Janez Janša na Blejskem strateškem forumu: Evropa mora svojo prihodnost oblikovati sama

Premier je ob tem spomnil na slovensko osamosvojitev in 25. oktober 1991, ko je Slovenijo zapustil zadnji vojak Jugoslovanske ljudske armade. Le 18 mesecev prej je bila Slovenija razorožena in soočena z neprimerno močnejšo vojaško strukturo. Slovenska izkušnja po njegovih besedah dokazuje, da velikost države ne določa nujno njene usode in da je tudi za majhne države sposobnost oblikovanja lastne prihodnosti odvisna od pravočasnih odločitev, zavezništev in verodostojnosti.

Na področju varnosti je predsednik vlade poudaril, da mir ni samoumeven in da Nato ostaja nepogrešljiv. Močnejša Evropa po njegovih besedah ni alternativa čezatlantskemu partnerstvu, temveč pogoj za njegovo dolgoročno vzdržnost. Ob tem je izpostavil podporo Ukrajini, ki ne brani zgolj svojega ozemlja, ampak tudi načelo, da meja ni mogoče spreminjati s silo in da imajo narodi pravico sami izbrati svojo prihodnost. »Če bo agresija nagrajena, bo ta lekcija razumljena daleč onkraj Ukrajine,« je opozoril in dodal: »Načela brez zmogljivosti ne odvračajo.«

Kot pomemben strateški izziv je izpostavil tudi zmanjševanje nevarnih odvisnosti. Izkušnja z rusko energijo je po njegovih besedah pokazala, kako hitro se lahko gospodarska odvisnost spremeni v geopolitično ranljivost. Enako velja za kritične surovine, polprevodnike, tehnologije in strateške dobavne verige. »Učinkovitost brez odpornosti lahko ustvarja odvisnost, odvisnost pa se lahko spremeni v vzvod pritiska.« Evropa mora zato krepiti lastne zmogljivosti in biti sposobna inovirati, ne pa zgolj regulirati tehnologij, razvitih drugje.

Predsednik vlade je posebej opozoril tudi na demografske izzive. »Demografija je strategija,« je poudaril. Pri tem ne gre zgolj za številke, temveč za vprašanje, ali mladi zaupajo v prihodnost, si lahko zagotovijo dom, ustvarijo kariero in družino. Ob tem je poudaril, da nezakonite migracije niso odgovor na demografski upad. Evropa potrebuje varne meje ter zakonite in selektivne migracije, ki odgovarjajo na dejanske gospodarske potrebe.

Posebno pozornost je premier namenil verodostojnosti Slovenije in Evropske unije. »Za majhno državo je verodostojnost sama po sebi vir moči. Svoj vpliv povečujemo tako, da gradimo zavezništva, smo zanesljivi partnerji in držimo besedo.« Slovenija mora zato po njegovih besedah izpolnjevati svoje obveznosti do zaveznikov, tudi na področju vlaganj v lastno in kolektivno obrambo, verodostojnost pa mora zagotavljati tako navzven kot doma.

V tem okviru je predsednik vlade izpostavil tudi pomen širitve Evropske unije. »Celovita in svobodna Evropa ne more imeti stalne čakalnice na Zahodnem Balkanu. Prav tako ne more sprejeti, da bi o prihodnosti Ukrajine odločal kdor koli drug kot ukrajinsko ljudstvo.« Širitev po njegovih besedah ni usluga državam kandidatkam, ampak strateška odločitev o prihodnji podobi Evrope. »Če se EU ne bo širila, se bo nekdo drug – na naš račun.«

Predsednik vlade je sklenil, da bo od odgovorov na štiri strateške izzive odvisno, ali bo Evropa zgolj objekt geopolitičnih sprememb ali njihov dejavni sooblikovalec. »Majhna država lahko spozna, da njena velikost ne določa njene usode, tako kot lahko celina spozna, da zaton ne določa njene prihodnosti. To je moč oblikovanja prihodnosti. Ne iluzija, da lahko nadzorujemo zgodovino, temveč volja, da jo oblikujemo.«

