V tujski legiji je služil 15 let in potem ostal v drugi domovini

»Pri vsaki dejavnosti sem vedno dal vse od sebe, ne zgolj zase, ampak tudi za ljudi okoli sebe. Tako je bilo v legiji in to mi je ostalo za vedno. Nikoli nisem zjutraj tekel, ker bi mi bilo všeč ali ker mi ne bi bilo všeč, preprosto je to postalo del mene,« pravi Markuš, ki je v legiji ostal 15 let. Ker je del službe oddelal v elitni padalski enoti, se mu je zaradi beneficirane delovne dobe priznalo več kot 15 let.

Terorizem ga je vrnil domov

Ko je po več podaljšanjih pogodbe spoznal, da je upokojitev tako rekoč za vogalom, se je potrudil in si pridelal legionarsko pokojnino. Kljub upokojitvi lahko še naprej dela in tako je od leta 2008 zaposlen v sektorju zasebnega varovanja. Potem ko je nekaj let oborožen spremljal britanske ladje in jih varoval pred napadi piratov v problematičnih delih svetovnih morij, se je zaposlil v francoski družbi za varovanje in se vrnil domov.

»Po tistih dveh odmevnih terorističnih napadih v Bruslju leta 2016 so pri enem od napadalcev doma našli posnetke, ki so kazali, da so teroriste zanimali tudi jedrski objekti. Na podlagi tega je Francija uvedla strožje varovanje vseh objektov, ki so tako ali drugače povezani z jedrskim sektorjem,« pojasnjuje sogovornik, ki s svojimi kolegi nekdanjimi legionarji, pod okriljem zasebne družbe za varovanje, varuje enega od objektov francoske državne jedrske družbe Framatome.

Z ženo in tremi sinovi živi v novo zgrajeni hiši bližini mesta Nîmes na jugu Francije. Nekaj časa je sicer še načrtoval vrnitev v domači Maribor, a si je nedavno premislil, hišo v Sloveniji prodal in se odločil, da ostane v svoji novi domovini. V mestu s približno 150.000 prebivalci, ki velja za najbolj rimsko mesto zunaj Italije, se počuti kot doma in to, da ima do Sredozemskega morja komaj kakšnih 40 kilometrov vožnje, se mu zdi dovolj prepričljiv argument, da tam preživi preostanek življenja.

Bogastvo je tudi prekletstvo države

»Francija je izjemno bogata država, v Evropi je življenjski standard višji morda le še v Nemčiji. V nasprotju z Nemčijo ima Francija številna vojaška oporišča daleč stran od svojih meja, vsa ta infrastruktura zelo veliko stane in država je ne bi vzdrževala, če se ji to ne bi izplačalo. Prav to bogastvo pa je magnet za priseljence z vseh koncev sveta, ne le iz nekdanjih francoskih kolonij, in kot najbrž veste, država vse težje obvladuje problematiko nelegalnega priseljevanja,« pravi sogovornik. Ob tem poudarja, da osebno nima nobenih težav z ljudmi drugih nacionalnosti in ras, saj je v izrazito pisanem okolju odlično sodeloval in sobival tako v času služenja v legiji kot pozneje.

Za svojo družino meni, da uživajo spodobno življenje solidnega srednjega razreda in jim materialno nič ne manjka. Žena, prav tako Slovenka, je po poklicu pravnica in dela kot sodna tolmačka, skupaj zelo lepo zaslužita, pa k temu niti ne prišteva svoje legionarske pokojnine, ki mu pripada kljub redni zaposlitvi, vse dokler se ne bi zaposlil v policiji, vojski ali žandarmeriji. »Čeprav gre naši družini v materialnem pogledu dobro, moram reči, da me motijo negativni trendi, ki jih spremljamo v zadnjem desetletju, in nič ne kaže, da se bo stanje v družbi kaj kmalu izboljšalo,« je do upravljanja države in njenega gospodarstva kritičen sogovornik.

Najbolj ga skrbi slabšanje varnostnih razmer v Franciji. Podobno kot v drugih bistveno večjih in bolj razvpitih francoskih mestih je tudi v Nimesu nekaj četrti, kamor si policija ne upa oziroma si tja upa zgolj z do zob oboroženimi okrepitvami. »Predolgo so se organi države, skriti za izgovor strpnosti, obračali proč od preprodajalcev mamil in organiziranega kriminala. Kriminal je dobil krila, običajni ljudje se kriminalcev bojijo in jih sovražijo, upravičeno izgubljajo zaupanje v institucije države in to za nikogar ni dobro,« razmišlja Markuš.

