Zakon o dolgotrajni oskrbi ureja financiranje dolgotrajne oskrbe, tako da:

• vzpostavlja proračunski vir financiranja v višini 190 milijonov evrov letno;
• določa prispevno stopnjo v višini 1 % za delavce, 1 % za delodajalce ter 1 % za upokojence (iz neto pokojnin);
• uvaja možnost uvedbe doplačil leta 2028 (ali kasneje, če bodo prihodki iz naslova prispevkov zadoščali za financiranje vseh pravic in drugih stroškov iz tega zakona).

Možna uvedba doplačil po letu 2028

Uporabniki storitev dolgotrajne oskrbe bodo morali od leta 2028 doplačevati tudi nekatere storitve dolgotrajne oskrbe, v kolikor predvideni finančni viri ne bodo zadoščali za kritje stroškov sistema dolgotrajne oskrbe, in sicer:

• 10 % vrednosti nedenarne storitve v obliki:
  • dolgotrajne oskrbe na domu,
  • celodnevne dolgotrajne oskrbe v instituciji,
  • dnevne dolgotrajne pri izvajalcu dolgotrajne oskrbe,
  • oskrbovalca družinskega člana (10 % delnega plačila za izgubljen dohodek in nadomestne oskrbe), in

• 20 % vrednosti storitve dolgotrajne oskrbe iz okvira pravice do storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti.

Pomembno je vedeti še, da se bodo v okviru dolgotrajne oskrbe v instituciji:

• iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo krile storitve dolgotrajne oskrbe (na primer storitve za pomoč pri osnovnih dnevnih opravilih; storitve za pomoč pri podpornih dnevnih opravilih in storitve zdravstvene nege, vezane na osnovna dnevna opravila), 
• iz obveznega zdravstvenega zavarovanja krile storitve zdravstvene nege in rehabilitacije kot del osnovne zdravstvene dejavnosti,
• uporabnik bo plačeval nastanitveni del (na primer nastanitev in prehrano).

To v praksi pomeni, da bodo posamezniki, ki bodo koristili pravico do dolgotrajne oskrbe v instituciji, ki bo na voljo od 1. 12. 2025 naprej, to imeli krito iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo za razliko od razmer danes, ko ta del plača posameznik iz lastnega žepa.