V nadaljevanju objavljamo celoten govor predsednika vlade:

»Ekscelence, gospe in gospodje, dragi prijatelji,

v romanu Ernesta Hemingwaya Sonce vzhaja in zahaja Bill vpraša Mika, kako je bankrotiral. Mike odgovori: »Na dva načina. Postopoma, nato pa nenadoma.«

Gre za stavek o denarju, ki hkrati tudi dobro opisuje mednarodno zgodovino. Odvračanje postopoma slabi, nato pa se nenadoma vrne vojna. Odvisnosti se postopoma kopičijo, nato pa jih nenadoma ena stran spremeni v vzvod pritiska – tako da prekine ključno oskrbo ali zadrži pošiljko. Tehnologije postopoma dozorevajo, nato pa nenadoma spremenijo razmerje moči.

Enako pa lahko velja tudi za svobodo.

Spominjam se 25. oktobra 1991, ko sem v helikopterju letel nad avtocesto proti Postojni. Pod nami je bila zadnja kolona jugoslovanske vojske, ki se je umikala proti Kopru. Le 18 mesecev prej je bila Slovenija razorožena in soočena z neprimerno močnejšo vojaško strukturo. Tistega dne pa smo opazovali odhod zadnjih vojakov poraženega agresorja s slovenskega ozemlja.

Zdelo se je nenadoma. Toda korenine te spremembe so segale več let v preteklost.

Zato je tema letošnjega Blejskega strateškega foruma, Moč oblikovanja prihodnosti, tako pomembna. Moč oblikovanja prihodnosti se gradi postopoma. Toda trenutki, ki jo določijo, se pogosto zgodijo nenadoma.

Ekonomski zgodovinar Eric Jones se je spraševal, zakaj je prav Evropa, in ne večji in bolj centralizirani imperiji, dosegla toliko prebojev, ki so preoblikovali sodobni svet. Del odgovora je bila politična pluralnost Evrope: številne države, ki so si dovolj blizu, da se učijo druga od druge, in dovolj neodvisne, da med seboj tekmujejo.

Pogosto slišimo, da moč omejuje našo izbiro.  In res jo. Toda evropska zgodovina kaže, da razdrobljenost lahko tudi spodbuja konkurenco, prilagajanje in inovacije. Moč Evrope nikoli ni bila v enotnosti. Bila je v njeni sposobnosti, da svojo raznolikost preoblikuje v ustvarjalnost in nazadnje v moč.

Danes se postavlja vprašanje, ali lahko Evropa to stori znova. Štirje strateški izzivi bodo odločili, ali bo Evropa ohranila sposobnost oblikovati svet okoli sebe ali pa bo to sposobnost postopoma izgubila in nenadoma spoznala, da njeno prihodnost oblikujejo drugi.

Prvič, varnost.

Mir ni naravno stanje v mednarodnih odnosih. Treba ga je varovati. NATO ostaja nepogrešljiv. Močnejša Evropa ni alternativa čezatlantskemu partnerstvu. Je tisto, kar zagotavlja njegovo vzdržnost. Ukrajina nas opominja, kaj je na kocki. Ukrajinci ne branijo le svojega ozemlja, ampak tudi načelo, da meja ni mogoče spreminjati s silo in da imajo narodi pravico sami izbrati svojo prihodnost. Pravični mir mora ohraniti suverenost Ukrajine in njeno evropsko prihodnost. Če bo agresija nagrajena, bo ta lekcija razumljena daleč onkraj Ukrajine. Toda načela brez zmogljivosti ne odvračajo. Naložbe v evropska zagonska podjetja na področju obrambe so bile v obdobju od 2021 do 2024 več kot petkrat večje kot v predhodnih treh letih. Kljub temu so bile ameriške naložbe v približno istem obdobju še vedno 2,4-krat večje. Evropa se premika, vendar še ne dovolj hitro.

Drugič, odpornost.

