V deželi Petra Pana so vsi lepi in fit

Janine Koleta je družbo sprva iskala na skupinskih vadbah na plaži, raznih srečanjih in zabavah, a kaj kmalu ugotovila, da si jo mora prav zaradi nenehne fluktuacije, prihodov in odhodov, vedno znova obnavljati in iskati nove prijatelje. Tam je namreč že veliko dlje, kot izseljenci ponavadi ostanejo. Pritegnejo jih lahkotnost, sproščenost, zabava in izogibanje odgovornostim, odganjajo pa nizke plače in visoke cene najemnin, pa tudi zasičenost s takšnim načinom življenja in želja, da si ustvarijo nekaj konkretnega in trajnega, ne pa hipnega, efemernega, tako profesionalno kot drugače.

»Če si vsaj malo karierno orientiran in nekoliko materialista ter da nisi žurer drogeraš, greš po dveh letih večinoma kam drugam, ker imaš dovolj tega peterpanovskega življenja. Zato, da bi si pač zgradil življenje. Prijatelje si zdaj iščem samo še v službi in na padlu, na zabave se mi ne ljubi več hoditi, ker sem že predolgo tu. Ustaljena sem, imam psa, vem, kaj mi je všeč, in iščem ljudi, ki imajo iste hobije, da se lahko potem ob njih družimo. Je pa bil to kar selektiven proces,« priznava.

Vedno polne plaže

»Ljudje so zelo sproščeni, vsi so zadovoljni s tem, kar imajo. Hočejo, da jih drugi pustijo pri miru, da lahko delajo svoje, športajo in žurajo ter da nimajo pretiranih odgovornosti. Veliko jim pomeni tudi videz, ker se pač vsi ukvarjajo s športom. Dobiš pa vtis, da nihče nič ne dela, ker je plaža sredi dneva vedno polna,« pravi Janine in dodaja, da se je temu načinu življenja že popolnoma prilagodila. »Življenje v Španiji je na splošno na neki način super, odvisno pa je tudi od tega, kje si. Ne vem, kakšno je življenje v manjših krajih, kjer ni toliko izseljencev, tu, kjer sem jaz, pa je do nas zelo prijazno.«

Kot glavne prednosti našteje bližino morja; možnost, da užiješ dan tudi pozneje, ker se pač vse – od sončnega vzhoda do dela in večerje – dogaja pozneje; pripravljenost ljudi na druženje tudi med tednom, ne le med vikendom; ukvarjanje s športom; dobro razpoloženje v izseljenski skupnosti ter nenujnost znanja lokalnega jezika; kot slabosti pa oddaljenost narave, drage najemnine in žurersko sceno.

»Imajo zelo razvito tehno in elektronsko sceno; vsakih nekaj tednov na primer priredijo nedeljski Brunch in the Park, neke vrste dnevno zabavo, ki traja do večera. Ljudje tam pijejo alkohol in jemljejo droge in sploh ne vem, kako so sposobni iti v ponedeljek v službo. Če nisi del te scene in če ti ni všeč, da se vse dogaja zelo pozno – večerja se ob desetih zvečer, v klub se gre ob dveh zjutraj – se boš zelo težko vklopil. V teh štirih letih in pol dejansko nisem spoznala nikogar, ki bil trezen ali ne bi rad žural.«

Hkrati je Barcelona znana tudi po tem, da je »Peter Pan Land«, kot ji pravi. Dežela, v kateri ljudje nočejo odrasti. Želijo uživati, ne pa se vezati. »Še posebno v izseljenski skupnosti je težko najti ljudi, ki bi se radi čemu zavezali. Veliko je poligamije, veliko je odprtih zvez; gejevska scena je velika, Barcelona ima eno največjih gejevskih skupnosti na svetu; na aplikacijah za zmenke ljudje iščejo avanture. »Mogoče je to zaneslo sem iz Južne Amerike, ampak večinoma ljudje, ki pridejo samski v Barcelono ali tu potem hodijo na zmenke, ostanejo samski. So pa ljudje v Barceloni zelo, zelo lepi in privlačni; vsi so fit, ker toliko športajo. Ampak to je tudi to.«

Nori na padel

Ljubezen je zato tam našla v športu, ki je na celotnem Iberskem polotoku zelo priljubljen, vse bolj pa se širi tudi pri nas. Že prej omenjeni padel ni daleč tenisa, ki ga je Janine Koleta intenzivno igrala petnajst let. Razvil se je v Mehiki v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, desetletje pozneje pa je prodrl v Španijo in od tod še v Argentino. Pravi razcvet je zaradi svoje narave – je »brezstičen« in se ga lahko igra na prostem – doživel v obdobju pandemije covida-19, v Sloveniji pa so se prva igrišča zanj pojavila v Ljubljani leta 2022.

»Gre za šport, ki je mešanica skvoša in tenisa in se igra na manjšem igrišču kot tenis. Del igrišča so tudi steklene stene, kar pomeni, da se lahko žogica od nje odbije, da jo ti udariš nazaj. Padel je veliko lažje igrati kot tenis, zato je dosegljiv veliko več ljudem. Kdor v življenju ni igral tenisa, lahko igra padel na zelo visoki ravni. Poleg tega je družaben, vedno se igra v dvojicah. Takšna kul rekreacija je in je seveda zato najhitreje rastoči šport v Evropi ali celo na svetu – ker je pač zasvojljiv,« pojasni Janine.

Soigralce na sebi podobni ravni si lahko tam poiščejo na aplikaciji Playtomic, šport pa je tako priljubljen, da je treba termin za igro v prime timu, to je ob šestih oziroma sedmih zvečer, rezervirati že kak teden vnaprej. Pa čeprav v Barceloni kar mrgoli igrišč zanj. Veliko je tudi turnirjev, tako rekoč vsakotedenski so. »Ni, da ni. Če želiš igrati vsak dan, lahko.«

Tako kot padel, ki ga je v Barceloni ceneje igrati kot pri nas, je tam lahko dosegljivo vse drugo. Trgovine so odprte tudi v nedeljo, tudi takrat je mogoče marsikaj početi, »čeprav je Barcelona v primerjavi s kakim Londonom pravi dolgčas«, dodaja sogovornica, ki je izkusila oboje. Ob tem se v Barceloni lagodno živi tudi zato, ker ne potrebuješ avta in se lahko kamorkoli odpraviš z javnim prevozom ali kolesom, svojim ali takšnim, kot je naš BicikeLJ. Psi, sama ima samičko maltipooja po imenu Charly, sicer denimo na avtobus ne smejo, dobrodošli pa so v restavracijah in trgovinah.

Ker v Barceloni nima avta, si je Janine kupila še eno tamkaj priljubljeno sredstvo, motor, in to samo zato, da se lahko z njim odpelje na treninge padla. Igrišča so namreč oddaljena od središča mesta, kjer živi. Ko sva se slišali po telefonu, je ravno prejela sporočilo, da padel, dogovorjen za tisti dan, odpade. Tako pač je tam, zavzdihne in prizna, da če se je česa navzela, se je dvojega: navadila se je zamujati, ker to vsi počnejo, in v zadnjem trenutku spreminjati načrte – ker se nikoli nihče ne drži dogovorjenega.