Vlada o Zakonu o pravici do zimskega regresa ter prenovi ugotavljanja davčne osnove
Vlada bo Ustavnemu sodišču predlagala, da se predlog za začasno zadržanje izvrševanja 2. člena ter prvega in drugega odstavka 3. člena Zakona o pravici do zimskega regresa ter prenovi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov (ZPZR) zavrže, ker niso izpolnjene procesne predpostavke iz 24. člena Zakona o ustavnem sodišču. Vlada prav tako meni, da ni izkazanega obstoja pravnega interesa pobudnikov za začetek postopka za oceno ustavnosti ZPZR. Pobudniki kot ključno škodljivo posledico navajajo nastanek visokih finančnih obremenitev za delodajalce. Vendar pa te obremenitve niso več zgolj potencialne ali bodoče, temveč so – zaradi zapadlosti obveznosti – že nastale oziroma bi morale biti realizirane v skladu z zakonom. S tem je izključen eden bistvenih pogojev za uporabo 39. člena ZUstS, tj. verjetnost nastanka težko popravljivih škodljivih posledic zaradi nadaljnjega izvrševanja predpisa.
Če Ustavno sodišče predloga za začasno zadržanje zaradi umanjkanja procesne predpostavke ne bo zavrglo, bo vlada podredno predlagala, da Ustavno sodišče predlog za začasno zadržanje izvršitve 2. člena ter prvega in drugega odstavka 3. člena ZPZR zavrne, saj začasno zadržanje ne more več doseči svojega namena. Rok za izplačilo zimskega regresa je namreč že potekel, saj je delodajalec moral izplačati zimski regres do 18. decembra 2025. Hkrati je na isti dan potekel tudi rok za izplačilo 1/4 zimskega regresa v skladu s prvim odstavkom 10. člena ZPZR, ki za leto 2025 omogoča zamik izplačila delodajalcem, ki izpolnjujejo pogoje iz tega člena.
Ob tem dodajamo, da ustavno sodišče v svoji ustaljeni presoji poudarja, da začasno zadržanje ni namenjeno odpravljanju že nastalih posledic, temveč izključno preprečevanju bodočih posledic. Kadar so učinki predpisa že realizirani, zadržanje izvrševanja nima več učinka in je zato procesno in vsebinsko neutemeljeno.
Vir: Ministrstvo za finance