Šolali bi se v Sredozemlju, delat pa šli proti severu

Ministri za visoko šolstvo MED9 so se aprila sestali na Brdu pri Kranju s ključnim vprašanjem: kako beg možganov iz sredozemskega prostora spremeniti v pozitivno »kroženje« možganov. Države so sicer v različnem položaju; ene so vir migracij, druge cilj, tretje tranzitne države. Slovenija je zato dala pobudo za vzpostavitev Mediteranskega mobilnostnega mehanizma (MMM) kot regionalnega programa mobilnosti, so pojasnili na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in inovacije: »Temeljil bi na mrežnem pristopu: vsaka država bi prispevala sredstva za gostovanje tujih študentov in učiteljev, mobilnost pa bi temeljila na mrežah univerz in njihovih partnerskih programih. Takšen model je preprost in finančno prilagodljiv. Prožen je tudi glede na to, koliko se želijo posamezne države članice v programu udejstvovati, in glede na to, kako bi se lahko nadgradil v druge oblike sodelovanja.«

Kot so dodali na ministrstvu, bi bila ključna prednost MMM, da bi ga lahko izvajali skupaj z Erasmus+ in drugimi programi, sodelovali pa bi tako znotraj MED9 kot tudi z državami južnega Sredozemlja. Na aprilski konferenci so ustavili tudi delovno skupino, ki bo oblikovala koncept MMM. Poleg držav MED9 v skupini kot opazovalka sodeluje tudi Unija za Sredozemlje, ki združuje članice EU in 15 držav južne in vzhodne obale Sredozemlja.

Ključno povezovanje

Na ministrstvu za visoko šolstvo so poudarili, da je bila v zadnjih letih pobudnica razprav, kako okrepiti akademsko sodelovanje v Sredozemlju, Evro-sredozemska univerza (EMUNI) s sedežem v Piranu, katere soustanoviteljica je Univerza v Mariboru. Kot so odgovorili na EMUNI, vpisujejo študente iz več kot dvajsetih držav, predvsem iz Evrope in južnega Sredozemlja. Dodali so, da bi bilo nujno, da bi čim prej uveljavili štipendijsko shemo MMM: »Ugotavljamo velik razkorak med številom prijavljenih in dejansko vpisanih študentov – torej med željami mladih in realnimi možnostmi. Glavni razlogi za to so pomanjkanje podporne štipendijske sheme ter preveč zapleteni vizumski postopki, ki otežujejo dostop študentom s južne obale Sredozemlja. EMUNI si prizadeva nasloviti obe oviri, saj sta ključni za resnično medkulturno mobilnost. Prav tu se odpre priložnost, da MED9 aktivno sodeluje pri reševanju teh izzivov, s ciljem vzpostavitve sheme MMM in reforme vizumskih režimov, kar bi bistveno povečalo vključevanje mladih iz regije.«

Obstoječi programi mobilnosti sicer omogočajo tudi sodelovanje z državami južnega Sredozemlja, a na EMUNI opažajo, da so številke vključevanja zelo nizke: »Trenutno manj kot en odstotek tamkajšnjih študentov sodeluje v mobilnosti, kar je neprimerljivo z ambicioznim ciljem EU, da bo do leta 2030 vsaj 23 odstotkov vseh diplomantov sodelovalo v mednarodni izmenjavi.«

Z Univerze v Mariboru, kjer skoraj polovico vseh mobilnosti študentov in osebja izvedejo z institucijami iz držav MED9, so odgovorili, da velik del razvojnih izzivov Sredozemlja presega meje EU, zato podpirajo pobudo o nadaljnji razpravi o vključevanju celotnega Sredozemlja v MMM: »V okviru sodelovanja v programu Erasmus+ smo vzpostavili močno mrežo partnerskih institucij v državah južnega Mediterana, kjer pa smo se v zadnjih letih morali osredotočiti predvsem na sodelovanje z visokošolskimi institucijami iz Egipta, saj sredstva programa Erasmus+ za to regijo zadoščajo le za sodelovanje z manjšim številom partnerjev, če želimo, da so ta partnerstva dolgoročna.«

