Volitve v ustavodajno skupščino 1945 – »Jim bomo že pokazali, da se nikdar več ne bo vrnilo staro«

»Jim bomo že pokazali, da se nikdar več ne bo vrnilo staro«

Enajstega novembra pred osemdesetimi leti so se v novi Jugoslaviji oziroma uradno Demokratični federativni Jugoslaviji (DFJ) odvijale prve »demokratične« volitve v ustavodajno skupščino. Izvedba teh volitev je bila posledica medvojnih medzavezniških dogovorov, vendar so se mednarodne razmere po koncu vojne že temeljito spremenile. Nastopila je hladna vojna in DFJ je vse bolj drsela pod vpliv Sovjetske zveze. Nova oblast v Jugoslaviji, ki jo je pretežno vodila in usmerjala Komunistična partija Jugoslavije (KPJ), je morala – v skladu s medvojnima sporazumoma Tito-Šubašić (16. junija in 1. novembra 1944) – pripraviti volitve v ustavodajno skupščino, katere naloga je bila pripraviti ustavo, ki bo določila, kakšno obliko vladavine bo imela država. Šlo je torej za usodne volitve, saj je njihov izid posredno dajal odgovor na vprašanje, ali bo nova Jugoslavija kraljevina ali republika. KPJ je že od podpisa dogovora o volitvah v konstituanto svojo strategijo podrejala tem volitvam, saj so bile še zadnja obveznost, ki jih je kot vodila sila partizanskega gibanja imela do zaveznikov.

V avgustu 1945 je bilo v Beogradu III. zasedanje AVNOJ-a, ki se je preimenoval v začasno ljudsko skupščino. Ta skupščina je pripravila več zakonov, med drugim zakon o volilnih imenikih, ki je določal način sestavljanja volilnih imenikov in kdo ima lahko volilno pravico, dopuščal pa je tudi možnost, da vlade federalnih enot razširijo svoje volilne sezname nezaželenih volivcev. Zakonodajo je sicer strogo zaupno že od aprila 1945 pripravljalo ministrstvo za konstituanto, ki ga je vodil Edvard Kardelj. Na podlagi omenjenega zakona je nastala tudi okrožnica Centralnega komiteja KPJ naslovljena na vse centralne komiteje z dne 12. avgusta 1945, ki jo je podpisal Aleksandar Ranković in jo predstavljamo kot del tokratne arhivalije meseca. V njej je posebej poudarjeno, da je od sestave volilnih imenikov odvisna pravilna izpeljava volitev v ustavodajno skupščino. V imenikih zato ni prostora za tiste, ki so in bi delovali proti dosežkom partizanstva, pri tem so bili izpostavljeni »fašistični, profašistični, četniški, ustaški, belogardistični in njim podobni elementi«. Pri pripravi imenikov je bila omenjena vloga širših ljudskih mas, ki jih morajo pri tem delu, z upoštevanjem strogega in doslednega kriterija za njihovo »čiščenje«, usmerjati samo komunisti.

Zakonu o volilnih imenikih so sledili še drugi zakoni. Volilna pravica se je znižala na 18 let (prej je bilo 21 let), prvič so lahko volile ženske in mladoletni udeleženci partizanskega gibanja. Določeno je bilo, da bodo volivci lahko glasovali s kroglicami v lesene skrinjice, kar ni bila novost, saj so na ta način volili že v »stari« Jugoslaviji. Odločili so se, da bo ustavodajna skupščina dvodomna, sestavljena iz Zveznega zbora in Zbora narodov. V prvi zbor se je v celotni državi volilo 348 poslancev. Sloveniji, ki je bila razdeljena na pet volilnih okrožij, je pripadalo 29 poslanskih mest. V Zbor narodov so se volitve vršile po posameznih federalnih enotah. V Sloveniji so, tako kot v drugih federalnih enotah, volili 25 poslancev.