Evropa se je ene svojih najjasnejših strateških lekcij naučila od Rusije. Dolga leta smo poceni rusko energijo obravnavali kot gospodarsko prednost in podcenjevali strateško tveganje. Leta 2021 je Rusija zagotavljala 45 odstotkov uvoza plina v EU. Ko je Moskva po invaziji na Ukrajino energijo uporabila kot orožje, je gospodarska odvisnost postala geopolitična ranljivost. Do leta 2025 je delež iz Rusije upadel na 12 odstotkov. Toda ta lekcija daleč presega področje energije: učinkovitost brez odpornosti lahko ustvari odvisnost, odvisnost pa se lahko spremeni v vzvod pritiska. Enaka logika velja drugod. EU je pri oskrbi s težkimi redkimi zemljami še vedno odvisna od Kitajske. Polprevodniki, kritične surovine in strateške dobavne verige so vse geopolitično področje. Odgovor ni avtarkija. Odgovor so diverzifikacija, zanesljiva partnerstva, domače zmogljivosti v ključnih sektorjih in sposobnost inoviranja namesto zgolj urejanja tehnologij, razvitih drugje.

Tretjič, in najpomembneje, ljudje.

Demografija je strategija. Po podatkih Eurostata je stopnja rodnosti v EU upadla daleč pod stopnjo obnavljanja prebivalstva, in sicer leta 2024 na 1,34 otroka na žensko, kar je najnižja doslej evidentirana vrednost. V zadnjih dveh desetletjih se je delež Evropejcev, starejših od 65 let, povečal s 16,4 odstotka na 21,6 odstotka, medtem ko se je delež otrok, mlajših od 15 let, zmanjšal. To pomeni manj delavcev, ki preživljajo več vzdrževanih oseb, večji pritisk na javne finance in, nazadnje, manjši nabor ljudi, iz katerega lahko črpamo znanstvenike, inženirje, podjetnike in vojake. Toda pri demografiji ne gre le za številke.  Odraža, ali mladi zaupajo v prihodnost: ali si lahko privoščijo stanovanje, gradijo kariero, vzpostavljajo odnose in si ustvarijo družino. Vprašati bi se morali tudi, kako vse bolj digitalen način življenja spreminja način, kako se mladi spoznavajo, vzpostavljajo odnose in gradijo skupnosti. Pomembno je tudi zavedanje, da nezakonite migracije niso demografska politika. Ne rešujejo demografskega upada v Evropi, kadar niso nadzorovane, pa ustvarjajo dodatne izzive za varnost, vključevanje in družbeno kohezijo. Evropa potrebuje varne meje skupaj z zakonitimi in selektivnimi migracijami, ki odgovarjajo na dejanske gospodarske potrebe. Evropa mora zato storiti več stvari hkrati: mladim olajšati ustvarjanje družine, zadržati in privabljati talente, vključiti več ljudi v produktivno delo ter z izobraževanjem, inovacijami in tehnologijo povečati produktivnost.

Četrtič, verodostojnost.

Za majhno državo je verodostojnost sama po sebi vir moči. Svoj vpliv povečujemo tako, da gradimo zavezništva, smo zanesljivi partnerji in držimo besedo. Enako velja za Evropo. Naše zaveze morajo biti verodostojne za naše zaveznike, za naše nasprotnike in za tiste, ki se nam želijo pridružiti. Pred petimi leti sem tukaj na BSF govoril o strateškem cilju celovite in svobodne Evrope ter o Evropski uniji, razširjeni z državami Zahodnega Balkana in našimi vzhodnimi sosedami. Ta cilj je danes še veliko pomembnejši. Celovita in svobodna Evropa ne more imeti trajne čakalnice na Zahodnem Balkanu, a tudi ne more pristati na to, da bi o prihodnosti Ukrajine odločal kdor koli drug razen ukrajinskega ljudstva. Širitev ni usluga državam kandidatkam. Je strateška odločitev o prihodnosti in prihodnji obliki Evrope. Izpolnjevanje pogojev je pomembno. A verodostojnost deluje v obeh smereh. Besedo mora držati tudi Evropa. Kot sem rekel že večkrat: če se EU ne bo širila, se bo na naš račun nekdo drug.

