Sredozemlje ogrožata pomanjkanje vode in odvisnost od uvoza energije in hrane

Ogroženih 180 milijonov ljudi

V poročilu Climate WEFE Nexus iz leta 2024 so med ključnimi težavami sredozemskih držav navedli pomanjkanje vode in veliko odvisnost od uvoza energije in hrane. Poleg podnebnih sprememb prehransko in energetsko varnost Sredozemlja ogrožajo tudi konflikti, kot je denimo vojna v Ukrajini.

Že danes se s pomanjkanjem vode sooča 180 milijonov prebivalcev držav sredozemskega bazena. Naraščajoča težava je tudi zmanjševanje kakovosti vode zaradi onesnaževanja in povečevanje slanosti zaradi prekomernega črpanja podtalnice. Poročilo sredozemski bazen zamejuje s Portugalsko in Marokom na zahodu ter Jordanijo na vzhodu, z Alžirijo, Libijo in Egiptom na jugu ter s Francijo in Italijo na severu.

Pomanjkanje vode in vročinski stres bi lahko vplivala na pridelek ključnih osnovnih živil, kot so olive, grozdje, sadje, žita in zelenjava. Stopnje izpada pridelka se razlikujejo glede na državo, pridelek ali scenarij izpustov toplogrednih plinov (optimističen, zmeren, pesimističen). Razpon znaša od 80-odstotnega izpada pridelka sončnic v Španiji do skoraj tretjino večjega pridelka oljk v celotni regiji. Sektor živinoreje se bo po napovedih skrčil zaradi negativnih posledic vročinskega stresa, pomanjkanja krme, slabšega zdravja in »produktivnosti« živali.

Skoraj vse države razen Alžirije, Egipta in Libije se soočajo tudi z veliko odvisnostjo od uvoza energije. Pri proizvodnji elektrike so sredozemske države še zelo odvisne od fosilnih goriv. Poraba obnovljivih virov energije je leta 2020 predstavljala le 11 odstotkov celotne energetske porabe. Sicer pa imajo mediteranske države velik potencial za zmanjševanje toplogrednih izpustov (t. i. blaženje podnebnih sprememb) prek pospešenega prehoda na obnovljive vire energije. To zahteva preudarno prostorsko načrtovanje, da bi se izognili konfliktom z drugimi uporabami prostora.

Opuščanje pridelave riža, zmanjševanje staleža živine

Glavni ugotovitvi poročila sta, da ukrepi prilagajanja, ki zasledujejo samo en cilj, na primer prehransko varnost, ne zadoščajo več. Vodijo namreč lahko v konflikte z drugimi cilji, denimo z zagotavljanjem energetske in vodne varnosti. Kot ukrepe, ki imajo največji učinek na vse štiri stebre (voda, energija, hrana, ekosistemi), poročilo navaja spremembe vedenja (zmanjšanje odpadne hrane, zmanjšanje uživanja mesa) in ekosistemske pristope (na naravi temelječe rešitve, agroekološke prakse). Slednje konkretno pomeni, da mora biti ohranjanje zdravih ekosistemov v središču vseh ukrepov. Tehnološki ukrepi imajo omejen domet. Koristni so predvsem pri vzpostavljanju sistemov zgodnjega opozarjanja in digitalizaciji kmetijstva, je razvidno iz poročila.

»Zgodovinsko so ukrepi v Sredozemlju pomenili gradnjo namakalnih sistemov, izboljšanje njihove učinkovitosti, povišano učinkovitost kmetijstva na splošno, gradnjo rastlinjakov oziroma ukrepe za gojenje določenih prehranskih izdelkov v zavarovanem okolju. V zadnjih letih pa ti ukrepi, tudi na območjih, kjer so vanje vložili na stotine milijonov evrov, niso dovolj. V najbolj prizadetih državah opažamo sistemske spremembe, torej odmik od kmetijskih sistemov, ki so posebej izpostavljeni bolj pogostim sušam in vročini,« je navedel dr. Žiga Malek, znanstveni sodelavec na področju dinamik rabe tal in ekosistemov na biotehniški fakulteti univerze v Ljubljani in mednarodnem inštitutu IIASA na Dunaju. Primer je delno opuščanje pridelave poljščin, ki potrebujejo veliko vode, kot je riž. To je posebej opazno v Italiji, kjer so po posebej sušnih letih 2022 in 2023 zmanjšali območja za pridelavo riža za več deset tisoč hektarjev.