Izzivi

Mladi v MED9 imajo sicer dobre možnosti za visokošolski študij, vse države so članice Evropskega visokošolskega prostora in aktivno sodelujejo v Bolonjskem procesu, so odgovorili z ministrstva za visoko šolstvo. Dodali so, da v teh državah sodelujejo številne močne univerze, a pomembni izzivi ostajajo »beg možganov, ujemanje študijske ponudbe z razvojnimi potrebami okolja in neuravnotežena mobilnost«. Podobno ugotavljajo tudi na Univerzi v Mariboru: »Južne in vzhodne članice EU še vedno nadpovprečno občutijo odliv visoko usposobljenih kadrov proti severni in centralni Evropi, kar slabi lokalne inovacijske ekosisteme. Cilj mobilnosti ne sme biti le mobilnost, temveč kroženje znanja. Povečujejo se tudi neskladja med spretnostmi in potrebami trga dela.«

Na Univerzi v Ljubljani, kjer so 42 odstotkov vseh mobilnosti v minulem študijskem letu izpeljali v države MED9, od koder je k njim prišlo 48,5 odstotka vseh gostujočih študentov, so glede tega opozorili tudi na odgovornost univerz: »Prihodnost mladih v regiji MED9 je v veliki meri odvisna od gospodarskega razvoja držav, njeni fleksibilnosti in zmožnosti sledenja zahtevam trga in tehnološkemu razvoju. Pri tem je pomembno, da tudi univerze kot najpomembnejše izobraževalne institucije v državah sledijo potrebam trga dela in temu ustrezno posodabljajo svoje študijske programe oziroma razpisujejo nove programe ter prilagajajo vpisna mesta za tiste programe, kjer se na trgu dela izkaže večja oziroma manjša potreba.«

Zaželena Španija

Podatki CMEPIUS, nacionalne agencije za program Erasmus+, kažejo, da sta v Sloveniji izmed držav MED9 najbolj zaželeni državi za mobilnost učencev, dijakov, študentov in osebja Španija in Portugalska, najmanj zanimanja je za Malto, Grčijo in Ciper. V Slovenijo pa prihaja največ mladih in osebja iz Španije, sledi Francija.

Vodja mednarodne pisarne Strokovnega izobraževalnega centra Alme M. Karlin (SIC) iz Celja Natali Borinc pravi, da so pred več kot dvajsetimi leti, ko so začeli mednarodne aktivnosti, sprva odločali za projekte in mobilnosti v države, ki so med mladimi zaželene. Danes šola s programi s področja turizma in gastronomije izbira države glede na to, kaj želijo doseči z mobilnostjo, razlaga Natali Borinc: »Povabimo mentorje iz podjetij, da povedo, kakšne so potrebe trga dela, kje vidijo največji primanjkljaj, katerih gostov je največ …«

Največ dijakov SIC Alme M. Karlin odhaja v tujino na praktično usposabljanje pri delodajalcu. Ker večina želi v tujino med poletnimi počitnicami, so prav države MED9 manj primerne, razlaga Borinčeva: »Dijaka ne moreš poslati na 40 stopinj Celzija in da bo še v kuhinji delal. Vprašamo se, kaj želimo z mobilnostjo pridobiti, kaj želimo dijaka naučiti? In če to najdemo v državah MED9, to ponudimo. Poslali smo jih denimo na Madeiro. Ne da bodo šli na morje, ampak ker imajo tam all-inclusive, petzvezdične hotele in ker je Madeira pojem odlične turistične destinacije. Želimo, da so bogatejši za izkušnjo, strokovne kompetence, znanje, da so bolj samozavestni, dobijo boljšo samopodobo, da vidijo, da so cenjeni, da delajo dobro.«

Pristno gostoljubje

II. osnovna šola Celje pa prav zdaj zaključuje projekt mobilnosti, pri katerem so sodelovali s partnersko šolo na Portugalskem. V njem so se ukvarjali z inkluzijo, vključenostjo vseh učencev, pri tem so se izobraževali tudi učitelji, saj so izbirali šole, v katerih je veliko priseljencev in učencev s posebnimi potrebami. Koordinatorica Erasmus+ projekta na omenjeni šoli Petra Kontarček Rabuza priznava, da so najprej izbrali državo in šele potem so iskali partnersko šolo: »Portugalska nas je pritegnila zaradi svoje drugačnosti: Atlantskega oceana, drugačne klime ter izrazite krščanske tradicije, ki zaznamuje družbo. Največji plus, ki nas je resnično presenetil, pa je bila neverjetna gostoljubnost. Počutili smo se več kot dobrodošli. Portugalska ni med materialno najbogatejšimi državami, a smo začutili bogastvo druge vrste – toplino, srčnost in iskrenost ljudi. To ni bilo zaigrano, kar potrjujejo tudi pristni stiki, ki jih ohranjamo še danes in ki so dobra osnova za prihodnje sodelovanje.«