Ko sem že omenil, je za majhno državo verodostojnost sama po sebi vir moči. Verodostojnost pa deluje tako navznoter kot navzven. Ko govorimo o zavezništvih, je pomembno pošteno deljenje finančnih bremen in usklajen odnos do nevarnosti. Roko na srce, Slovenci imamo z obojim še vedno nekaj težav. Delež BDP, ki ga namenjamo za lastno in skupno obrambo, je daleč od tega, kar je potrebno, in od deleža, ki smo ga obljubili že pred leti.

Svojim zaveznikom, pa tudi lastni javnosti – zlasti lastni javnosti – še vedno dolgujemo odgovor na vprašanje, kako je bilo mogoče, da sta bili v največji slovenski državni banki oprani dve milijardi dolarjev iz iranske državne banke Exim Bank v času, ko so proti Iranu veljale tri mednarodne sankcije. Šlo je za velikansko kršitev mednarodnega, seveda pa tudi domačega prava. Več kot leto dni se je ta denar razdeljeval na več kot 75.000 računov, prek katerih so plačevali iranskim agencijam in terorističnim mrežam na zahodni polobli. Parlamentarna preiskava je to zločinsko operacijo popolnoma razkrila. V njej so odkrili tako tiste, ki so neposredno omogočili kaznivo dejanje, kot tudi tiste, ki so ga prikrivali kljub več kot 400 posredovanjem iz tujine. Od razkritja in predaje celotne dokumentacije tožilstvu je minilo več kot osem let, a do danes ni bil nihče obsojen za daleč največjo kršitev mednarodnega in domačega prava v zadnjih desetletjih. Nihče ni bil niti obtožen. Tožilstvo je pod različnimi pretvezami primer v celoti zavrglo oziroma ga pometlo pod preprogo. Po ocenah strokovnjakov so provizije za pranje iranskega denarja znašale od 300 do 500 milijonov dolarjev. Obstaja več kot utemeljen sum, da se del tega denarja še vedno uporablja za proiransko propagando v nekaterih slovenskih in evropskih nevladnih in medijskih krogih.

Slovenijo tako še vedno čaka veliko dela pri zagotavljanju zunanje in notranje verodostojnosti in prav je, da to priznamo, ko navajamo, kaj pričakujemo od drugih.

Te štiri izzive – varnost, odpornost, demografsko vitalnost in verodostojnost – lahko skupaj strnemo v eno samo vprašanje: ali bo Evropa svoje vire, raznolikost in zavezništva spremenila v moč, s katero bo lahko vplivala na dogajanje, ali pa se bo prilagodila odločitvam, sprejetim drugje?

Bomo vzpostavili odvračilno moč, še preden nas doseže agresija? Bomo zmanjšali nevarne odvisnosti in obvladali tehnologije, od katerih sta vse bolj odvisni naši blaginja in varnost? Se bomo spopadli z demografskim upadom, dokler še imamo ljudi, sredstva in čas za to? In, ali bomo okrepili zavezništva ter do konca zgradili celovito in svobodno Evropo, dokler še imamo to možnost?

Od odgovora na te štiri strateške izzive bo odvisno, ali bo Evropa zgolj objekt geopolitičnih sprememb ali njihov dejavni sooblikovalec. Sposobnost oblikovanja sprememb se gradi postopoma, leto za letom, prek zmogljivosti, zavezništev in institucij. Trenutek, ko je treba to moč uporabiti, pa pride nenadoma. In takrat majhna država lahko spozna, da njena velikost ne določa njene usode, tako kot lahko celina spozna, da zaton ne določa njene prihodnosti. To je moč oblikovanja prihodnosti. Ne iluzija, da lahko nadzorujemo zgodovino, temveč volja, da jo oblikujemo.

Hvala.«