Ruska strategija stopnjevanja napetosti v Baltiku: strah je del načrta

Moskva lahko tako izvaja pritisk tudi brez odkrite vojaške akcije, saj že sama možnost konflikta postane sredstvo prisile.

Konec leta 2025 je Inštitut za preučevanje vojne (angleško Institute for the Study of War - ISW) opozoril na stalen tok ruskega tujega manipuliranja z informacijami in vmešavanja (angleško Foreign Information Manipulation and Interference - FIMI), usmerjenega proti baltskim državam, ter poudaril, da so uporabljeni narativi podobni tistim, s katerimi je Kremelj skušal upravičiti svojo invazijo na Ukrajino. Nedavne ocene baltskih obveščevalnih služb opisujejo trajna in vse bolj organizirana ruska prizadevanja za vplivanje na informacijsko okolje v Latviji, Litvi in Estoniji s širjenjem protibaltskih narativ prek družbenih omrežij ter usklajenih kampanj na različnih platformah.

»Baltski agresorji«

Eden od ponavljajočih se narativov baltske države prikazuje kot agresorje, ki vodijo zahodno fronto proti Rusiji. Trditve so postale posebej pogoste po ukrajinskih napadih na rusko naftno infrastrukturo, ko so ruski uradniki baltske države lažno obtožili, da za ukrajinske drone odpirajo »zračne koridorje«, kar so baltske oblasti zavrnile. Drug pogost narativ trdi, da Zahod izgublja svoj boj proti Rusiji in zato poskuša odpreti »drugo fronto« v Baltiku. Baltske države pri tem predstavlja kot »kamikaze države«, pripravljene žrtvovati same sebe za oslabitev Rusije, podobno kot naj bi pred njimi storila Ukrajina.

Narativ o »baltskih agresorjih« vključuje tudi trditve, da se Litva, Latvija in Estonija naglo militarizirajo zaradi spopada z Rusijo. Takšne navedbe so bile posebej izrazite med nedavnimi Natovimi vajami v baltski regiji. Vojaške vaje Gallant Boar 2026 so namenjene izboljšanju usklajevanja med zavezniškimi silami na strateško pomembnem območju vzhodnega krila Nata med rusko eksklavo Kaliningrad in Belorusijo. Mediji iz kremeljskega informacijskega ekosistema so vaje označevali kot pripravo na obsežno vojno z Rusijo in trdili, da Nato preizkuša obrambo Kaliningrada pred morebitnim poskusom zavzetja eksklave ali njene blokade po vzoru Krima. Podobne trditve so širili tudi beloruski državni mediji. Eden od prispevkov državne televizije je denimo zatrjeval, da se »Litva kot država spreminja v ogromno vojaško vadbišče«.

Trditve o preganjanju in pravni izgovori

Belorusija podpira tudi ruske navedbe, da baltske države kršijo pravice rusko govorečih manjšin. V začetku junija so ruski in beloruski uradniki objavili skupno poročilo o tej tematiki. Ruska retorika pogosto zabrisuje razliko med rusko govorečimi prebivalci, etničnimi Rusi in ruskimi državljani, kar Kremlju omogoča, da zelo raznoliko skupino ljudi predstavi kot enotno skupnost pod domnevno zaščito Moskve. Direktor oddelka za človekove pravice na ruskem zunanjem ministrstvu Grigorij Lukjancev je brez dokazov trdil, da Estonija, Latvija in Litva pripravljajo množične deportacije rusko govorečega prebivalstva. Ruskim oblastem naklonjeni mediji so njegove izjave množično povzeli, ruska veleposlaništva v vseh treh državah pa so poročilo promovirala na svojih spletnih straneh in družbenih omrežjih. Pred kratkim je tudi novinarska predstavnica ruskega zunanjega ministrstva Marija Zaharova trdila, da skušajo baltske države ruskim državljanom preprečiti glasovanje na prihajajočih volitvah v rusko državno dumo.

Rusko zunanje ministrstvo je medtem napovedalo vložitev tožbe na Meddržavnem sodišču (angleško International Court of Justice - ICJ) zaradi domnevnega »sistematičnega kršenja« pravic etničnih Rusov v Latviji, Litvi in Estoniji. Ministrstvo baltskim oblastem očita, da prepovedujejo ruski jezik, »ponarejanje zgodovine« in izvajanje »represivne kampanje zastraševanja in ustrahovanja«. Skupna preiskava litovskih, latvijskih in estonskih novinarjev je pokazala, da so pravniki ruskega zunanjega ministrstva argumentacijo za takšno tožbo zbirali že od začetka ruske obsežne invazije na Ukrajino februarja 2022. V istem obdobju sta ruski veleposlaništvi v Estoniji in Litvi objavili izjavi, da so ruski državljani v obeh državah postali tarča »groženj in provokacij« ter jih pozivali, naj konzularnim oddelkom prijavljajo primere »šikaniranja«.

