Svetovni dan mokrišč: kjerkoli se zemlja sreča z vodo, življenje cveti

Letošnje obeleževanje poudarja globoko povezanost človeka z mokrišči ter izpostavlja pomen tradicionalnega in lokalnega znanja pri ohranjanju, upravljanju in trajnostni rabi teh izjemno dragocenih ekosistemov. 

Svetovni dan mokrišč ima status uradnega mednarodnega dneva Združenih narodov od leta 1997. V iranskem Ramsarju so 2. februarja leta 1971 podpisali Konvencijo o mokriščih – Ramsarsko konvencijo, ki predstavlja najstarejši sodobni globalni medvladni okoljski sporazum in edini, ki je v celoti posvečen določenemu ekosistemu. Danes konvencijo podpira 172 držav pogodbenic, ki so se zavezale k ohranjanju in trajnostni rabi mokrišč.

Mednarodna sporočila Ramsarske konvencije, Združenih narodov in Evropske unije vse bolj poudarjajo, da so mokrišča naš ključni naravni zavezniki pri spoprijemanju s podnebnimi spremembami. Z ohranjanjem in obnovo mokrišč hkrati varujemo biotsko raznovrstnost, skrbimo za naše vode, povečujemo odpornost družbe na ekstremne vremenske dogodke ter prispevamo k doseganju podnebnih ciljev.

Mokrišča, zibelka biotske raznovrstnosti in človeških civilizacij, izginjajo trikrat hitreje kot gozdovi

Mokrišča pokrivajo več kot 12,1 milijona kvadratnih kilometrov, kar predstavlja približno 6 odstotkov kopenske površine Zemlje. Po Ramsarski konvenciji poznamo sladkovodna, slana, površinska in podzemna mokrišča. Nadalje jih ločimo še na celinska ali obalna, naravna ali umetna, trajna ali začasna. Sladkovodna mokrišča so reke, jezera, mlake, poplavne ravnice, močvirja, barja in povirja, slana estuariji, lagune, mangrove, slana močvirja in obalne plitvine, podzemna mokrišča – to je posebna kategorija, ki jo je Ramsarska konvencija začela prepoznavati v 90-letih prejšnjega stoletja. Pri nas so edinstven primer Škocjanske jame, ki so bile kot  prvo podzemno mokrišče na svetu vpisano na Ramsarski seznam leta 1999. Tudi umetna mokrišča, kjer se prepletata tradicija in narava, kot so na primer soline in kali, imajo pomembno vlogo pri ohranjanju naravnega ravnovesja ter lokalnih tradicij in znanj.

Mokrišča zagotavljajo ključne ekosistemske storitve: so vir pitne vode in hrane, izboljšujejo kakovost voda, ščitijo pred ekstremnimi vremenskimi pojavi, zmanjšujejo vplive naravnih nesreč, blažijo poplave in zadržujejo vodo v sušnih obdobjih. So izjemni ponori ogljika – barja in šotišča predstavljajo 2 odstotka svetovnih površin ter hranijo približno 30 odstotkov vsega kopenskega ogljika, kar je dvakrat več kot vsi gozdovi na svetu skupaj. Danes so prepoznana kot eden najpomembnejših naravnih ekosistemov za blaženje podnebnih sprememb.

Kljub izjemni vrednosti mokrišč, je njihovo napačno razumevanje, da gre za neuporaben ali neobvladljiv prostor še vedno prisotno, in so tudi zato ena najbolj ogroženih ekosistemov na svetu. Ogrožajo jih številne človeške aktivnosti: od izsuševanja in zasipavanja, intenzivnih kmetijskih praks, urbanizacije, gradnje prometne infrastrukture do onesnaževanja voda, regulacij vodotokov, gradnje jezov ter so vse bolj ogrožena tudi zaradi negativnih vplivov podnebnih sprememb ter širjenja invazivnih tujerodnih vrst. Mokrišča tako izginjajo trikrat hitreje kot gozdovi.

Mokrišča v Sloveniji

V Sloveniji mokrišča pokrivajo približno 5 odstotkov ozemlja: gre za močvirja, barja, poplavna območja rek, rečne mrtvice, kraška polja, mokrotni travniki, kali, mlake, soline in obalna območja. Med njimi so tri območja uvrščena na seznam Ramsarske konvencije: to so Sečoveljske soline, Škocjanske jame ter Cerkniško jezero s Križno jamo in Rakovim Škocjanom. Uvrstitev na ta seznam pomeni, da ima mokrišče posebno vrednost za ohranjanje biotske raznovrstnosti na svetovni ravni ter da se država zavezuje k ohranjanju in trajnostnemu upravljanju mokrišča.

