Jezdec valov, ki je našel smisel življenja ob Atlantskem oceanu
Neverjeten občutek je, ko greš z roko po vodi, ki se vali, potem pa tista izkušnja, ko vstopiš v vodno tubo. To je bilo zame nekaj najboljšega in zapisal sem se surfanju.
»Pri 13 letih sem prvič stopil na desko za smučanje, snowboard me je povsem prevzel s svojim načinom vijuganja po snegu. Občutek, da sem šel z roko po snegu, je bil fascinanten. Čez kakšnih pet let sem poskusil še z deskanjem na vodi in to je bila še stopnja višje. Neverjeten občutek je, ko greš z roko po vodi, ki se vali, potem pa tista izkušnja, ko vstopiš v vodno tubo. To je bilo zame nekaj najboljšega in zapisal sem se surfanju. Najprej rekreativno kot študent, a to mi ni bilo dovolj. Po Evropi sem veliko potoval prav zaradi surfanja, potem sem šel na študentsko izmenjavo v Lizbono in doživel nove razsežnosti tega športa. No, vseeno sem najprej zaključil študij ekonomije, poiskal zaposlitev kot finančni analitik, a nisem bil najbolj zadovoljen,« pojasni Kostja, ki je bil član Ujusanse – prvega slovenskega surf kluba.
Od ekonomije do morja
»Surfanje sem poučeval na poletnih tečajih našega kluba. Toda v meni je tlela želja, da bi bil to način mojega življenja, ob tem sem bil pripravljen delati karkoli. Odpravil sem se v Lizbono, kjer sem našel stanovanje še s petimi prijatelji, ki sem jih spoznal v obdobju Erasmusove izmenjave. Prvo službo sem našel v telefonski prodaji, saj so potrebovali človeka, ki govori slovensko in angleško. Potem so ugotovili, da je slovenski trg premajhen in nezanimiv, zato so me preusmerili zgolj na angleškega, a se ni obneslo, tako da sem s tem zaključil po tednu dni,« opiše prvo oviro na Iberskem polotoku.
»Leta 2010 se je bilo izjemno težko zaposliti v finančnem sektorju zaradi globalne krize pred tem. Moje tedanje dekle in zdaj žena Maša je prišla za mano, doma je pustila službo. Spodbudila me je, da se lotiva šole surfanja. S prijateljem sva šla v partnerstvo, našla sva hišo na obali, v kateri sva ponudila prenočišča in zajtrke. Kupil sem nekaj surfov, neoprenskih oblačil in kombi. Prvo leto smo skupaj živeli v omenjeni hiši, vodila nas je strast do tega športa, življenja ob morju, v bistvu sem uresničeval svoje sanje, nisem se ukvarjal z vprašanjem, ali se bo izšlo.«
Portugalci so zelo občutljivi na cene ne glede na kakovost izdelka ali storitve, ki jo dobijo za ta denar. Zanje cena vselej predstavlja 95 odstotkov odločitve za nakup.
Ker so ga vodili iskreni nameni, se je izšlo. Skupaj z ženo in poslovnimi partnerji, med katerimi je v zadnjih letih tudi njegova sestra, imajo v obalni vasici Praia da Areia Branca uveljavljeno šolo deskanja na vodi Surf2Smile, ki jo obiskujejo športni navdušenci iz vsega sveta. Njihovo domovanje je približno 70 kilometrov severno od Lizbone, obmorska vas Praia da Areia Branca šteje okoli 1000 prebivalcev, najbližji večji kraj je 10 km oddaljena Lourinha, ki šteje 9000 ljudi, celotna občina pa 25.000.
