Med številnimi poslovnimi izzivi je našel otok finančne industrije

Izjemno pestro poklicno pot ima za sabo Vladimir Drvarič iz Gornje Radgone. Njegov rodni kraj je na meji z Avstrijo že dolgo tako ali drugače tesno povezan s severnimi sosedi, iz njegovih logov mnogo rojakov dnevno potuje v službo v nemško govorečo deželo. Tudi našega sogovornika je pot kmalu zanesla v tujino, kjer je sprva srečo iskal v gradbeništvu.

»Med delom v gradbeništvu sem spoznal nekaj držav, vmes pa sem dopust izkoristil za obisk prijateljev in kolegov iz svojega rojstnega kraja, ki so živeli in delali na Cipru. Naposled sem se odločil, da poskušam s poslom na tem otoku. Namenil sem se zagnati podjetje za prodajo in montiranje fotovoltaike, torej sončnih elektrarn. Žal sem se tega lotil ob nepravem času, saj je malo prej, leta 2008, udarila globalna finančna kriza. Ljudje so bili prestrašeni, ni bilo interesa za vlaganje, banke so bile v krču, res je bilo težko, zato je ta poskus padel v vodo,« o prvih grenkih spoznanjih na svoji novi destinaciji pripoveduje Drvarič.

»Je pa še ena oteževalna okoliščina, na Cipru imajo namreč podjetje, ki je monopolist pri proizvajanju električne energije, država je 60-odstotni lastnik. To je kar precejšen problem, saj konkurenca težko vstopi na trg, sploh zdaj, ko se je močno razširila proizvodnja električne energije s sončnimi paneli. Birokrati so me takrat pošiljali sem in tja, država ni bila pripravljena oziroma ni želela, da bi bilo v panogi več podjetij. Na koncu je sledilo klasično barantanje, tekmeci so šli s svojimi ponudbami pod ceno, poslovno okolje v tej panogi ni ponujalo perspektive, zato sem vse skupaj opustil.«

Do Švice in nazaj

V podjetju, ki trguje na spletu, so potrebovali nemško govoreče sodelavce, zame pa je nemški jezik skoraj kot materni, zato sem hitro dobil pravo priložnost.

To ga kajpada ni odvrnilo od iskanja novih priložnosti v Limasolu (s 175.000 prebivalci drugem največjem mestu v grškem delu Cipra za prestolnico Nikozijo (280.000). »V enem od podjetij, kjer sem se zaposlil, sem spoznal tudi ženo Stello. Toda takrat razmere na trgu dela niso bile najbolj ugodne, zato sem bil po dveh letih in pol prisiljen oditi v Švico. Najprej sem delal v francoski restavraciji kot pomočnik v kuhinji, potem sem montiral kuhinje. Po dveh letih mi je žena postavila ultimat, naj se vrnem na Ciper. Medtem so se izboljšale gospodarske razmere, lažje je bilo priti do ustrezne zaposlitve. Od leta 2013 sem neprekinjeno na Cipru. Najprej sem delal v hotelu, hkrati pa sem iskal nove priložnosti v drugih panogah. Našel sem jo v spletnem kazinu, kjer sem potem delal dobra štiri leta, pridružila se mi je Stella, ki še danes dela tam. Sam sem medtem prestopil v finančni sektor, najprej v podjetje Forex, ki ima spletno platformo za trgovanje z delnicami, vrednostnimi papirji, surovinami in tako naprej. Potrebovali so nemško govoreče sodelavce, zame pa je nemški jezik skoraj kot materni, zato sem hitro dobil pravo priložnost. Pozneje sem zamenjal podjetje, a ostal v panogi. Tukaj sem zadovoljen, delo je zanimivo, plača je dobra,« Vladimir v nekaj stavkih opiše pestro dogajanje v zgolj poldrugem desetletju.

Črnobela fotografija moškega v beli srajici. — Vladimir je delal v gradbeništvu, gostinstvu, turizmu in igralnici, naposled pa se je ustalil v inančnem sektorju. | Avtor: Osebni arhiv

Štajerec se je ustalil na Cipru, ki je tretji največji in tretji najgosteje poseljen otok v Sredozemlju za Sicilijo in Sardinijo. »Z ženo sva ugodno kupila dotrajano hišo zunaj Limasola. V našem kraju je klima ugodnejša kot ob morju, pa tudi več miru imamo kot v mestu. Po prenovi tam živiva že skoraj dve leti. To je kraj s kakšnimi 400 prebivalci, do Limasola oziroma kar do plaže je pol ure vožnje,« pravi Drvarič.

