Desetletje kasneje se kriza umirja, nekaj smo se celo naučili

Kot dober poznavalec razmer na balkanskem delu migrantske poti lahko aktualno stanje razmeroma natančno oceni in prepričan je, da držijo uradni podatki Frontexa, ki kažejo znaten upad prihodov novih migrantov. Ob tem pa je opozoril, da se sočasno vse bolj krepijo tihotapske strukture, in to opisal na primeru Bihaća v Bosni in Hercegovini, kjer tihotapci z ljudmi poleg že običajnih storitev svojega omrežja migrantom ponujajo tudi organizirane namestitve.

»Težko je dati dokončno napoved, kaj vse se bo v prihodnje dogajalo z migracijami v našem delu Evrope. Veliko je odvisno od tega, koliko ljudi se bo podalo na pot naprej iz Turčije in Grčije. Kot je znano, so tam razmeroma na sveže prispele velike skupine ljudi iz Sudana, denimo na otoku Kreta, v širšem smislu iz Libije, Tunizije in podobno, prihodnje premike teh ljudi je težko predvideti,« pravi Rosandić.

Po njegovi oceni je evropska politika zaprtih meja pripeljala do tega, da so migranti bolj izpostavljeni kriminalnim strukturam tihotapcev, ki jim ostajajo edina vstopnica v Evropsko unijo. »Po drugi strani pa jim v primeru, da se ne poslužujejo storitev teh tihotapskih omrežij in da se skušajo sami na svojo roko prebiti do Evrope, grozi policijska gumijevka in že dobro poznano nasilje,« pravi Rosandić.

V svojem aktivizmu, ki ga kot nekdanji begunec jemlje zelo resno, sogovornik neprestano poudarja, da za številkami in statistikami vedno stojijo ljudje, torej posamezniki, ki so bili od doma prisiljeni bežati pred vojno, represijo ali revščino. Da ti ljudje lahko družbo tudi obogatijo, dokazuje s primerom Ibrahima Razula, danes trenerja ženske ekipe nogometnega kluba Austria v Celovcu. Po kar 51 nasilnih vračanjih na »balkanski poti« mu je tudi s pomočjo organizacije SOS Balkanroute vendarle uspelo priti do Avstrije, pripoveduje Petar Rosandić.

Ekonomski migrant: od vsiljivca do zaželenega gosta

Tako imenovana migrantska kriza je bistveno bolj prepletena z gospodarskimi procesi, kot se vidi na površju, začetek krize pred dobrim desetletjem je sledil evropski dolžniški krizi. »Spomnimo se gospodarske tesnobe iz tistega časa, ko smo neprestano poslušali mantro, da bomo bankrotirali in bog ne daj, da bi tujec tedaj dajal, da hoče priti k nam delat. Ekonomski migrant je bila zlovešča kategorija, nekdo, ki nam je prišel iztrgat kos kruha iz ust. Takrat je bilo možno priti v Evropo samo kot begunec, torej iz humanitarnih razlogov,« ozadje današnjih razmer razlaga slovenski aktivist Miha Blažič.

Ljudem, ki so na vse možne načine iskali dokaze, da niso begunci, ampak ekonomski migranti, je bilo po zakonu prepovedano delati, sočasno pa jih je velik del javnosti napadal, ker prejemajo denarno pomoč od države.

»Pozicija žrtve je za kateregakoli človeka izjemno nehvaležna, na dolgi rok slabo vpliva na to, kako jih domači ljudje dojemajo ... na ulici boste enemu brezdomcu dali nekaj drobiža, ko pa jih bo 20, jih boste pošiljali delat. Podobno ima tudi usmiljenje do beguncev v Evropi omejen doseg in rok trajanja,« pravi Blažič in poudarja, da si begunci ne želijo usmiljenja in životarjenja, temveč zgolj priložnost, da si sami na novo zgradijo svoje življenje in postopoma postanejo polnovredni člani družbe.

Po koncu pandemije, ko je gospodarska rast dobila nov zagon, so se številni delovno aktivni umaknili s trga dela, se je ob izdatni pomoči negativnih demografskih trendov Evropa soočila s hudim pomanjkanjem kadra in ekonomski migrant je nenadoma postal zaželen v večini evropskih držav. Odpiranje gospodarstva je po njegovi oceni kljub vsemu imelo pozitiven učinek tudi na begunce in prosilce za azil, torej vse te, ki niso k nam prišli iz humanitarnih razlogov. »Mi smo se zelo borili, da bi oni čim prej dobili dostop do trga dela. Po novem namesto, da čakajo prvih devet mesecev, dobijo dostop do trga dela po treh mesecih. In kar naenkrat, glej ga zlomka, vsi prosilci za azil delajo. To pomeni, da se hitreje ekonomsko opolnomočijo, spoznavajo sistem, dobijo socialni krog zunaj azilnega sistema, se hitreje učijo jezika, ker so med drugimi ljudmi,« našteva sogovornik.

