih avtorskih pravic so morale avtorski agenciji periodično (mesečno ali letno) pošiljati podatke o izvajanih dramskih in glasbenih delih radijske postaje ter profesionalna in amaterska gledališča.

Za arhivalijo meseca julija smo tako izbrali programe slovenskih profesionalnih in polprofesionalnih gledališč za sezono 1965/66, ki so jih pred začetkom sezone pošiljali avtorski agenciji. Ta je nato pripravila avtorizacijo. V seznamih del so tako ob naslovih in avtorjih del pri delih tujih avtorjev navedeni tudi prevajalci, ob tem so gledališča sporočila tudi predvideno število ponovitev posamezne predstave ter predstave prejšnjih sezon, ki jih bodo še ponavljali v prihajajoči. Programe so poslali Slovensko narodno gledališče Maribor (Drama in Opera), Slovensko narodno gledališče – Drama Ljubljana, Slovensko narodno gledališče – Opera Ljubljana, Mestno gledališče Ljubljana, Šentjakobsko gledališče Ljubljana, Pionirski dom – Mladinsko gledališče oziroma Mladinsko gledališče Ljubljana, Slovensko ljudsko gledališče Celje, Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gledališče Nova Gorica. Medtem ko v programih obeh Oper prevladujejo dela klasičnega opernega repertoarja, pa velja za dramska gledališča, da se izmenjujejo sodobna dela z klasičnimi slovenskimi in tujimi dramskimi deli, pri čemer prevladujejo sodobna. Pri slednjih se ob tem jasno zrcalijo tudi programske usmeritve posameznih gledališč. Poudarjena je usmeritev v sodobnejša besedila pri Mestnem gledališču Ljubljana, specifičen je progam Mladinskega gledališča, pri Šentjakobskem gledališču pa prevladujejo veseloigre in komedije ter dramska besedila domačih avtorjev.

Pripisi na prejetih programih, ki so nastali na avtorski agenciji, pričajo o naknadnih spremembah programov, pomanjkljivih podatkih o avtorjih, naknadno sporočenih podatkih o prevajalcih, izteku avtorizacij, v nekaterih primerih pa so navedene tudi višine tantiem, ki so jih prejeli avtorji.

Jože Škofljanec