Svetovni dan duševnega zdravja 2026: Slišati izkušnje ljudi in ustvarjati spremembe

Letošnja tema opozarja na pomen vključevanja ljudi, ki imajo lastno izkušnjo težav v duševnem zdravju, njihovih bližnjih in drugih uporabnikov storitev v oblikovanje politik, programov in storitev na področju duševnega zdravja. Njihovo znanje in izkušnje so pomemben vir za razumevanje potreb ljudi ter za razvoj bolj dostopnih, človeku prilagojenih in odzivnih oblik pomoči.

Slišati izkušnjo ne pomeni dati človeku le prostor, da pove svojo zgodbo. Pomeni ustvariti možnosti, da lahko ljudje z lastno izkušnjo dejavno sodelujejo pri oblikovanju ukrepov in odločitvah, ki vplivajo na njihovo življenje – pri načrtovanju in razvoju storitev, njihovem izvajanju in vrednotenju. Svetovna zdravstvena organizacija ob letošnjem dnevu duševnega zdravja posebej poudarja, da morajo biti osebe z izkušnjo težav v duševnem zdravju vključeni kot enakovredni partnerji. Tak pristop pomembno prispeva tudi k zmanjševanju stigme duševnih motenj, krepitvi vrstniške podpore in razvoju obravnave, ki temelji na človekovih pravicah, dostojanstvu, avtonomiji in okrevanju.

Skrb za duševno zdravje

Duševno zdravje je sestavni del celotnega zdravja posameznika in kakovosti njegovega življenja, družine in skupnosti. Na duševno zdravje vplivajo številni dejavniki – poleg posameznikovih značilnosti in izkušenj tudi družbene razmere, odnosi, bivalne in delovne razmere, socialni položaj, izobraževanje, varnost in možnosti vključevanja v skupnost. Zato skrb za duševno zdravje presega zgolj zdravstveni sistem in zahteva sodelovanje različnih področij družbe, od socialno varstvenega področja, vzgoje in izobraževanja, dela ter drugih.

Pomemben del skrbi za duševno zdravje so preventiva, zgodnje prepoznavanje in pravočasna ter strokovna pomoč. S skupnostnim pristopom glede skrbi za duševno zdravje, zdravstveno pismenostjo ter osveščanjem, krepitvijo varovalnih dejavnikov, podporo v skupnosti in pravočasnim dostopom do strokovne pomoči lahko zmanjšujemo tveganje za poglabljanje stisk in prispevamo k boljšemu duševnemu zdravju prebivalstva. Pri tem imajo pomembno vlogo družina, šola, delovno okolje, lokalna skupnost, nevladne organizacije in zdravstvene službe.

Krepimo dostopne in skupnostne oblike podpore

Slovenija področje duševnega zdravja razvija v okviru Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028, katere izvajanje podpira tudi Akcijski načrt za duševno zdravje za obdobje 2025–2028. Osrednji cilj je zagotavljati večjo dostopnost do kakovostnih virov pomoči, razvijati skupnostni pristop, krepiti preventivo ter zmanjševati stigmo težav v duševnem zdravju.

V zadnjih letih smo s prizadevanji in povezovanjem različnih aktivnosti na področju promocije duševnega zdravja, preventive, zgodnjega prepoznavanja težav ter dostopa do pomoči razvijali tudi mrežo novo ustanovljenih centrov za duševno zdravje na primarni zdravstveni ravni. V zdravstvenih domovih po Sloveniji tako deluje 22 centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter 19 centrov za duševno zdravje odraslih. Centri združujejo strokovnjake različnih poklicev in zagotavljajo interdisciplinarno obravnavo v okolju, kjer ljudje živijo.

Pri razvoju sistema je pomembno tudi vključevanje izkušenj uporabnikov. Ministrstvo za zdravje je v letu 2026 podprlo razvoj novih virov pomoči, med drugim vrstniško podporo za odrasle z izkušnjo težav v duševnem zdravju in medvrstniško podporo za mlajše odrasle. Namen takšne podpore je povečati dostopnost pomoči in podpornih okolij ter ljudem omogočiti podporo tudi na podlagi izkušenj tistih, ki so sami prehodili pot soočanja s težavami in okrevanja. Pod okriljem Nacionalnega inštituta za javno zdravje se razvija tudi program Živa knjižnica, v katerega so vključene osebe z lastno izkušnjo težav v duševnem zdravju, ki aktivno in javno govorijo o svoji izkušnji, premagujejo tabuje in stigmo glede duševnih motenj.

Takšne oblike podpore dopolnjujejo zdravstveno obravnavo in prispevajo k skupnostnemu pristopu, pri katerem ljudje niso zgolj prejemniki storitev, ampak tudi dejavni soustvarjalci rešitev. Prav zato je letošnje geslo svetovnega dne duševnega zdravja pomemben opomnik, da moramo pri razvoju sistema ljudi z lastno izkušnjo ne le poslušati, temveč njihove izkušnje tudi vključevati v spremembe.