Tudi bolj rigidni deli državne uprave se mehčajo

Ker imajo tudi prosilci za azil prej možnost zaposlitve, je manj verjetnosti, da bi zaradi dolgotrajne neaktivnosti ostali paralizirani, okolje pa hitreje dojame, da si tudi ti ljudje želijo delati in se vključiti v družbo ter niso prišli zgolj nekomu nekaj vzet. Ob tem je Blažič pohvalil Ministrstvo za notranje zadeve, ki je sicer veljalo za rigidno institucijo pri obravnavi prosilcev za azil, da v zadnjem obdobju kaže več posluha in razumevanja tako za potrebe azilantov na eni kot za potrebe gospodarstva na drugi strani. Paradoks pa Blažič vidi v tem, da imajo po novem begunci celo boljše pogoje zaposlitve, kakor tisti, ki pridejo delat z delovnimi vizami. Poleg prostega dostopa do služb imajo prosilci za azil možnost, da lahko zamenjajo službo, kadar jim ustreza, kar pa ni dovoljeno tistim z delovnim dovoljenjem, ki so določen čas vezani na prvega delodajalca, kar je pogost vir zlorab.

Poleg tega so prosilci za azil bolje seznanjeni s svojimi pravicami, tu so že nekaj časa, vedo denimo, kaj mora biti na plačilni listi, da morajo biti plačani prispevki in podobno in imajo v tem smislu nekaj več pogajalske moči. Vizumski delavec iz Azije nič od tega nima, nima informacij o svojih pravicah, do vratu je zadolžen, ker je moral plačati pet do deset tisoč evrov posredniku, da mu je uredil papirje, posrednik in delodajalec sta mu edini stik z lokalnim okoljem in so od njih odvisni. »Država po moji oceni na to ni pripravljena, imamo neučinkovit nadzor, neučinkovite inšpekcije, tožilstvo pa raje pazi, da se ne zameri delodajalcu kot delojemalcu iz neke daljne države,« pove Blažič.

Od zlorab migrantskih delavcev do zlorab vseh nas je le korak

Evropska družba, ki vse manj sramežljivo skriva nestrpnost do vseh drugačnih in obrobnih, torej tudi do ekonomskih migrantov iz daljnih krajev, se premalo zaveda svojega položaja in močne odvisnosti od priseljenske delovne sile ter koristi, ki jih ta lahko prinese družbi. Slovenija denimo se je znašla v položaju, ko je kar 16 odstotkov delovno aktivnih zaposlenih tujcev, kadrov pa še vedno primanjkuje. »Velik del teh zaposlenih dela pod pogoji, ki so zelo pod standardi in nam je to kar nekako OK, s tem nekako živimo, ker se nam s tem vse poceni,« opozarja Blažič.

Ker se je ravno na krilih strašenja s posledicami množičnih migracij v velikem delu Evrope na oblast povzpela skrajna desnica, je sogovornik podvomil, da politična desnica v resnici nasprotuje migracijam, saj poceni delovna sila, ki prihaja z migracijami, ustreza lastnikom kapitala, ti pa so običajno naravni zavezniki politične desnice. »Po drugi strani pa prav te iste stranke dobijo priložnost za sejanje nestrpnosti v slogu: »glejte, koliko je zdaj več temnih med nami«, v resnici pa marsikateri med njimi delajo pod enako slabimi pogoji kot marsikateri domači delavec, a se tako ne bosta povezala in se uprla,« razmišlja Blažič.

Po njegovem prepričanju sindikati pri nas močno zaostajajo v organiziranju tujih delavcev glede na stopnjo organiziranosti v drugih državah. V Sloveniji se slabe razmere za priseljenske delavce ignorira na podoben način, kot se je dolga leta ignoriralo agencijsko delo, in pred tem še prekarno delo, dokler se v nekem trenutku ne bomo zavedeli, da imamo nekaj sto tisoč zaposlenih, ki plačujejo minimalne prispevke, kar bo čez čas privedlo do znatne luknje v pokojninski blagajni. Posledično pa se bo morala podaljševati delovna doba vsem vključenim v pokojninski sistem in tedaj bo prepozno za obžalovanje, ker smo molče gledali proč ob zlorabah migrantskih delavcev in tako posredno odobravali te sporne prakse.