Da je varnostni aparat neuspešen, po njegovem mnenju najbolj dokazujejo dva ali tri metre visoke ograje okoli večine osnovnih in srednjih šol. Da država ne zmore zagotoviti varnosti svojim najranljivejšim, se vsak dan spomni vsak šolar ali dijak, ko mora za vstop na območje šole ob čitalnik položiti svojo identifikacijsko kartico. »Kriminal se je kot gangrena razširil po vsej Franciji. Bojim se, da je za zdravila za to gangreno prepozno, kako se človeka reši pred napredovalo gangreno, pa vsi vemo. Brez nasilnega posega v telo ne gre,« je slikovit mož, ki zase priznava, da bo do smrti ostal vojak po duši.

Vesel je, da lahko svojim trem otrokom privošči šolanje na zasebni šoli, kjer je možnost, da doživijo nasilne incidente, bistveno manjša kot na javnih. Ker se zaveda, da sinov ne bo mogel neprestano spremljati na vsakem koraku, velik poudarek daje vzgoji za varno bivanje in preživetje na ulicah domačega mesta: »Preventiva se mi zdi ključna, zelo veliko se pogovarjamo o teh temah. Fantje so že ponotranjili, da ne smejo iskati težav, zato se v šolo in domov vozijo pretežno z avtobusi, ki ne peljejo skozi problematične četrti. Naučil sem jih, da se v kritičnih situacijah ne junačijo. Če jim nekdo na ulici zagrozi, naj mu mirno prepustijo telefon in kar pač zahteva od njih, to je gotovo bolje, kot da jih napadalec razreže ali zabode s skalpelom, ki je med takšnimi ljudmi priljubljeno orožje.«

Kako ostati varen v vse bolj nevarnem času?

Čeprav se zaveda, da to, da večina staršev svoje otroke vzgaja na podoben način, nasilneže utrjuje v prepričanju, da so Francozi večinoma strahopetci, in jim vliva dodaten pogum za nadaljevanje svojega početja, Markuš drugega načina ne vidi. Tudi iz svojih izkušenj zelo dobro ve, v kako temačne in nevarne vode lahko posameznika odnese spirala nasilja, tega pa svojemu otroku ne želi noben starš.

Za svoje in druge otroke v Franciji želi, da bi se tudi oni lahko veselili prihodnosti, v kateri bodo živeli bolje od svojih staršev, tako kot je veljalo za veliko večino generacij v preteklosti. »Za preživetje v prihodnost bodo potrebovali veliko znanja in še več sposobnosti kritičnega mišljenja. V lepši jutri jih slepa ubogljivost zagotovo ne bo popeljala,« meni sogovornik, ki je izjemno kritičen do ravnanja svoje vlade in evropske administracije. Strah ga je, da bosta tako Pariz kot Bruselj poskušala z manipulacijami in zastraševanjem ljudi prepričati, da bodo videli nevarnost tam, kjer je ni, da je ne bi videli tam, kjer zares grozi. »Medtem ko se zadolžujemo in ta denar porabljamo za oboroževanje, ker naj bi nas bilo strah, da bodo Rusi napadli vso Evropo, ljudje niti ne opazijo, kako se nam slabša kakovost življenja. Z razdeljenim in prestrašenim ljudstvom je lažje manipulirati.«

Čeprav mu je žal Ukrajincev in jih podpira v njihovi patriotski obrambi, se mu razmišljanje o tem, da bi Francija in druge evropske države tja pošiljale svojo vojsko, svoje sinove, zdi popolnoma zgrešeno. »Težko verjamem, da bo Rusija po Ukrajini napadla vso Evropo, kot to trdijo isti ljudje, ki so takoj po začetku ruske invazije in začetnem neuspehu zatrjevali, da je ruska vojska na robu propada in da je pahnjena v srednji vek, vojna pa traja že več kot tri leta,« pravi Markuš.

Kam bo šel na stara leta, ko ne bo več mogel delati? »Legija zelo dobro poskrbi za svoje ljudi, med drugim ima svoj dom upokojencev. Na stara leta, če ne bom imel kam iti in če me domači ne bodo marali, vem zagotovo, da me čaka soba v legionarskem domu ostarelih,« v smehu pogovor konča upokojeni legionar.