Pomembni so preventiva, zgodnje prepoznavanje in pravočasna pomoč

Duševne stiske se lahko pojavijo v različnih življenjskih obdobjih in zaradi različnih okoliščin. Pomembno je, da jih prepoznamo dovolj zgodaj in da posameznik ve, kam se lahko obrne po pomoč. Pri tem ni treba čakati, da težave postanejo tako velike, da jih sami ali skupaj z bližnjimi ne zmoremo več obvladovati.

Odprti in sočutni pogovori, pripravljenost poslušati ter pravočasno usmerjanje k ustrezni pomoči lahko pomembno prispevajo k preprečevanju najhujših posledic duševne stiske. Pri tem ima vlogo vsak od nas – kot posameznik, družinski član, prijatelj, sodelavec ali član skupnosti.

V okviru Centrov za duševno zdravje nadgrajujemo vsebinske storitve z razvojem novih oblik strokovne pomoči in obravnave v okviru psihoedukativnih delavnic za skupinsko obravnavo različnih duševnih motenj. V okviru Nacionalnega inštituta za javno zdravje poteka program To sem jaz kot spletna svetovalnica za mladostnike, pa tudi program Psihološke prve pomoči, ki je namenjen laični javnosti za boljšo prepoznavo težav v duševnem zdravju pri bližnjih in okolici ter možnem ukrepanju. Prav tako na Ministrstvu za zdravje sofinanciramo programe različnih nevladnih organizacij na področju duševnega zdravja, ki dopolnjujejo javno-zdravstveno mrežo, kot so svetovalnice Posvet, programi namenjeni specifičnim ciljnim skupinam (kot so ranljivi otroci, mladi, družine, kmečko prebivalstvo, starejši idr.) ali specifičnim problematikam (ADHD, motnje avtističnega spektra, digitalne in druge nekemične odvisnosti idr.). V okviru NOO programov smo podprli tudi programe usposabljanja strokovnih delavcev v zdravstvu, vzgoji in izobraževanju ter socialnem varstvu.

Pomembno vlogo imajo tudi aktivnosti na področju preprečevanja samomorilnega vedenja. V Sloveniji je preprečevanje samomora prepoznano kot prednostno področje duševnega zdravja. Po podatkih NIJZ je v letu 2025 zaradi samomora umrlo 336 oseb, samomorilni količnik pa je znašal 15,77 na 100.000 prebivalcev, kar je najmanj v zadnjih desetih letih. Kljub dolgoročnemu zmanjševanju ostaja preprečevanje samomora pomemben javnozdravstveni izziv.

Kaj lahko naredimo sami?

Za svoje duševno zdravje lahko vsak dan vsakdo poskrbi tudi sam. Pomagajo lahko preproste, vendar pomembne vsakodnevne navade: dovolj spanja, redno gibanje, uravnotežena prehrana, čas za počitek in udejanjanje aktivnosti, ki nam prinašajo zadovoljstvo, ter zavestno omejevanje časa, ki ga preživimo pred zasloni.

Pomembno pa je tudi, da opazimo in prepoznamo svoje emocije. Jeza, žalost, strah, tesnoba, razočaranje ali občutek nemoči niso le neprijetna, ampak so pogosto sporočilo, da se v našem življenju nekaj dogaja in da je neka naša potreba morda neizpolnjena. Zato si lahko vzamemo trenutek in se vprašamo: Kaj čutim? Kaj se je zgodilo, da se tako počutim? Kaj mi ta občutek sporoča in kaj potrebujem? Ko svoje doživljanje bolje razumemo, lahko lažje izberemo, kaj lahko naredimo za svoje počutje – morda potrebujemo počitek, gibanje, pogovor, nekaj časa zase, postavljanje meje, rešitev določene težave ali podporo drugega človeka. Cilj ni, da neprijetnih čustev nikoli ne občutimo, temveč da jih znamo prepoznati, sprejeti kot del svojega doživljanja in se nanje ustrezno odzvati.

Veliko lahko naredimo tudi za svoje bližnje. Vprašajmo jih, kako so, jih zares poslušajmo in jim ponudimo podporo, ne da bi njihove občutke takoj presojali ali poskušali vse rešiti. Včasih je najpomembnejše preprosto sporočilo: »Tukaj sem. Poslušam te«. Kadar stiske trajajo, se stopnjujejo ali jih sami ne zmoremo več obvladovati, je pomembno pravočasno poiskati strokovno pomoč.

Kam po pomoč?

Ko potrebujemo pomoč na področju duševnega zdravja, je pomembno, da vemo, kam se lahko obrnemo.

Prvi vir pomoči je lahko izbrani osebni zdravnik, pri otrocih in mladostnikih tudi pediater. Za podporo so na voljo tudi Centri za krepitev zdravja in  Centri za duševno zdravje, kjer delujejo multidisciplinarni strokovni timi. Na enem mestu so informacije o različnih zdravstvenih in socialnih virih pomoči zbrane v Mreži virov pomoči programa MIRA.

Mladi se lahko obrnejo tudi na spletno svetovalnico To sem jaz, ki jo izvaja Nacionalni inštitut za javno zdravje. Pomemben vir podpore predstavljajo tudi programi in svetovalnice nevladnih organizacij, ki dopolnjujejo javno zdravstveno mrežo.

V primeru neposredne ogroženosti zdravja ali življenja je treba poiskati nujno pomoč oziroma poklicati 112.