V Splitu odmeva slovenska pesem iz društva Triglav

Zgodovinska povezanost na vseh ravneh in domačnost med državama in njenimi prebivalci pa se po drugi strani ne kaže v tem, da bi v sosednji članici Evropske unije živelo in delalo vse več Slovencev. Na Hrvaškem je še leta 1991 prebivalo 22.376 Slovencev, danes jih je 10.500. »V mestu Split živi 196 Slovencev, v splitsko-dalmatinski županiji pa je 410 oseb, ki predstavljajo slovensko manjšino na tem območju,« nam z aktualnimi podatki postreže Cveto Šušmelj, ki je leta 2010, ko se je upokojil, postal predsednik Slovenskega kulturnega društva Triglav Split.

Sin častnika je pristal v Dalmaciji

Sogovornik se je rodil leta 1948 na Kokrici pri Kranju, od koder je bila njegova mama Francka, rojena Arnež, oče Cvetko je prihajal iz okolice Nove Gorice. »Že zgodaj v mojem otroštvu smo odšli iz Slovenije, oče je bil častnik v vojaški mornarici, tako da smo se večkrat selili. Živeli smo v Lovranu, Pulju, Šibeniku, leta 1976 pa smo se ustalili v Splitu.

Moje celotno šolanje je potekalo na Hrvaškem, končal sem pravno fakulteto v Splitu, nato še magisterij pravnih ved. Nazadnje sem bil zaposlen v OTP banki kot pravni svetovalec,« pojasni Šušmelj, ki še vedno deluje kot sodni tolmač.

Ženo Ano je spoznal v času študija, saj je prišla iz Slavonije študirat v Split. Tako je družina pognala korenine v mestu pod Marjanom, zato tudi v času razpada skupne države ni bilo nobene dileme, ali naj ostanejo v Splitu. »To res nikoli ni bilo vprašanje. Tu smo se vselej počutili kot doma, to se ni spremenilo niti z novo državo. Nikoli nismo imeli nobenih težav nacionalističnega ali političnega izvora, ne z družino ne z našim društvom,« pojasni Cveto, ki živi v privlačni četrti Bačvice, tako da nima daleč do priljubljene istoimenske plaže niti do nekaj sto metrov oddaljenega starega mestnega jedra z osrednjo tržnico in znamenito rivo.

V mladi samostojni državi so se Slovenci v Splitu hitro zganili in še bolj povezali. Slovensko kulturno društvo Triglav Split so ustanovili 9. maja 1992. »Na začetku je društvo štelo 350 članov, organizirali smo se z namenom, da ohranimo in negujemo identiteto Slovencev v Republiki Hrvaški, skrbimo za našo kulturo in slovenski jezik ter ohranjamo in razvijamo tradicionalno dobre prijateljske odnose z Republiko Hrvaško. Pri nas smo imeli 25 let organiziran pouk slovenščine, žal pa se je s smrtjo učiteljice in pomanjkanjem učencev to končalo. Aktivni smo v Splitu, po vsej Hrvaški in v matični domovini. Mešani pevski zbor že 27 let sodeluje na reviji Primorska poje in na Taboru slovenskih zborov v Šentvidu pri Stični. Spoznali smo več kot 80 zborov. Klekljarska sekcija društva neguje izdelavo idrijske čipke in se vsako leto udeležuje festivalov v Idriji, Lepoglavi in ​​na Pagu. V okviru društva deluje tudi sekcija, ki se ukvarja z izdelavo predmetov iz keramike, dvakrat na leto izdamo revijo Planika,« našteva navdušeni harmonikar, pevec in planinec.

Split je zaradi turizma vse dražji

Split je bil dolgo zgolj tranzitno mesto za turiste, ki so odhajali na dalmatinske otoke ali proti Makarski in Dubrovniku. V tem stoletju je metropola Dalmacije postala zelo priljubljena turistična destinacija, zgodila se je prava eksplozija obiskovalcev z vsega sveta, kar je privedlo do velike preobrazbe drugega največjega hrvaškega mesta, ki šteje več kot 160.000 prebivalcev.

»Res občutimo močno rast turizma, zaradi tega je življenje v Splitu postalo precej dražje. Najemnine in drugi življenjski stroški so se opazno povišali, zato je predvsem mlajšim težje načrtovati dolgoročno bivanje in načrtovanje družine. Mesto se duši v prometu, poleti imamo veliko zastojev, javni promet je preobremenjen. Precej več bo treba vlagati v urejanje prostora in pripadajoče infrastrukture, da bi se izboljšala kakovost življenja. Res pa je, da razvoj turizma prinaša veliko denarja in naložb, čeprav so ob velikih poletnih gnečah tu še drugi negativni pojavi. Na vrhuncu sezone so v pristanišče prispele tudi tri velike križarke na teden, na letališču so imeli po 150 prihodov in odhodov letal na dan, vse to prinaša zahtevne izzive za razvoj mesta na vseh ravneh,« se zaveda sogovornik.

Ravno zaradi velike gneče in vse hujših vročin v poletnem obdobju priporoča obisk Dalmacije maja in junija ter septembra in oktobra, ko je vreme prijetno, kot naročeno za raziskovanja in potepanja: »Toplo priporočam ogled Dioklecijanove palače, sprehod po rivi in vzpon na mestni hrib Marjan. Ljubitelji muzejev in galerij bodo navdušeni nad arheološkim in etnografskim muzejem ter Galerijo Meštrović. Kulinarična ponudba je iz leta v leto bogatejša in kakovostnejša, pri nas morate obvezno poskusiti pašticado, morske dobrote, našli boste tudi vrhunska vina in oljčno olje.«

Podobno kot Istra ima tudi Dalmacija v slovenskih srcih posebno mesto, v srcih Dalmatincev pa pripada posebno mesto nogometnemu klubu Hajduk, ki je že zdavnaj presegel klasično naklonjenost športnih navijačev, saj je postal prava religija, način življenja in miselnosti v mestu in regiji.

»Ne boste verjeli, toda nikoli nisem bil navdušen nad nogometom. Seveda poznam to obsedenost s Hajdukom, a se me nikoli ni posebej dotaknila. Pravzaprav sem si v vsem življenju ogledal le eno nogometno tekmo na stadionu Poljud, pa še to ni bila tekma Hajduka. Leta 2021 sta se na Poljudu pomerili reprezentanci Hrvaške in Slovenije, spomnim se, da je slovenska vrsta igrala skromno in je izgubila. Mene bolj zanimata glasba in planinarjenje,« iskreno prizna Šušmelj, čigar žena Ana je prav tako bolj umetniška duša. »Tudi ona se je v našem društvu več kot 20 let učila slovenščino, med drugim je izdala knjigo poezije v slovenskem in hrvaškem jeziku. Tudi najina otroka, rojena Splitčana, znata slovensko. Hčerka Tatjana je odšla na študij jezikov v Parmo in je v Italiji tudi ostala, sin Danijel, ki je končal ameriški kolidž v Dubrovniku, pa z družino živi na Irskem, kjer dela v menedžmentu. Ponosni smo tudi na vnuka dvojčka, ne glede na razdalje se obiščemo dvakrat ali trikrat na leto, srečamo se pri njih ali pa v Splitu, kjer je vendarle najlepše,« še pove Cveto Šušmelj.