Najemnine stanovanj so strahovito poskočile, v desetih letih so se celo podvojile.

Sredozemske ležernosti ne pozna, navsezadnje Slovencu niti ni pisana na kožo. »Moj običajni delovni dan je dolg devet ur, od tega je ena ura namenjena za kosilo. V našem sektorju, kjer so pogosto bolj ohlapna pravila glede delovnega časa, lahko delaš tudi po svojem urniku, moraš pa imeti rezultate. Nadure seveda niso plačane, vendar ob osnovni plači lahko precej zaslužiš s provizijami,« opiše 45-letnik, ki aktivno preživlja tudi prosti čas.

Roštilj je zakon

»Z ženo rada obiskujeva številne tradicionalne festivale v manjših krajih in vaseh, kjer okušava njihove dobrote. Nazadnje sva bila na festivalu breskev, obiskala sva festival češenj, kmalu bo festival jabolk, potem še festival paluzete, tradicionalne ciprske sladice; to je grozdni puding oziroma žele. Ob značilnih pridelkih in jedeh je na teh zabavnih dogodkih s pestrim programom in tržnicami obvezen roštilj z bogato ponudbo mesa od gyrosa, souvlakija do jagnjetine, veliko je tudi zelenjave in znani sir halloumi. Ozračje na teh prireditvah je zelo sproščeno in družabno,« Vladimir opiše ciprske veselice.

V bistvu nismo ugibali o njegovi najljubši hrani. »Sem ljubitelj mesa, žena pa obožuje morsko hrano. V tavernah so zelo priljubljene meze, ko ponudijo deset ali petnajst različnih jedi na manjših krožnikih in potem v dobri družbi počasi uživaš v hrani. Tukaj se pri ljudeh vselej najde razlog za roštilj, ki ga običajno začenjamo z okušanjem vinskega žganja. Mojster za pripravo tega je tudi moj tast, ki sicer prihaja iz severnega, turškega dela Cipra. Ko je bila vojna sredi 70. let, se je boril, a moral zapustiti dom. Tam je pustil vse imetje, dve hiši, in začel življenje povsem na novo ter si tu ustvaril družino s tremi otroki. Turškega dela otoka nisem obiskal predvsem iz spoštovanja do tasta. So mi pa prijatelji pripovedovali, da se turški Ciprčani po mentaliteti praktično ne razlikujejo od grških Ciprčanov, tam je standard nižji, vse je ceneje.«

Multikulturnost navija cene

Cene v trgovinah so podobne kot v Sloveniji. V tipičnih tavernah, ki niso ravno v turističnih središčih, je v povprečju ceneje kot v slovenskih restavracijah.

Jug otoka je v petih desetletjih doživel razcvet na vseh področjih, multikulturnost je čutiti na vsakem koraku. »Z ženo imava kar širok krog prijateljev in znancev, od domačinov, torej ciprskih Grkov, Grkov, ki so prišli na otok s trebuhom za kruhom, tu pa so še Nemci, Rusi, Angleži, Latvijci, zelo mešana zasedba. Sicer na Cipru prednjačijo Rusi, veliko skupnost imajo v Limasolu, ki šteje okoli 170.000 prebivalcev, od tega je že kar 50.000 Rusov. Tu pa so še turisti iz Rusije, tako da se ruski jezik sliši povsod, ne samo v turistični panogi,« poudarja Drvarič.

Močno gospodarstvo, v katerem prednjačijo bančni sektor, tuja vlaganja, pomorski promet, nahajališča nafte in plina, gradbeništvo, turizem in kmetijstvo, mnogim zagotavlja visok standard življenja. In kako to občutijo v vsakdanjem življenju? »Cene v trgovinah so podobne kot v Sloveniji. V tipičnih tavernah, ki niso ravno v turističnih središčih, je v povprečju ceneje kot v slovenskih restavracijah. Limasol slovi kot drago mesto, v povprečju so cene primerljive z denimo ljubljanskimi. Najemnine stanovanj so strahovito poskočile, v desetih letih so se celo podvojile. Veliko je priseljencev, sploh Rusov, finančni sektor, v katerem so plače nadstandardne, je ogromen, vse to je pripomoglo podražitvi. V Limasolu je za dvosobno stanovanje treba odšteti tisoč evrov mesečne najemnine. Potem ko se je po veliki krizi trg spet stabiliziral, je gradbeništvo doživelo velik razcvet, nepremičninski trg je zelo živahen, ogromno se gradi. S prijatelji se sprašujemo, za koga gradijo vse te stanovanjske zgradbe, saj navsezadnje ni tako veliko prebivalcev. Mladi domačini zaradi draginje večinoma ostanejo doma, če imajo možnost, v hiši živi tudi več družin skupaj,« pravi Drvarič.