Partija se je tudi dobro zavedala, da brez drugih političnih strank ni pravih volitev, vendar so želeli, da njihova moč ne bi ogrozila Ljudske fronte (LF), ki je delovala kot partijska podaljšana roka. Hkrati s pripravo zakonodaje in utrjevanjem politične enotnosti je sebi v prid pripravljala vse pogoje za volitve v konstituanto. S preživelimi predvojnimi strankami je manipulirala na način, da je znotraj njih ustvarjala razdore, tako so nekatere stranke in njihovi člani – tudi zaradi oportunizma – prestopili na stran LF. Opozicija in nekomunistični člani vlade DFJ so lahko samo nemočno opazovali, kako se celoten proces priprave zakonodaje in predvolilne kampanje odvija mimo njih. V Sloveniji je bila opozicija šibka, o njej so razmišljali predvsem skupina okoli Črtomirja Nagodeta in nekateri cerkveni krogi. Večina nekdanjih politikov, ki niso emigrirali, je bila namreč v zaporih ali pa jih je budno nadzorovala Ozna. Opozicija se je zato konec septembra odločila, da na takih volitvah ne bo sodelovala. Postopoma so svoje odstopne izjave podali najvidnejši nekomunistični člani vlade DFJ; Ivan Šubašić je odstopil mesec dni pred volitvami, a mediji o tem skorajda niso poročali. Partija se je znašla pred veliko dilemo, saj so kljub vsemu njeni vodilni člani želeli zadostiti potrebi po legitimnosti volitev. Rešitev so našli v uvedbi t. i. črnih skrinjic oziroma skrinjic brez liste, ki so simbolizirale kralja, vendar se glasovi oddani v te skrinjice niso upoštevali, kar pomeni, da so bili lahko izvoljeni samo kandidati LF. 

Volitve so potekale v nedeljo, 11. novembra 1945, ko je v večjem delu Slovenije močno snežilo ali deževalo. Vendar to volivcev, vsaj po zapisih v zvezkih telefonskih depeš, ki jih je sprejemalo javno tožilstvo, in so tudi del arhivalije meseca, ni preveč motilo. Veliko je bilo povork, slavnostno okrašenih vozov, petja, zastav. Zagotovo je bilo tudi veliko tistih, ki so jim volitve vzbujale strah in tesnobo, saj je bila na voliščih močno prisotna Ozna, in marsikdo je volitve dojemal kot zaukazane. Vseh volišč je bilo na ozemlju Slovenije 2013. V zvezku okrožja Novo mesto najdemo zapis za Toplice pri Novem mestu, ki priča o takratnem vzdušju: »Vsa vas je na nogah. Nasproti volišča radio, ki obvešča o poteku volitev v vsej državi«. Posebej so izpostavili tudi podobne primere, kot je naslednji: »V Ajdovcu (Novo mesto) je bivši domobranec, ki je bil zapeljan izjavil pred voliščem: Bil sem domobranec, ker sem bil zapeljan. Čeprav ne zaslužim volilne pravice lahko volim. Vem koga bom volil – volil bom Tita!«. V zanosu so ljudje tudi pljuvali ali metali na tla skrinjice brez list. V glavnem prevladujejo depeše z vzneseno in do nove oblasti prijazno vsebino, vendar najdemo tudi take, ki so bile novi oblasti izrazito nasprotne. V depeši za okraj Grosuplje beremo: »V Žalni se opaža, da pridejo družine bega skupno na volišče in se polni skrinjica brez liste«. Na slabše obiskana volišča so pošiljali dodatne agitatorje. Ponekod je morala posredovati tudi Ozna. Znana so pričevanja o presipanju kroglic (glasov) iz črne skrinjice v rdečo ali pa niso postavili črnih skrinjic. Kdor ni volil LF, je lahko tvegal izgubo službe. Volilna udeležba v Sloveniji je bila približno 92 %, za LF je glasovalo okrog 85 % volivcev (kar je najmanj v Jugoslaviji). Uradno je »opozicija« oziroma »črna skrinjica« slavila zmago v dveh slovenskih okrajih – v Dolnji Lendavi in Gornji Radgoni, zaradi volilne geometrije pa sta bila izvoljena kandidata LF, čeprav sta volitve izgubila.

Mesec dni po volitvah so v britanskem zunanjem ministrstvu v posebni analizi že primerjali te volitve s tistimi pred letom 1941 – ugotovili so njihove »balkanske značilnosti« in zaključili, da so bile edine pravične in svobodne volitve v Jugoslaviji tiste iz leta 1920.

Mojca Tušar