Podobno so regionalne oblasti v Kataloniji lani zaradi sušnih razmer omejile porabo vode za pridelavo krme in napajanje živine. Po besedah Maleka na mnogih območjih Sredozemlja zmanjšujejo stalež živine, zlasti goveda, in ga zamenjujejo z drobnico. Podobno se zadnje desetletje (zaradi pogostejših in vse bolj intenzivnih suš) dogaja v Kaliforniji, ki ima prav tako sredozemsko podnebje. »Ponavadi smo od odločevalcev poslušali le, da je treba izboljšati učinkovitost namakanja, kar je pogosto vodilo v še večjo rabo vode, sedaj pa opažamo, da se zavedajo omejitev naravnih virov, kot je voda,« bolj strateško razmišljanje na najvišjih ravneh opaža Malek.

Čedalje bolj se kombinirajo tudi tehnološki in sonaravni ukrepi, dodaja Malek. Kot primer navede konvencionalne nasade oljk, ki jih dopolnjujejo stalna pokritost tal z zelišči ali grmovnicami. To pomaga pri zadrževanju vode v tleh in zmanjšuje erozijo. Kot potencialno koristen ukrep pri prilagajanju kmetijstva podnebnim spremembam Malek omenja agrofotovoltaiko. Na določenih lokacijah in v določenih kmetijskih sistemih lahko po njegovem mnenju kmetom precej pomaga, saj poleg proizvodnje električne energije, ki se lahko porabi pri samih kmetijskih operacijah, pomaga tudi pri zmanjševanju potreb rastlin po vodi, s čimer blaži sušo, ali pa nudi senco živini (predvsem drobnici), kar zmanjša vročinski stres.

»Novi ukrepi, bodisi tehnološki bodisi sonaravni ali njihova kombinacija, imajo pogosto nižji hektarski donos v primerjavi s konvencionalnimi sistemi. Vendar imajo bolj stabilne donose in manjše vplive na okolje (vodo, tla, ekosisteme), zato so primernejši za Sredozemlje ter podobna sušna in polsušna območja po vsem svetu,« poudarja Malek.

Konflikti zaradi vode

Slovenija je na robu Sredozemlja. Če bi se uresničil najbolj pesimističen scenarij – dvig povprečne globalne temperature za šest stopinj Celzija –, bi ob koncu stoletja imeli klimo kot jug Španije. »Ukrepi prilagajanja bi v tem primeru morali biti zelo ambiciozni in bi tudi zelo veliko stali. Kasneje, kot se jih bomo lotili, dražji bodo,« poudarja Malek.

Vprašanje pa je, ali jih bo družba sprejela. »Na jugu Španije imamo danes kilometre in kilometre rastlinjakov, kar poleg sistema, ki je bolj prilagojen na sušno in vroče podnebje, pomeni tudi večjo energetsko intenzivnost, onesnaževanje s plastiko, povišane stroške obratovanja in degradacijo krajine. Zlasti zadnje je v Sloveniji pomembno, saj že danes vidimo odpor do umeščanja obnovljivih virov v prostor zaradi vpliva na kulturno krajino. Kaj bi bilo šele, če bi vse kmetijstvo na Primorskem morali plastificirati. Predstavljajte si popolnoma plastično Vipavsko dolino,« opozarja Malek.

Prilagajanje na novo podnebno realnost bi pomenilo tudi precej več vlaganja v namakanje, o katerem se pogovarjamo že desetletja, vendar se nikamor ne premaknemo. Na obzorju pa je že nova nevarnost, njeni obrisi so se ob preteklih sušah že izrisali. »Izkušnje iz ostalih sredozemskih držav kažejo, da bo povišana raba vode v kmetijstvu vodila v več konfliktov med uporabniki vode, to je kmetijstvom, industrijo, turizmom, energetiko in gospodinjstvi, ter v več omejitev. Zahtevala bo tudi velika vlaganja v nove vodne vire. Po tem scenariju bi na slovenski Obali verjetno bolj realistično postalo razsoljevanje vode, ki je drago in energetsko intenzivno,« pravi Malek.