Boter legendarni Janez Drvarič

Šele ko se v pogovoru dotaknemo prostočasnih dejavnosti, rekreacije oziroma športa, nam Vladimir razkrije, da je sloviti košarkarski strokovnjak Janez Drvarič očetov brat in tudi njegov boter, ne samo stric. Sicer je njegov najljubši šport nogomet, a je letos kar obžaloval, da slovenska košarkarska reprezentanca v času evropskega prvenstva ni igrala na Cipru, ki je gostil eno izmed skupin. Podobno kot mnogi Ciprčani tudi sam rekreativno igra nogomet.

Množica ljudi sedi za mizami. — Ciprčani uživajo v sproščenem druženju in domači kulinariki. | Avtor: Osebni arhiv

»Tukajšnja rekreacija je drugače organizirana kot pri nas. Obstajajo denimo skupine na družbenih omrežjih, kjer se lahko prijaviš in igraš tako rekoč vsak dan v tednu, in to s popolnimi neznanci. Seveda sami poravnamo stroške za najem igrišča, brezplačnih namreč ni na voljo. Nogometna rekreacija je tukaj dober posel, običajno se igra na umetni travi pet na pet, sedem na sedem ali devet na devet. Moja stalna nogometna družba se običajno sestane ob torkih, za uro uporabe igrišča plačamo 144 evrov. Tudi sam sem že razmišljal, da bi v prihodnosti kupil ali najel zemljišče, zgradil dve ali tri igrišča in jih oddajal. Povpraševanje je zares veliko, igrišča so ves čas zasedena. Ciprčani niso ravno najboljši v vrhunskem nogometu, a to igro obožujejo,« razloži Drvarič, po pripombi, da se je njihov Pafos letos prvič v zgodovini uvrstil v ligo prvakov, pa je povedal: »Ko je pri njih gostoval münchenski Bayern, je najcenejša vstopnica stala 250 evrov, kar se mi zdi pretirano. Pa tudi sicer se moraš zaradi manjših kapacitet stadiona prej včlaniti v klub in šele potem si kandidat za nakup vstopnice. Tekme ciprskega prvenstva pa me preprosto ne privlačijo,« še pojasni nogometni navdušenec.

Varčno z vodo, površno z odpadki

Kako pa na otoku gospodarijo z vodo, ki je vendarle ni na voljo v neomejenih količinah? »Res je, z vodo ravnamo varčno, saj je nimamo na pretek. Iz zajetij in zalogovnikov sicer napajajo mesta, toda težava je v podnebnih spremembah, saj so zime že vsaj pet let precej suhe, brez padavin. Napovedujejo, da je pred nami še ena suha, zato pozivajo k varčni porabi vode. Nedavno so nam med drugim prepovedali pranje avtomobilov. Pred leti smo že imeli krajše obdobje redukcije vode, takrat je bila na voljo dvakrat po dve uri na dan. Takšni ukrepi so seveda največja težava za hotele, restavracije in druge predvsem v turizmu, ki si ne morejo privoščiti pomanjkanja vode, saj bodo gostje odšli drugam,« o pereči problematiki pove Drvarič in omeni še tudi slabo upravljanje z odpadki (»Ločevanje odpadkov jim je v glavnem tuje, problematična je tudi njihova reciklaža.«) in kritično prometno kulturo Ciprčanov (»Bog pomagaj! Smernikov ne potrebujejo, ker jih sploh ne uporabljajo. Svojevrstna avantura je vožnja v krožiščih, da ne govorim o sekanju ovinkov.«).

Boljše prakse na teh področjih zagotovo lahko opazi v domovini, saj s Stello vsako leto obišče domače, v nasprotni smeri redno potujeta njegova starša. »Stella je tudi navdušena tekačica, letos je odtekla polmaraton v Bovcu, prihodnje leto se namerava udeležiti Ljubljanski maraton. Sicer pa sem se ustalil na Cipru, ne razmišljam o vrnitvi v domovino. Imava urejeno življenje, ko pa pride še otrok, bo sploh veselo,« sklene Vladimir Drvarič.

Vladimir Drvarič, Ciper

Avtor: Rok Tamše

Naslovnica revije: zahajajoče sonce nad morjem. V krogu so izpisane države Ciper, Francija, Grčija, Hrvaška, Slovenija, Španija, Portugalska, Malta, Italija. V središču napis Portorož.