V kraju, ki se v prevodu imenuje Plaža z belim peskom, Kostja živi svoje poslanstvo, delo in življenje na portugalskem podeželju ga povsem izpolnjujeta. »Na srečo imam pri deskanju zelo malo opravka s Portugalci, večino delam z gosti iz drugih evropski držav, kar je zame velika prednost. Portugalci so zelo občutljivi na cene ne glede na kakovost izdelka ali storitve, ki jo dobijo za ta denar. Zanje cena vselej predstavlja 95 odstotkov odločitve za nakup. Američani so denimo povsem drugačni, najprej jih zanimata storitev in izkušnja, šele potem je na vrsti cena. Sam težko delam za stranke, kot so Portugalci, saj rad delam kakovostno, odgovorno do ljudi, da jim ponudim največ, kar je mogoče. Portugalska konkurenca daje celo do 30 odstotkov popusta, ampak se kakovost njihove storitve in odnos do strank ne moreta primerjati z našo. Svoj posel jemljem kot poslanstvo, poistovetim se z deskanjem, fizično sem dobro pripravljen, tako da v visoki sezoni v poletnih mesecih, ko imamo res veliko dela, zlahka sledim ritmu,« odnos do surferskega plemena opiše Kostja.
Na valu in soncu ni več meja
Energije mu ne zmanjka tudi zato, ker živi in dela v spodbudnem okolju. »Všeč mi je tukajšnji življenjski slog, je počasnejši, bolj sproščen, ljudje si vzamejo več časa eden za drugega, namenijo več pozornosti drugim. Vzamejo si čas za druženje, pogovor, tudi ob kosilu je manj hitenja, zato je tudi manj stresa. To opažam pri gostih, ki pridejo k nam in se resetirajo, ko si vzamejo čas zase in za tiste, ki so z njimi ali jih imajo radi. To je navsezadnje zame smisel življenja. Kar se tiče naših gostov, še vedno sodelujem s klubom Ujusansa, tako da so rojaki redno pri nas. Italijani so zelo živahni, Nizozemci, Danci in Nemci so malce zadržani, toda na valu in soncu se vse to izenači. Pozitivni občutki in avantura na valovih povežejo povsem različne ljudi, nacionalnosti se zabrišejo, vsi so sproščeni in veseli,« bistvo aktivnega dopusta opiše 43-letni Polc.
Sezona surfanja se začne ob veliki noči in traja do začetka ali sredine novembra. »Delo na prostem, na vodi mi je zelo všeč. Zdaj si lahko tudi samostojno določim, kdaj in koliko bom delal. Od covida dalje sem se v poslu malce razbremenil, odgovoren sem za šolo deskanja in marketing, torej v prvi vrsti pridobivanje gostov. Kolega ima hostel s 30 posteljami, pred tremi leti pa se je v naš kraj preselila še moja sestra, ki vodi svoj guest house z 12 posteljami. Ob tem ponuja tudi predvsem veganske in vegetarijanske obroke. Doma je študirala medicino, začela delati v svojem poklicu, a kmalu spoznala, da to ni zanjo. V Lizboni je našla študij psihoterapije, ob tem pa deluje še v turizmu,« Kostja opiše podjetnost svoje družine.
Družinske radosti
Ta je vendarle na prvem mestu, Kostja prizna, da ga je ravno način življenja, s katerim lahko veliko časa in pozornosti nameniš najbližjim, tako močno priklenil na Portugalsko. »Sin Nikola je star devet, hčerka Maja pa sedem let, oba obiskujeta šolo, ki je oddaljena 200 metrov. Prej sta bila v javnem vrtcu, ki ga otroci začnejo obiskovati pri treh letih starosti. Je zastonj, starši plačajo zgolj hrano. Glede tega je šolanje v osnovni šoli podobno kot v Sloveniji, plačamo kosilo in poskrbimo za malico otrok. Nikola in Maja sta pristna Portugalca, sploh sin bolje govori portugalsko kot slovensko, malce se mu zatika. Na podlagi naših izkušenj bi rekel, da portugalsko izobraževanje ni tako kakovostno kot v Sloveniji. V zadnjem obdobju nas pogosto presenetijo nenapovedane stavke učiteljev, ki niso zadovoljni s plačami ali razmerami za delo. Slovensko šolstvo je precej bolje organizirano, ima bogatejši program,« ugotavlja Kostja.
