Vlada je na današnji seji določila predlog Zakona o spremembi Zakona o odgovornosti za jedrsko škodo

Jedrske škode se na splošno ne da zavarovati, zato na tem področju obstaja poseben režim, ki temelji na mednarodnih konvencijah. V Pariški konvenciji, ki ureja temeljna vprašanja glede odgovornosti in višine odgovornosti, je med drugim tudi jasno določeno, katere so škodne postavke, za katere škode je upravljavec jedrskega objekta odgovoren. Prav tako je določeno, da mora upravljavec svojo odgovornost tudi zavarovati.

Ob sprejemu konvencije je svetovni zavarovalni trg opozoril, da nekaterih vrst jedrske škode ni mogoče zavarovati. Zato so države pogodbenice, zlasti manjše države, za ta nezavarovaljivi del v svojih zakonih predvidele jamstvo države. Takšno ureditev vsebuje tudi Zakon o odgovornosti za jedrsko škodo, ki določa štiriletno obdobje veljavnosti državnega jamstva. To obdobje se izteče v letošnjem letu.

V zadnjih letih je prišlo do pomembnega napredka, saj je danes zavarovana večina škodnih postavk, ki so bile ob sprejemu zakona problematične. Med njimi so na primer 30-letni zastaralni rok za osebne škode ter škode, nastale zaradi terorizma ali velikih naravnih nesreč. Kljub temu pa še vedno ostajata dve postavki, ki se ju še vedno ne da zavarovati: škoda zaradi dovoljenih obratovalnih izpustov ter višina zavarovane odgovornosti (700 milijonov evrov) za vsak škodni dogodek posebej.

Predlagane spremembe zakona se tako nanašajo na spremembo 24. člena, ki določa obdobje veljavnosti jamstva države. Ker razmere na zavarovalnem trgu še vedno ne omogočajo zavarovanja prav vseh škodnih postavk je jamstvo države še vedno potrebno. Predlaga se, da se njegova veljavnost podaljša za nadaljnja štiri leta.