Pregled dezinformacij: Ruska retorika miru - dimna zavesa za agresijo

Nedavni pogovori v Ženevi med ameriškimi in ukrajinskimi pogajalci nakazujejo previden napredek v pogovorih o morebitnem mirovnem sporazumu. Vendar so se pojavili dvomi, ali je Putin pripravljen sprejeti dogovor. Kot da bi želela to poudariti, je Rusija po pogovorih bombardirala Kijev z raketami in droni.

Kljub ponavljajočim se izjavam o pripravljenosti na mir, Rusija še naprej zavlačuje iskreno diplomacijo, medtem ko bombardira ukrajinska mesta in izvaja FIMI kampanje proti ukrajinski državnosti. Ne glede na več kot 200.000 padlih na bojišču se zdi, da je Putin pripravljen bojevati se do predzadnjega Rusa – sam bi bil zadnji – če mu to omogoči dosego končnega cilja: izbris Ukrajine.

Ruska 'diplomatska' dimna zavesa

Razkorak med besedami in dejanji ni nov; je dolgoletna značilnost ruske zunanje politike. To je bilo očitno že v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja, ko je Rusija uradno priznala suverenost Moldavije po razpadu Sovjetske zveze, hkrati pa prikrito podpirala separatiste v državi. Vojna leta 1992 v regiji Pridnestrje, močno zaznamovana z rusko intervencijo, se je uradno končala s premirjem. Toda Rusija se nikoli ni umaknila. Njene čete so tam še danes, podpirajo režim, ki se je odcepil in ga Moskva uradno ne priznava, a ga v celoti nadzira.

Enako se je ponovilo v Gruziji leta 2008. Leta podpore separatističnim gibanjem v Južni Osetiji in Abhaziji, vključno z množičnim izdajanjem ruskih potnih listov, so se končala z vojaško invazijo pod pretvezo zaščite ruskih državljanov. Po doseženem premirju je Rusija utrdila svoje sile v Gruziji in hitro priznala obe ozemlji kot »neodvisni« – poteza, ki je bila obče obsojena kot kršitev gruzijske suverenosti.

Ukrajina: priročnik na očeh

V Ukrajini je vzorec postal še bolj očiten. Leta 2014 je Rusija nezakonito priključila Krim in sprožila prikrito vojaško operacijo v Donbasu, s čimer je kršila Memorandum iz Budimpešte iz leta 1994, v katerem se je Moskva zavezala spoštovati ukrajinsko suverenost v zameno, da je Kijev predal svoje jedrsko orožje.

Pod mednarodnim pritiskom je Rusija podpisala sporazuma Minsk I in II leta 2014 in 2015), namenjena umiritvi konflikta v Donbasu s premirjem in politično reformo. Toda Moskva ni imela namena spoštovati dogovorov. Nadaljevala je s podporo separatistom in nenehno kršila premirje, hkrati pa se pretvarjala, da je nevtralni posrednik, ter krivila Ukrajino za zamude pri izvajanju.

Namesto rešitve konflikta je proces iz Minska omogočil Rusiji zamrznitev vojne pod njenimi pogoji, ohranjanje vojaškega pritiska na Ukrajino in izogibanje neposredni odgovornosti. Prav tako je Putinu omogočil preoblikovanje narativa. Kot je nedavno trdil: »Rusija ni začela te vojne – to je zgolj zahodna propaganda. Rusija dela vse, da ustavi vojno, ki se je začela leta 2014 proti prebivalcem Donbasa.« Ta verzija dogodkov ignorira prepričljive dokaze, da je Rusija pomagala organizirati vojno in da je njena vojska od začetka globoko vpletena.

Pogajanja kot gledališče

Marca 2022 je nov krog pogajanj v Istanbulu ponudil sveže upanje. Ruski predstavniki so govorili o »konstruktivnem dialogu«. Toda obljuba je bila prazna: ruska ponudba Ukrajini je vključevala maksimalistične zahteve, kot so popoln umik ukrajinske vojske iz regij, ki jih je delno zasedla Rusija, ter prepoved mobilizacije ukrajinskih oboroženih sil. Medtem je Rusija stopnjevala bombardiranje Ukrajine in sprožila rekordne napade z droni pod pretvezo napadov na »vojaške cilje«.

Po pogovorih na Aljaski avgusta letos med Putinom in predsednikom ZDA Donaldom Trumpom se je odigral isti scenarij: tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov je izjavil, da Rusija ostaja zavezana reševanju konflikta po »politični in diplomatski poti«. Ta izjava je prišla dan po obsežnem ruskem napadu na Kijev, v katerem je bilo ubitih 23 civilistov, med njimi štirje otroci, poškodovanih pa je bilo več kot 200 stavb, vključno z uradom delegacije EU.

Pogovori v Ženevi in ruske laži

Nedavni pogovori v Ženevi so znova sprožili ruski FIMI stroj z dvema glavnima narativama: da Ukrajina zavrača razumen mirovni dogovor ter da sta EU in Združeno kraljestvo aktivna saboterja, ki namerno sabotirata pogajanja in blokirata mirovna prizadevanja. Obe narativi obtožujeta Ukrajino in njene evropske partnerje, da »podžigajo vojno« namesto da bi delali za mir, s čimer obračata resničnost ruske agresije. Prokremeljski komentatorji to še krepijo z obtožbami, da namerava Evropa zaostriti konflikt s sankcijami, zasegom premoženja in vojaškimi grožnjami.

Kljub prelivanju krvi, ki ga povzroča na bojišču, Moskva še naprej govori jezik diplomacije. V praksi pa ta pogajanja delujejo kot strateško gledališče – kupovanje časa, preusmerjanje mednarodnega pritiska in ustvarjanje fasade odgovornosti, medtem ko vojna divja naprej.

Kaj zahteva pravičen in trajen mir

EU si prizadeva za pravičen in trajen mir, ki spoštuje ukrajinsko suverenost in ozemeljsko celovitost. Le tak mir je lahko resnično stabilen in ne zgolj uvod v naslednjo vojno. Evropsko stališče odraža temeljno prepričanje: diplomacija ima smisel le, če podpira mednarodno pravo, ne pa če legitimira imperialne ambicije.

Avtor: EUvsDisinfo | 28. november 2025

Novičnik je v angleškem in slovenskem jeziku s povezavami na novice dostopen na spletni strani EUvsDisinfo.