Vzpostavitev prvega petdržavnega biosfernega območja Mura–Drava–Donava, poimenovanega tudi Evropska Amazonka v letu 2021, predstavlja izjemen primer sobivanja narave in človeka ter velik dosežek petih držav –Slovenije, Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Srbije. Gre za največji sklenjeni rečni ekosistem v Srednji Evropi, ki povezuje približno milijon hektarjev ohranjenih poplavnih gozdov, mrtvic, prodnatih bregov in drugih redkih habitatov, ključnih za ohranjanje bogate biotske raznovrstnosti in dobrobiti ljudi. UNESCO je leta 2021 območje uradno razglasil za prvo pentalateralno biosferno območje na svetu, s čimer je prepoznal njegovo izjemno naravno vrednost in zgledno čezmejno sodelovanje v korist narave in lokalnih skupnosti ter ohranjanja kulturne dediščine in tradicionalnih znanj.

Pomembno je izpostaviti mediteranska mokrišča in Ramsarsko regionalno iniciativo MedWed, ki že več kot trideset let poudarja pomen mokrišč za naravo, ljudi in kulturno dediščino. Sečoveljske soline so primer mednarodnega mokrišča, ki ga je v sodelovanju z naravo oblikoval človek. 

Na Ministrstvu za naravne vire in prostor (MNVP) si skupaj z upravljavci zavarovanih območij, Zavodom Republike Slovenije za varstvo narave in drugimi deležniki prizadevamo za ohranitev in obnovo mokrišč v Sloveniji:

• Z zagotavljanjem zakonodajnega varstva mokrišč ter upravljanja zavarovanih območij;
• z izvajanjem Ramsarske konvencije v Sloveniji, zagotavljanjem ohranjanja Ramsarskih lokalitet ter rednim poročanjem mednarodnemu sekretariatu Ramsarske konvencije;
• z zagotavljanjem sredstev, spremljanjem stanja in sofinanciranjem številnih projektov, namenjenih ohranjanju in obnovi mokrišč, prednostno na območjih Nature 2000;
• s pripravo in izvajanjem nacionalnih strategij in akcijskih načrtov za ohranjanje biotske raznovrstnosti;
• z vključevanjem mokrišč v mednarodne varstvene mehanizme (Ramsar, evropsko omrežje Natura 2000, UNESCO – program Človek in biosfera, Biosferno območje Mura in Biosferno območje Škocjanske jame);
• s spodbujanjem trajnostnega upravljanja mokrišč, ki usklajuje njihovo varstvo z rabo, kot so na primer kmetijstvo, ribištvo in turizem;
• z vključevanjem mokrišč v politiko trajnostnega upravljanja voda, ki prepoznava mokrišča kot naravno zaščito pred poplavami in sušami;
• z obvladovanjem vplivov podnebnih sprememb ter preprečevanjem vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst;
• z ozaveščanjem javnosti o pomenu mokrišč in njihovih ekosistemskih storitvah;
• z aktivnim sodelovanjem v mednarodnih projektih, namenjenih obnovi večjih mokrišč.

Na MNVP se trenutno pripravlja Nacionalni načrt za obnovo narave, ključni dokument za izvajanje Uredbe EU o obnovi narave. V skladu z uredbo o obnovi, morajo vse države EU obnoviti ekosisteme, ki so v slabem stanju. Pri tem je poudarek tudi na sinergijah z blaženjem in prilagajanjem na podnebne spremembe, zato se med drugim prednostno obnavlja tudi mokrišča. Z obnovo povečujemo njihovo odpornost in biotsko bogastvo, a tudi temelj človeške blaginje - povečujemo varnost pred podnebnimi ekstremi in prispevamo k podnebnim ciljem. 

Sredstva za ohranjanje, upravljanje in obnovo mokrišč se večinoma zagotavljajo iz državnega proračuna ter iz različnih evropskih finančnih mehanizmov, kot so program LIFE, Evropski sklad za regionalni razvoj in Norveški finančni mehanizem ter finančni mehanizem EGP. Sredstva za obvladovanje vplivov podnebnih sprememb na mokrišča ter preprečevanje in obvladovanje vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst pa se zagotavljajo tudi iz Sklada za podnebne spremembe.

V pretekli finančni perspektivi smo samo skozi kohezijsko politiko namenili 13 miljonov evrov ter s tem izboljšali stanje oziroma obnovili 460 ha površin vodnih habitatov. Trenutno v prihodnje načrtujemo obnovo oziroma izboljšanje na okvirno 850 ha površin za kar se bo namenilo dobrih 17 miljonov evrov. Ti projekti vključujejo ohranjanje, obnovo in vzpostavitev novih kalov in mlak (skoraj 280 teh), obnovo 5 mrtvic in rokavov, ter 6 razširitev strug.