Tudi Natali Borinc pravi, da čeprav se države MED9 precej razlikujejo med sabo, jim je pristna gostoljubnost vsekakor skupna: »Tega se tudi pri njih učimo. Toplih odnosov. Kjer čutiš, da si dobrodošel. V njihovih mestih je posebna energija, ljudje se družijo. Ko oni pridejo k nam, so kar v šoku. Najprej ugotovijo, da je zjutraj ob sedmih ali celo šestih že kot v mravljišču, ko pa bi šli zvečer na pijačo, je mesto kot izumrlo, le v Ljubljani in Mariboru je malo drugače.« A prav učenje medkulturnosti je ključno, poudarja Natali Borinc: »Lanska izkušnja južne Italije je bila za naše dijake posebna. Odkrivali so njihov način in kvaliteto življenja, ko so ugotovili, da se tamkajšnjega obsega delovnih obveznosti z našim sploh ne da primerjati. Bili so kar nesrečni, ker so navajeni veliko več delati. Ne gre za vprašanje prav ali narobe, gre za prilagajanje in medkulturno učenje.« Spoznajo pa lahko tudi temne plati, kako denimo delodajalci ravnajo z zaposlenimi, vključno z mladimi v mobilnosti, nadaljuje Natali Borinc: »Na eni strani je blišč petzvezdičnega hotela, kjer je toliko jedi, da niti poskusiti ne moreš vseh, zaposleni pa dobijo kuhan riž s kakšno omakico, pa kos kruha z marmelado za zajtrk, namestitve pa brez oken in dnevne svetlobe.«

Izgubljeno s prevodom

A kljub nekaterim takim izkušnjam države MED9 ostajajo med najbolj priljubljenimi. Natali Borinc pravi, da ko jim je povedala, da gredo na Finsko, so se počutili kaznovane: »Saj so potem pozitivno presenečeni, a prva izbira bi bila Mediteran. Velja pa tudi obratno. Sami imamo veliko potenciala, a ga ne izkoriščamo. Prav zdaj imamo pri nas Italijana, ki je odkrito povedal, da je bil razočaran, da je bil izbran, da pride v Slovenijo. Seveda potem spremenijo mnenje, ko gredo skozi naš program. Imamo pa izjemne povezave s Francozi, tam smo med zelo zaželenimi. Pravijo, da imamo podoben način dela in da gre naša gastronomija v korak z najboljšimi.«

Vsi sogovorniki ugotavljajo, da mladi z mobilnostjo veliko pridobijo tudi pri znanju jezika. A če pri osnovnošolcih ni take drame, če česa ne bodo razumeli, je težav pri dijakih, ki pridejo v tujino delat, lahko več. Enako velja za študente, kot razlagajo na Univerzi v Ljubljani: »Včasih se zgodi, da nekateri študenti ob vrnitvi poročajo, da niso bili uspešni pri opravljanju zastavljenih študijskih obveznosti zaradi težav z jezikom, saj potekajo predavanja na mnogih institucijah v domačem jeziku, kar za mnogo naših študentov predstavlja precejšnjo oviro. Program Erasmus+ uspešno spodbuja učenje jezika države, kamor študenti odhajajo na mobilnost, vendar je akademski nivo jezika v posameznih primerih prevelika ovira, kljub temu, da ima večina študentov možnost izpitov opravljati v angleškem jeziku.«

Cilj povezovanja in mobilnosti ni, da bodo države druga drugi »kradle« delovno silo, ampak bogatenje drug drugega. Ali kot je dejala osnovnošolska učiteljica Petra Kontarček Rabuza: »Erasmus+ projekte zato razumemo kot most, ki mladim omogoča, da te izzive razumejo in jih s partnerskimi državami skušajo reševati oziroma omiliti. Kot osnovna šola smo izredno ponosni, da lahko sodelujemo v takih projektih. Naši učenci in učitelji s tem ne pridobijo le dragocenih izkušenj, ampak širijo obzorja in bogatijo tudi lokalno okolje ter širšo družbo.«