O razstavi

Ni kulture brez ljudi in arhitekture brez kulture. Oboje odraža obraz družbe, znotraj katerega ravno arhitektura najbolj opazno zrcali duha skupnosti in časa. Fabiani, Plečnik in Vurnik so se zavedali, da tako prostori kot oblike odpirajo pot v prihodnost, dajejo nova videnja in različne perspektive pogledov. Če strnemo razmišljanja vseh treh arhitektov, lahko izluščimo osnovno sporočilo, da se demokratičnost družbe začne z idejo, se realizira v arhitekturi, živi z razvojem družbe in nadaljuje z ohranjanjem dediščine. Dobro zasnovana, kvalitetna in uravnotežena arhitektura je neprecenljiva zapuščina, ki ozavešča človeka k varovanju kulturne in naravne krajine. Ponuja zavedanje o unikatnosti stavbnega izročila, ki bogati s svojo sporočilnostjo oblik in pričuje o tisočletni tradiciji formiranja evropske identitete.

Preplet tradicij profanih in sakralnih arhitektur ožjega in širšega evropskega prostora od antike do danes je ustvaril različne prvine formiranja urbanih in naravnih habitatov, kar je v tretjem tisočletju postalo podlaga trajnostne usmeritve urbanizma, gospodarstva in varovanja okolja. Demokratično zasnovana arhitektura in njene oblike omogočajo višjo kvaliteto bivanja, dvigujejo zavest o pomenu družbenega ravnovesja, trajnostnega razvoja, izobražujejo in pripomorejo k boljšemu razumevanju evropske družbe in kulture.

Oblike za novo demokracijo izhajajo iz ideje, da s pomočjo arhitekture oblikujemo svojo lastno identiteto, značaj družbe in njeno sporočilnost. Hkrati pa je naslov na simbolni ravni vpet med idejo o novi demokraciji, ki jo je zagovarjal Tomáš G. Masaryk (demokratizacija in večja povezanost med ljudmi), in evropsko demokracijo današnjega časa. Ideja o poudarjanju pomena tudi majhnih narodov znotraj širšega evropskega prostora je pomembno vplivala na Plečnika (ki ga je Masaryk osebno povabil v Prago, da prenovi monarhistične Hradčane v novo slovansko, demokratično zasnovano predsedniško rezidenco) in Vurnika. Očiten je bil vpliv panslovanskega gibanja, ki si je prizadeval za široko demokratično narodnostno politiko.

Plečnik je s svojo obsežno likovno govorico združeval dediščino starih visokih kultur, antike, osrednje evropske tradicije in domačega kulturnega izročila. Fabiani se je sčasoma hoteno oddaljil od histori(ci)zma in se nagibal k iskanju sodobnejšega arhitekturnega jezika, Vurnik pa se je zavestno "lotil" snovanja domačega – slovenskega narodnega sloga. Vendar je vsem trem skupno, da so si prizadevali za demokratično urejene prostore in najboljše arhitekturne in urbanistične rešitve. Na ta način se oblike povezujejo z demokracijo in ustvarjajo trajnostno arhitekturno zapuščino.

Vabljeni k ogledu razstave tudi na družbenih kanalih Ministrstva za kulturo: Instagram, Facebook, Twitter!