Najpogosteje zavijemo proti jugu Portugalske do Algarveja, najraje pa uživamo v regiji Alentejo, ki je manj znana, a izjemno očarljiva s svojo naravo.
»Otroka v teh letih potrebujeta mojo pozornost, zato sem toliko bolj vesel, ker imam več prostega časa, ki ga preživljam z družino. Maša se je našla v svoji dejavnosti, je strokovnjakinja za feng shui, predava in poučuje tudi tudi kitajsko astrologijo. Ko imamo več prostega časa, to je ob počitnicah okoli novega leta, velike noči ali tik pred začetkom visoke turistične sezone se z avtodomom potepamo po Portugalski. Najpogosteje zavijemo proti jugu do Algarveja, najraje pa uživamo v regiji Alentejo, ki je manj znana, a izjemno očarljiva s svojo naravo. Tam se res naužiješ miru, zato prijateljem priporočam obisk teh krajev, če se želijo odklopiti od vsega,« namigne Kostja.
V Sloveniji po osmih letih
Portugalska slovi po dobri hrani in vrhunskem vinu. »Jasno, v ospredju je morska hrana. Bolj kot sama hrana je pohvale vredna portugalska kultura prehranjevanja in druženja. Za obrok si vzamejo čas, prav tako za pogovor, sproščenost in družabnost sta rdeča nit v njihovem življenju. Nisem poseben ljubitelj alkoholnih pijač niti poznavalec vin, a so mi všeč vina iz Alenteja, ki so precej sladka z visoko vsebnostjo alkohola. V zadnjem času prisegam na vina iz Porta, ker so lažja,« pravi športnik po duši, ki ob oceanu pravzaprav ne pogreša slovenskih zim in dričanja po belih strminah. »V zadnjem času sem navdušen nad jiu-jitsom. Na začetku sem malce zgrešil s pristopom, saj gre tu predvsem za tehniko, s samimi mišicami narediš bolj malo. Tako je bil to na začetku kar kar udarec za moj športni ego. Ampak kmalu sem tudi to ponotranjil, jiu-jitsu treniram trikrat do štirikrat na teden,« ljubezen do borilne veščine razkrije Kostja, ki je med drugim potrdil, da je v državi več območij, ki privabijo cestne kolesarje, že lep čas pa je Portugalska s svojo klimo in številnimi vrhunskimi igrišči pravi magnet za golfiste: »Približno 20 kilometrov od nas je golf resort s hotelom Marriot, malce bližje gradijo še eno igrišče za golf.«
Zavestno se izogiba spremljanju političnega dogajanja v nekdanji kolonialni velesili, prav tako mu ni blizu nogomet, ki pri Portugalcih velja za svetinjo v vsakdanjem življenju. Zvest je temeljnim vrednotam, ki ga izpolnjujejo v krogu družine, življenja z oceanom in svobodo, ki jo začuti, ko na deski z roko drsi po mogočnih valovih, ne bi zamenjal za nič na svetu. »Morda se je zgodil kakšen preblisk, ko sva z ženo za trenutek pomislila, kako bi bilo, če bi se vrnili v Slovenijo, a se je vse skupaj hitro razblinilo. Sinu Nikoli je resda zelo všeč Slovenija, rad je v Kranjski Gori pri moji mami, pa tudi pri ženinih starših. Kdo ve, morda pa bo šel študirat v Slovenijo. Letos julija sem po osmih letih spet obiskal Slovenijo, Maša gre z otrokoma skoraj vsako leto v obdobju, ko imam jaz polne roke dela v visoki sezoni. Nikoli nisem resno razmišljal, da bi se vrnil, tukajšnje življenje nam povsem ustreza,« pravi Kostja Polc, jezdec valov, ki je našel svoj smisel življenja.