Trditve Kremlja o domnevnem preganjanju ruskih državljanov so še posebej zaskrbljujoče, saj je Rusija podobne narative o »zaščiti« uporabljala za upravičevanje agresije proti Ukrajini leta 2014 in obsežne invazije leta 2022. Tovrstna retorika ima tudi globlje zgodovinske korenine - ko je Sovjetska zveza septembra 1939 po sklenitvi pakta Molotov-Ribbentrop z nacistično Nemčijo napadla vzhodno Poljsko, je svoje posredovanje prav tako utemeljevala z domnevno zaščito tamkajšnjih Ukrajincev in Belorusov. Maja letos je Putin podpisal zakon, ki predsedniku omogoča napotitev ruskih oboroženih sil za zaščito ruskih državljanov, ki so bili aretirani, pridržani ali vključeni v kazenske oziroma druge postopke na podlagi odločitev nekaterih tujih ali mednarodnih sodišč. Zdi se, da ta določba ne zajema običajnih upravnih ukrepov, kot je denimo izvrševanje zahtev glede dovoljenja za prebivanje. Kljub temu je Moskva odločitev Latvije o deportaciji ruskih državljanov, ki teh pogojev niso izpolnili, predstavila kot dodaten dokaz domnevnega preganjanja Rusov. To ponazarja, kako lahko Kremelj različne pravne ali upravne spore vključi v svoj širši narativ o »zaščiti ruskih državljanov«.

Obtožbe o »poveličevanju nacizma«

Ruski narativi o Baltiku, ki močno spominjajo na tiste, uporabljene proti Ukrajini, bi bili nepopolni brez obtožb o »poveličevanju nacizma«. Predstavniki ruskega zunanjega ministrstva že več let baltskim državam očitajo poveličevanje nacizma, zlasti v povezavi z odstranjevanjem sovjetskih spomenikov in obeleževanjem zgodovinskih dogodkov.

V poročilu o poveličevanju nacizma za leto 2026 rusko zunanje ministrstvo Litvo, Latvijo in Estonijo skupaj z Ukrajino, Moldavijo, Poljsko in Finsko izpostavlja kot države, ki naj bi bile posebej dejavne pri odstranjevanju sovjetskih spomenikov, posvečenih boju proti nacizmu. Očita jim, da vse bolj poveličujejo naciste, njihove sodelavce in njihove sodobne privržence.

Kot del te kampanje je Kremelj skušal z nacizmom povezati tudi litovske odporniške borce, ki so se upirali sovjetski okupaciji. V poročilu o domnevnih kršitvah človekovih pravic v baltskih državah rusko zunanje ministrstvo Vilni očita »odkrito politiko ponarejanja zgodovine druge svetovne vojne in poveličevanja nacističnih sodelavcev kot narodnih junakov«.

Vojaška krepitev in opozorila o napadu

Vzporedno z informacijskimi kampanjami Kremlja ruski vojaški razvoj in nekatera zahodna medijska poročila prispevajo k resnični zaskrbljenosti glede varnosti Baltika. Vendar vojaških zmogljivosti, retorike in dejanskih namenov ne gre enačiti. Po poročanju časnika The Telegraph Rusija za napade z brezpilotnimi letalniki dolgega dosega na Ukrajino uporablja najmanj deset vojaških oporišč v bližini meja z Belorusijo in Ukrajino. Glede na domnevni doseg brezpilotnika Geran-5, ki naj bi znašal okoli 1000 kilometrov, bi bili v njegovem dosegu tudi deli več članic Nata. To kaže na naraščajoče zmogljivosti, ne dokazuje pa namena napada na ozemlje zavezništva.

Zato številni strokovnjaki razpravljajo o tveganju morebitnega ruskega napada na baltske države. Zaskrbljenost so okrepila poročila dveh ameriških medijev, ki sta se sklicevala na neimenovane vire in navajala, da naj bi direktor Cie John Ratcliffe med obiskom Moskve Rusijo opozoril pred napadom na ozemlje Nata. Politico je navajal anonimni vir, da je bil namen srečanja »predvsem opozoriti Rusijo pred kakršnimi koli stopnjevalnimi ukrepi proti baltskim državam«. The Wall Street Journal je ob sklicevanju na »osebe, seznanjene z obiskom«, poročal, da je Ratcliffe odpotoval v Moskvo, »da bi Rusiji izročil opozorilo, naj ne napade držav članic Nata«.

Na ta poročila se je estonski zunanji minister Margus Tsahkna odzval z izjavo, da se estonska ocena ogroženosti ni spremenila. Podobno je dejal tudi latvijski načelnik obrambe Kaspars Pudāns, ki je poudaril, da v primeru neposredne grožnje ne bi sedel na svojem položaju. Nekdanji estonski predsednik Toomas Hendrik Ilves pa je podvomil o navedbah anonimnih virov in namignil, da so omembe Baltika morda zgolj preusmerjanje pozornosti.

Strah kot orodje pritiska

Ti narativi so za Moskvo koristni ne glede na njene trenutne namene ali časovnico morebitnih vojaških akcij. Poleg tega, da lahko pomagajo legitimirati prihodnjo agresijo in sejejo strah pred bližajočo se vojno, zmanjšuje zaupanje v Nato, spodbuja previdnejše politične odločitve Zahoda in obrambne priprave prikazuje kot nevarno stopnjevanje napetosti.

Podcenjevanje grožnje ali nepripravljenost nanjo bi bila neodgovorna. Toda priprave morajo temeljiti na trezni presoji ruskih zmogljivosti, ne pa na strahu, ki ga Kremelj namerno širi.

Članek je bil na EUvsDisinfo objavljen 21. septembra2026 (v angleščini).